Povod za nakup konja je nekdaj bil dih jemajoči pogled na jezdeca in konja, ki jahata po cvetočem travniku, galopirata skozi vodo in skozi skrite gozdne poti. Konj in jahač sta srečna in že od daleč je moč čutiti njuno harmonijo odnosa – srečni ljudje na srečnih konjih! Vendar…
Dandanes je slika zelo drugačna, kakor, da bi jo nekdo postavil na glavo!
Udarci in zbadanje z ostrogami so na dnevnem sporedu, ko konjiček noče izvršiti naloge tako kot si predstavlja njegov gospodar, ki sfrustriran od napetega vsakdana znaša jezo nad njim in mu je mar samo za svojo rit! Nikoli se ne vpraša:”Ali me mogoče konj ni razumel? Ali bi bilo za določene naloge mogoče bolje ubrati kakšen drug pristop?”
Torej, kje se prične brutalno vedenje? Pri direktnem kontaktu s konjem ali že prej, ko se kupec nepravilno informira, preden v njegovo življenje stopi »prestižni objekt«, konj?
Predstavljamo si piramido. Ta se začne graditi od najširšega dela – spodnjega in proti koncu je vedno ožja. Ravno tako je pri konjih. Vse se začne pri vzreji in oskrbi, ki pogosto ni primerna.
Za rešetkami živeča kobila ali kastrat poskušata kontrolirati svoja hormonalna nihanja in nagone. Konj je že stoletja pašna žival in to se kljub udomačenju ni spremenilo – žival ostane žival in njene potrebe so relativno enostavno strukturirane.
Razlika je hitro očitna če lahko primerjamo med primerno rejenim konjem in med »living in a box« konjem. Medtem, ko je konj za rešetkami obsojen na kopanje po tleh, grizenje lesa, požiranju zraka, nažiranju s hrano, apatičnim zrenjem v kot – lesk v očeh je že zdavnaj izgubil je njegov vrstnik na paši. Živi srečno in zadovoljno, v sončnih žarkih se igra s sovrstniki na velikem prostoru in grizlja seno in slamo brez stresa in brez požrešnosti, kadar mu ustreza, se povalja v pesku ali pa opazuje prijatelje, ki se družijo.
Tako, temelji piramide so zgrajeni in počasi se začnemo vzpenjati. Drugi del zgodbe gre navadno takole: “Ati, jaz hočem konja, točno tega, ker je lepe barve in ima dobre papirje!” Hčerka nestrpo vleče za denarnico očeta, ta pa zadovoljnemu rejcu, ki je seveda vesel, da bo tako mastno zaslužil, odšteje kupček svežih evrov in po nekaj urah naložijo na prikolico plemenitega nadebudneža, ki razen dobrih papirjev na žalost še ni bil deležen veliko vzgoje. Trener XY ga bo že ujahal, saj stane samo 70€ na uro in njegove metode s strogimi brzdami so že veliko konjev pripeljale do S dresure. Njegov moto se glasi: »Kdor noče, ta bo že videl kako dolgo mu bo to uspevalo«!
Konjič, ki je bil prej apatičen in vdan v usodo, sedaj počasi dobiva nazaj lesk v oči v mislih: “Da pri tej lastnici bom sigurno srečen!”… a kaj ko bogi revež ne ve kaj ga čaka.
Ob upoštevanju vseh stroškov ob nakupu konja gospodična XY še posebej skrbno straži pred klinično čistim boksom nastlanim posebej samo z žagovino, da slučajno ne bi kdo po pomoti nastal slamo v boks – “Si normalen?! Se mu bo zapletla v grivo!!” Seveda se pred boksom nahaja napis na veliko: Brez paše! – Lakasto črni »Rominero« se pod nobenim pogojem ne sme umazati in povaljati v blatu saj je stal je ja celo premoženje…!
Dan resnice se hitro približuje in to hitreje, kot si ubogi »Rominero« to želi. Učitelj jahanja in uveljavljeni trener »mala, jaz že vem, kako gre« se pripelje v svojem avtu in pričakuje, da ga bo jahačica čakala s svojim osedlanim in urejenim »Black Beauty« v maneži.
Lakasti Rominero nekoliko zmedeno opazuje in obrača ušesa ob pogledu na jeznega in polnega samega sebe tako imenovanega trenerja “I know it all. Konj je za to, da dela!” Čuti, da se mu ne bo dobro godilo. »Kaj? Se še nista ogrela?« je prvo vprašanje »imam spoštovanje« trenerja v strogem tonu. »Zapni mu glavo še za eno luknjo, saj se še lahko giba! Pa to ja ni res! In naslednjič švedsko oglavnico prosim – kako pa naj nekaj tako sproščenega sploh funcionira?«
Obrazne mišice »Rominera« se zategnejo v enaki meri, ampak kaj pomeni plemenit štirinožec – ima, da funkcionira! Pazljivo se giblje pod svojo jahačico, saj težko lovi ravnotežje v tej novi situaciji. Trener pa: »poženi ga, poglej kako je len!«
Ostroge se zapičijo globoko v rebra – o občutku za takt in o dajanju in popuščanju jahačica še ni slišala. Kdo naj bi ji že to povedal?? O takšnih podrobnostih se pa pri jahalni uri res ne razpravlja! Prvi turnir se približuje in v štirih tednih bi naj konj že »nekaj znal« in gospodična XY – jaz hočem na tekmovanje in zmagati, iz dneva v dan “pridno” vadi nove lekcije. Gimnastične vaje so na žalost izvzete, tega »človek« tega ne rabi.
Iz dneva v dan se ubogi »Romino« vse bolj naslanja naprej – njegova jahačica pa na njem poskakuje kot “vreča krompirja” in mu težko pada na križ. Lahkih in počasnih gibov pri “lenuhih” na žalost ne poznamo v dresurnih testih pa so itak nezaželjeni – kljuse mora stati na mestu in plesati!!
Njegov pogled izgublja sijaj in eleganca, ki mu jo je rejec priskrbel z načrtno izbiro staršev, vidno izginja v naslednjih mesecih. Križna vretenca ga bolijo ob vsakem koraku in vse pogosteje se uporabljajo ostroge, ki so že zdavnaj izgubile pomen.
Pred kratkim si je gospodična XY priskrbela še ostrejše ostroge, saj se njen konj tako slabo odziva. Učitelj ima že prav – tako je len!
Švedski oglavnik je bil hitro kupljen in trda koža kaže kako malo občutka ima mlada dama pri zapenjanju in ali se je sploh kdaj naučila kako konji reagirajo, če imajo na voljo dovolj prostora za korektno gibanje?
»Rominero« je že zdavnaj postal “zrel” za posebni primer finenu strokovnjaku, ki se spozna na blokade v vratu, križu in v nadaljnem gibalnem aparatu. Na žalost pa se živinozdravnik, ki ga pregleda, kaj malo spozna na te odtenke, saj ga tega nikjer niso naučili. Rentgenske slike kažejo na manjše spremembe, ampak to je še vse v »zelenem območju«!
Čez eno leto se »Rominero« znajde pri mesarju – bolečin ni več zdržal in se je začel vzpenjati na zadnje noge!
Zgodba o trpljenju se je zanj hitro končala piramida pa je zgrajena – gospodična je izgubila željo po svoji »igrači« in se zdaj raje vozi v svojem kabrioletu skozi mesto in kofetka – manj nevarno za človeka in živali.
Osamljen primer? Prav gotovo ne! Ne samo na področju športnega jahanja, tudi v rekreativnem jahanju je krutost na vrhuncu.
Sedaj že “gospa” XY si po izdatnem študiranju trga konj in pasem nabavi polnokrvnega arabca iz privatne reje – »Hamasa Mutadil«. Poimenovan je po znanem plemenitem žrebcu in je bil že pred časom kastriran, da ne bi postal problematičen. Priložnost do primerne rasti mu je bila s kastracijo pri nekaj mesecih okrnjena, saj naj bi še naprej tekal v čredi in je treba preprečiti nezaželjeno potomstvo. Ločiti žrebce od kobil je prezahtevna in preobremenjujoča naloga za “uglednega” rejca!
Vse se razume. Kaj boš to ločeval če mu pa lahko odrežeš jajca! Razumljivo!
Zaradi zaostanka v razvoju ima šibak hrbet ampak to se hitro odpravi in itak ni problem. Gospa XY pridno kima vsakemu stavku, ki ga izreče “ugledni rejec”, samo da se kljuseta reši, zraven pa zasluži mastne denarce. “To tako pri arabcih plemenitega rodu je!” Rejec je zelo razgledano in ugledno gospo XY lepo naplahtal in prodajna pogodba je hitro podpisana.
Solidnega učitelja jahanja gospa XY ne pozna – zanjo so vsi preveč naporni in se preveč spuščajo v detajle. Sama niti pomisli ne na učne ure v jahalni šoli saj tako ali tako že vse zna in itak ne bo šla na tekmovanje, halo!! S temo kot je »kupovanje sedla« se ne ubada, primerno sedlo se bo že našlo, ko pa je toliko lepih in poceni na E-bayu, od ljudi, ki so prenehali jahati “ker to toliko stane in je konj bil vedno bolan”.
Poleg tega Western jahanje tako lepo izgleda – to osreči vsakega konja, ti tečejo sproščeni pod jahačem in vse bo dobro. Lepo okrašeno sedlo z rogom in debelimi stremeni mora biti – oglavnico gor in gremo – to je tako »cool«!
Monty Roberts, Pat Parelli, Linda T. Jones ali kako se že glasijo ti šepetalci konjem današnjega časa, so njeni veliki vzorniki – ampak pazljivo gledati se ni nikoli naučila ali pa potrebuje očala z večjo dioptrijo.
Zelo rada gleda serijo Heartland in je prepričana, da poleg rednega spremljanja serije na TV in nekaj prebranih “strokovnih člankov” na Facebooku itaq vse zna.
Ubogemu arabcu pa v gobec že ne bo potisnila brzde, kajti pred kratkim je brala v strokovni reviji članek o škodljivosti različnih kovin na organizem – hkrati pa je žvala le kruto orožje. … ne, to mora iti drugače!
Z lahko sintetično oglavnico jaha sedaj svojega kastrata vsak dan, in če slučajno zgubi ravnotežje, zdaj lahko brez slabe vesti da bi konju prizadala bolečino, lovi ravnotežje na vajetih. Jaha zelo rada ampak samo v naravi, ker ji je to »hopsanje« po jahalnici gore dole popolnoma nezanimivo in njen polnokrvni arabec mora vsak dan videti nekaj novega, da je res srečen. Lonžiranja ne pozna saj pravi, da ima težave s koleni in je to samo terenski konj! Vrat izteguje močno v višino, ampak »to tako je! To so arabci, če nima glave gor je grd!« Majhne občutljivosti na hrbtu spregleda zavestno, in pravi da je žgečkljiv, to je niti malo ne zmoti in vprašanja drugih jezdecev gladko odbije: »Hamasa je plemenit arabec – ti so pač občutljivi!«
Tedne pozneje se pridni konjič spremeni v grozno neukrotljivo pošast in se ne pusti osedlati. »Stoj že enkrat – drugače pozneje ne dobiš hrane!« No, takšno razmišljanje hrbta ne ojača in štirinožec trpi, brca in grize dalje. Zdravilo proti bolečini za nekaj tednov omili trpljenje, a problem s tem ni rešen. Nekaj padcev na terenu jo le pripelje do tega, da pokliče strokovnjaka, ki jo le s težavo strezni!
Zaradi stalnega jahanja z dvignjeno glavo je konj nosil jezdeca na hrbtnih kosteh in ne z hrbtnimi mišicami, ki se oblikujejo, če konja pravilno gimnasticiramo in konj nam je za to hvaležen. Za »Hamasa« je prišla vsaka pomoč prepozno. Nezmožen za jahanje bo preostanek svojega življenja preživel na paši – če gospa XY enkrat ne bo izgubila veselja do svojega »vrtnega« arabca….
V vedenje tisim, ki o tematiki ne veste ničesar, ali pa ste že tako mislite da je jahanje konj “mučenje”, pa ste slučajno naleteli na članek in ga prebrali – ne mečite vseh v isti koš!
Vir: Ramona Duemisch: www.RamonaDuenisch.de
