Saj je samo konj…. zakaj, čemu vsi stroški, vložen čas in trud, … da ne govorimo o solzah takrat, ko mu moraš dovoliti, da se poslovi… kaj imaš od tega???
Vsak iskren ljubitelj konj se je verjetno srečal s takšnim ali podobnim komentarjem, morda samo pogledom, ki pa je izražal še kakšno »močnejše« mnenje. Takšnim to pisanje ni namenjeno, ker ga ne bi razumeli in si tudi ne želimo, da bi ga komentirali.
Saj je samo KONJ…
…ampak… vsaka zgodba o konju je ljubezenska zgodba… in konji ljudem spreminjajo življenja… Otrokom vlivajo samozavest, navdajajo nas z mirom in spokojnostjo, dajejo nam upanje. Bližina, prijateljstvo, vdanost, imeti svojega konja pomeni imeti vse to… in izgubiti svojega konja pomeni to vse tudi izgubiti. V današnjem svetu naglice, stresa, obremenjenosti in posledično tudi skrhanih medčloveških odnosov so konji kot obliž na rane, ki nam jih prizadeja svet, vsak dan znova.
Vendar pa pride trenutek, ki ni ne posledica človeške nepazljivosti ali malomarnosti in ne rezultat kakšnih medsebojnih obračunavanj… le Mati Narava, ki te na svoj, sicer težko razumljiv način opomni, kako majhen, nepomemben in nemočen si v primerjavi z njenimi nameni… ko kljub vsej znanosti tega sveta ne moreš pomagati svojemu ljubljencu, ko te bolečina, ki kar kriči iz njegovih oči, spravlja v obup….. ko se čas ustavi, ko pozabiš na svojo utrujenost, neprespanost, na modrice, pohojene prste in brce, ki jih mimogrede »uloviš« medtem ko skušaš pomagati… in ko že skoraj obupaš in se za trenutek ustaviš, priteče k mami drobceno, nekaj dni staro bitje in se na vse kriplje samo trudi spraviti mamico na noge, potem… potem si misliš, saj ne smemo odnehati, zaradi malega in zaradi nje same, kobile z ogromnim srcem, voljo in daleč najboljšo konjsko dušo, kar smo je imeli možnost srečati…
Vsekakor pa take težke preizkušnje izvabijo iz soljudi tisto najboljše in ko vidiš, kakšne napore, koliko truda, časa in ljubezni je vloženo v skrb za našo Justy, koliko dela, ki ga je materialno nemogoče ovrednotiti in ki bi ga brez razumevanja in tudi same ljubezni do konjev bilo nemogoče izvesti, čutiš tudi neko moralno dolžnost na nek svojstven način vsem »vpletenim« izreči iskreno zahvalo. Najprej dr. Barbiču za takojšen odziv, neprekinjeno pomoč ter vztrajnost in uporabo vseh razpoložljivih sredstev skozi prve, za nas najtežje ure.
Dr. Vesna Kadunc-Kos… ne glede na sam izid zdravljenja smo prepričani, da Justy ne bi mogla biti v boljših rokah… Profesionalen pristop, korektno in realno seznanjanje s stanjem, nenehna pripravljenost in resnična skrb, ki sta je bila Justy in Palček deležna tako z vaše kot s strani osebja na kliniki je največ, kar lahko vsak lastnik konja v stiski želi in pričakuje. Vsem, ki ste skrbeli zanju dobesedno 24 ur na dan lahko rečemo samo hvala da ste to, kar ste…
Hvaležni smo tudi za vse drobne pozornosti ljudi okoli nas, ki so nas in našo živčnost prenašali dolgih štirinajst dni, nas navdajali z optimizmom, nas na vsak način poskušali razvedriti, držali pesti, čeprav ste imeli dosti svojega dela in učenja … Špela, ki je zaradi naše oddaljenosti crkljala naša ljubljenčka namesto nas.. in celo vzpostavila »picture bridge« iz Ljubljane v naš dom… z besedami se ne da opisati, koliko nam je to v tistih trenutkih pomenilo.
Justy, čas, prebit s tabo je bil čisti privilegij in upamo da zdaj, ko galopiraš po konjskih nebesih, s sabo ne nosiš zamere zaradi naše sebičnosti in ogromne želje na vsak način te obdržati z nami. Zaradi nas samih in zaradi Palčka… ki zdaj počasi, korak za korakom šele spoznava, kaj se pravi biti konj in uživati v družbi enakih…
Družina Vašcer
