Zgodovina:
Rojstvo nove pasme, ki jo danes priznavajo vse nacionalne kobilarne Francije, se je začelo koncem 60-ih let prejšnjega stoletja. Skupina rejcev in navdušencev trekinga in jahanja v naravi, med katerimi tudi karizmatični veterinar Lionel Berquini, je prišla na idejo, da bi združili lastnosti fjordskega ponija z lastnostmi pasme selle francaise oz., angloarabskih konj, da bi tako dobili dobrega konja za jahanje na močvirnem področju porečja Somme.{+++}
In z nastankom te pasme, se je že razvila legenda o rojstvu tega simpatičnega konja. Ta pripoveduje, da je mali konj prišel iz morja. Bog, ki je ustvarjal porečje Somme, je ugotovil, da nekaj manjka. Tako je vzel prgišče peska, dahnil vanj in morski pesek se je pretvoril v lepega konjiča. Ko je konjič s sebe stresel preostali pesek, ga je njegov stvarnik pobožal vzdolž hrbta s prstom in ga večno zaznamoval s temno progo po hrbtu.
Henson ali le henson po francosko, spada med male konje. Svetel in zaobljen, kot sipine področja Marquenterre na meji z Normandijo, kjer se pogosto druži v majhne črede, izžareva šarm, ki ga ni mogoče prezreti. Igriv, a vztrajen kot morski vetrič je idealen za sprehode v naravo. Je vzdržljiv, saj je lahko čez vse leto prost v naravi, zdrav in nezahteven.
In resnično je primeren, tako za tekmovanja, kot za trekinge in celo za lovske podvige. Izkazal se je tudi v vožnji in tekmah s konji z žogo.
Kratek opis konja:
Henson ima mnoge lastnosti podedovane od prednikov. Po fjordskem poniju je dobil miren in družaben karakter, močno postavo in čut prilagajanja, posebno na težkem terenu. Po jahalnih pasmah pa je dobil žar sposobnosti za tekmovanja. Od drugih kvalitet izstopajo velika prilagodljivost okolju, saj preživijo tudi pozimi ob manjšem dokrmljevanju s senom. Zgodi se tudi to, da kobile žrebijo celo v snegu. Za zaščito pred mrazom jim pozimi zrastejo pravi kožuhi. Značilna barva hensona je isabel, ki je lahko bolj svetla ali svetlo rjavkasta z obvezno temno progo po hrbtu. Griva in rep pa sta lahko mešani, to je črne in pšenične barve. Višina vihra je od 149 do 160 cm.
Za rejce tega področja je pomemben posebej zato, ker ima “red v glavi”. Čeprav je miren, ljubezniv in na sploh idealen za šolo jahanje, je do 6-ega leta malo igriv in začetnikom lahko pripravi marsikatero presenečanje, saj je bitje, ki večinoma živi na svobodi. Vendar naj bi reja ne izključevala rednega stika s človekom.
V rodovniški knjigi je leta 2002 bilo vpisanih 721 konj, zato je ta pasma najmanj številčna pasma konj na svetu. Vendar so začeli te konje pospešeno iskati, predvsem v Belgiji in Franciji in seveda v Pikardiji.
Viri:
Revija O konjih, december 2003, letnik 11
