Imeti konja na prostem

Imeti konja na prostem

3053
0
SHARE

Članek objavljen v Reviji o konjih, oktober 2006, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: Mojca Kerin

Ljubitelju konj je prizor konja, ki galopira po brez­končnem travniku, med drevesi in potočkom, zago­tovo najlepši. Predstavljajte si topel spomladanski dan, ko se sprehodite do svojega konja, ki uživa v mehki mladi travi, v ozadju pa je slišati le petje ptic. Vsake toliko se premakne v senco, ki mu jo dajejo drevesa, nadležne muhe ga ne motijo pre­več, trava mu je najboljša hrana in počuti se varno. To so zagotovo najboljši pogoji za življenje udoma­čenega konja. Ampak, kako dolgo imamo na voljo takšne pogoje? Mogoče mesec ali dva? Težave se začnejo, ko se začne poletje prevešati v jesen, zelo hitro pa se pojavi tudi zima.{+}

Prednosti in slabosti
Lastniki spuščajo svoje konje na pašo iz različnih razlogov. Najpogosteje zaradi pomanjkanja prostora ali časa za ukvarja­nje s konjem (prosto gibanje konja) ter zaradi same paše in s tem zmanjšanja stroškov pri ostali krmi. Eden od razlogov je tudi konjev počitek po napornih treningih in tekmah. Vseka­kor pa sta svež zrak in naravno gibanje nujno potrebna za pra­vilen psihični in fizični razvoj našega konja. Na prostem se konj giblje in prehranjuje, kolikor sam želi. Ker ima družbo, se tudi primerno socializira. Konji so skoraj vedno srečnejši, bolj zadovoljni in zdravi, če lahko živijo na prostem, kot če so za­prti v boksih.

Vse pa le ni tako preprosto. Še vedno je potrebno konjem do­dajati krmo vsaj enkrat na dan in sena ne smemo popolnoma izločiti. Močna krmila se dodaja po potrebi, prav tako pa mo­rajo biti na razpolago vitaminski kamni in vedno dovolj sveže vode. Potrebno je preveriti, če se niso morda na travniku na­selile kakšne strupene rastline ter če je vse v redu z ograjo in električnim pastirjem. Tudi na kovača in veterinarja ne smemo pozabiti, saj bosta še vedno potrebna.

konjnaprostem1

Pogoji za življenje konja na prostem so žal večino leta nepri­merni. Poleti največ škode naredijo muhe in insekti. Lastniki se pogosto niti ne zavedajo, kako so lahko muhe in insekti ne­varni za konja. Od poletja naprej začne vrednost trave upada­ti, jeseni pa je praktično že brez vrednosti. Kasneje nastopijo mraz, veter, padavine, zmrzal in blato. Če konj nima primernega zatočišča (lahko je samo nadstrešek, pod katerega se lahko zateče), bo začel bolehati. Poudariti moramo, da konjem, ki so zunaj večino leta, zraste gosta zimska dla­ka in z njo lažje kljubujejo zimi. V zimskih nočeh pa naj konji le imajo zatočišče (zapr­to z najmanj dveh strani), kjer se bodo lahko po želji ulegli na suho ležišče. Pobritega konja, ki je v treningu, pozimi ne puščamo zunaj brez toplega pokrivala, ki ga ščiti pred mrazom. Tak konj naj ima ponoči topel boks, saj bo tako lažje prenašal nizke nočne temperature.

Res je, da lahko ustvarimo dobre pogoje za življenje ko­nja na prostem, pa vseeno ni vsak konj primeren za takšno življenje. Konji, ki slabo pre­našajo nizke temperature, so konji s tanko kožo in kratko dlako. Kot pasmo bi lahko iz­postavili arabskega konja, se­veda pa tudi med arabci obstajajo izjeme, ki so se prila­godile na takšno življenje. Najbolj primerni konji so hladnokrvni, islandci, poniji in konji z debelo, dolgo dla­ko.

Nazaj k naravi

Velikokrat slišimo, da bi se lahko konj, ki prosto živi zunaj, vrnil nazaj v naravo. Konj na paši je res na svežem zraku, lahko se giblje po svoji volji in dela, kar želi, podobno kot v naravnem življenju. Tukaj pa se vsa podobnost tudi konča. Napačno mišljenje ljudi je, da če je konj preživel sam v naravi in na prostosti, lahko preživi sam tudi v ograjenem prostoru brez človekove pomoči. To seveda ni mogoče iz več razlogov. Da bi razumeli razliko, moramo najprej vedeti, kaj pomenita pojma narava in naravni pogoji.

V naravi ima konj veliko odprtega prostora z različnimi pod­lagami za gibanje, ki konju brusijo in oblikujejo kopita. Potoki in jezera mu dajejo pitno vodo in veliko je rastlinja, ki mu nudi osnovno hrano in vitamine. Narava daje konju tudi različna zavetišča v obliki jam, drevesnih vej, grmovja in hribovja, ki jih konj izrablja, da se zavaruje pred neugodnimi vremenski­mi vplivi (veter, dež, insekti, žgoče sonce …).

Naravni pogoji, ki jih lahko konju zagotovi človek, pa nimajo dosti skupnega z naravo. Na razmeroma mehki zemlji se ko­nju kopita ne obrabljajo dovolj hitro. Začnejo nastajati težave in bolečine, ki konju omejujejo gibanje. Za odpravo teh prob­lemov je nujno potreben kovač. Trava na pašniku je lahko pre­več ali premalo hranljiva. Divji konji se selijo z ozemlja na ozemlje, kjer popasejo najboljšo travo. Ker pa je udomačen konj zaprt, mora takrat, ko mu najboljše paše zmanjka, popasti tudi vso ostalo travo.

Osnovne potrebščine

Osnova za bivanje konja na prostem je vsekakor travnik. Žal pa ni vsak travnik primeren za pašo našega konja. Potrebno je biti pozoren na sestavo zemlje in njeno vlažnost. Premokra zemlja ne more proizvajati kakovostne trave, prav tako pa ni primerna tudi suha zemlja, ki bo v vročini razpokala. To ne bo škodovalo samo travi, ki je praktično ne bo, temveč tudi kopitom konja. Trava mora biti bogata, vendar ne sme vsebovati strupenih rastlin.

Na razpolago mora biti vedno dovolj sveže vode in dobro za­vetje ali nadstrešek za vse letne čase (poleti ne prevroč in po­zimi ne prehladen).

Pašnik je lahko ograjen z električnim pastirjem. Ker konj v rumeno zelenem barvnem spektru vidi najbolje, so rumeni tra­kovi pastirja primernejši od belih. Primerna je tudi dovolj močna lesena ograja. Ker konji radi zgrizejo les ali pa se ob ograjo drgnejo, jo tudi hitro poškodujejo, idealno je, če obda­mo ograjo še z enim nivojem električnega traku. Višina ograje naj ne bo nižja od enega metra in pol in naj ima več nivojev. Prvi trak (ali lesena deska) naj bo v višini pol metra, naslednji na višini enega metra in zadnji na višini metra in pol. Tako se izognemo pobegom pod ograjo. Če imamo na voljo veliko pa­šne površine, je idealno, da jo pregradimo v več manjših de­lov. Ko bo konj en del popasel, ga preselimo v naslednjega in tako ne bo mogel pohoditi ostale trave. Žična ograja pašnika ni primerna za konja, saj se ne strga, če se konj zaplete vanjo. Da je konj zares zadovoljen, mora imeti tudi družbo ostalih konj. V nasprotnem primeru se lahko navzame slabih navad ali pa v želji, da si najde prijatelja, poišče izhod s travnika. Nazadnje je potrebna tudi človeška skrb. Znanje, prilagajanje in pozornost so nujno potrebni. Vsaj dvakrat na dan moramo preveriti, ali je s konji vse v redu. Ali imajo na voljo dovolj vode in ali so zdravi. Če lastnik konj nima dovolj časa, mora poiskati nekoga, ki bo preverjal namesto njega.

Prijatelji in sovražniki

Konji so čredne in izjemno socialne živali, ki potrebujejo družbo vsaj še enega konja. Milijone let so živeli v divjini in v čre­dah. V divjini so svojo varnost ohranjali z velikim številom konj v čredi. Ena sama žival predstavlja lahek plen za plenil­ca, medtem ko čreda ponuja varnost. Za nadomestilo družbe nekateri uporabijo tudi koze ali goske, vendar to ni pravo na­domestilo za konja.

Pri opazovanju konj lahko hitro ugotovimo, kateri je glavni v čredi. Najlažje se ga prepozna po tem, da je vedno prvi pri hrani, vodi in zatočišču. Drugi konji se mu umikajo in mu da­jejo prednost. Del črede pa ima tudi pasivnega vodjo. To je po­navadi starejši, izkušen in neagresiven konj. Tak konj bo šel vedno prvi čez vodo, drugi pa mu bodo sledili.

Pravi pretepi med konji so zelo redki, vendar se dogajajo. Konj, ki ga ostali preganjajo in grizejo, bo nesrečen in pod stre­som, če se jim ne bo mogel umakniti. Če ima čreda na voljo dovolj ograjenega prostora, lahko tak konj ostane z ostalimi, v nasprotnem primeru pa je bolje, da ga še s kakšnim konjem, s katerim se dobro razume, preselimo na sosednji pašnik.

Prihod novega konja

Veliko in težko popravljivo napako lahko naredimo pri vklju­čevanju novega konja k ostali čredi. Ponavadi novega konja spustimo na pašo med druge konje in počakamo, kaj se bo zgodilo. Novo druženje se lahko konča zelo slabo, s potolčenim in pogrizenim konjem, ki se bo kasneje težko vključil v čredo. Najboljši način je, da konja najprej predstavimo samo enemu konju iz črede. Izberemo takšnega, ki je na najnižjem položaju v čredi ali pa nima nobenega prijatelja. Lahko ju spoznamo preko ograde, lahko pa ju tudi za nekaj ur nastani­mo v sosednja boksa. Ko sta se konja dobro ovohala, ju spusti­mo skupaj v izpust, da se bolje spoznata. Najbolje je, da ima­ta v izpustu na voljo tudi dovolj trave, da se bosta zamotila in pozabila drug na drugega. Ko se dobro razumeta, ju spustimo na glavni pašnik. Počasi spuščamo na pašnik še ostale konje, enega po enega, da se lahko z novincem spozna vsak posebej. To počnemo, dokler ne spustimo na travnik še zadnjega konja, vodjo črede. Seveda lahko pričakujemo tudi brce in ugrize, vendar bo hitro vzpostavljen stik z novincem in kasneje se ne bo nihče več zmenil zanj.

Travnik

Za konja, ki živi na pašniku, je najpomembnejši njegov trav­nik. Ker konj preživi dnevno okoli dvaindvajset ur na pro­stem, dve uri pa v svojem zatočišču, mora biti pašnik kraj, ki mu nudi zdravje, veselje, udobje in kolikor je le mogoče, tudi varnost. Veliko je odvisno tudi od tega, ali lastnik išče pašnik, ki konju zagotavlja večino hrane, ali pa je konj na pašniku le zato, ker lastnik nima primernega hleva. Članek je namenjen predvsem tistim, ki razmišljajo o tem, da bi imeli konja zunaj štiriindvajset ur na dan skozi vse leto. Malo lastnikov pa se spozna tudi na strukturo zemlje in travo, ki tam raste. Lahko­miselno je misliti, da bo na vsakem kosu zemlje zraslo nekaj trave, konj pa bo s tem zadovoljen in preskrbljen. Če je zemlja v dobrem stanju, trava pa je srednje kakovosti, potrebuje konj na leto 0,8 hektarja zemljišča. Ker pa konj vedno potrebuje tudi družbo, lahko rečemo, da dva konja potrebujeta 1,6 hek­tarja zemljišča na leto. Slabša je kakovost zemlje, več je potre­bujemo. Konji so bolj zadovoljni z večjo površino srednje bo­gate trave kot pa z manjšo površino zelo bogate trave. Na več­ji površini se lahko konji tudi lažje gibljejo ter si sami izbirajo in iščejo hrano. Drevesa in grmovje na pašniku so zaželena, saj dajejo konjem senco pred soncem ter zavetje pred vetrom in dežjem.

Mojca Kerin

BREZ KOMENTARJEV