Zgodovina:
Nastal je z mešanjem avtohtone pasme s konji Ilirov, Keltov in Slovanov. Ob pogostih vpadih Hunov, Avarov, Ogrov in predvsem Turkov so se oplemenjevali z orientalnimi, predvsem arabskimi konji. Po odhodu turkov z Balkana so arabski konji prihajali iz avstrijske državne kobilarne Radautz, madžarske Babolna, ruske kneza Sanguska iz Volonije in domače iz Han-Pijeska. Od leta 1929 ga vzgajajo tudi v kobilarni Borike pri Goraždu. Najbolj znani sta liniji Miško in Barut, medtem ko je rodov kobil veliko (I, II, IV, V, VI, VII, X in XI). V nekdanji Jugoslaviji je bil njegov delež 35 do 40% vseh konj. {+++}
Je izvrsten tovorni, vprežni in jahalni konj, skratka popoln vojaški konj.
Kratek opis konja:
Ima suho glavo precej dolg vrat, slabo izražen viher, srednje dolg hrbet, močan in kratek spoj (zato je videti zbit), široke in globoke prsi ter zaobljen križ. Kopita so trda in močna; stoja prednjih nog je pravilna, zadnjih pa nekoliko sabljasta ali kravja, kar pa mu ne zmanjšuje zanesljivosti hoda. Visok je od 125 do 130 cm in težak 490 kg. Najpogosteje se pojavlja kot rjavec, vranec ali sivec. Dozori precej pozno šele s 5-6 leti.
Viri:
Pasme konj – Sašo Krumpak
Pasme, nega, šolanje, šport – Heidrun Werner
http://www.pferde-rassen.de/Bosniake.htm
