Arabski polnokrvni konj in njihov izvor

Ti, ki prihajaš iz davnine
Dih davnine
Dih večnosti
Iz davnine do konca dni
Iz južnega vetra stkan

»In Bog je vzel prgišče južnega vetriča in iz njega izoblikoval konja, rekoč: »Ustvarjam te, oh arabski konj. Na tvoj bicelj navezujem zmago v bitki. Na tvoj hrbet polagam bogat plen in v nedrja zaklad. Priznavam te kot eno zemeljskih veličin… Podarjam ti let brez kril.«

iz starodavne beduinske legende.

Čistokrvni Arabski konj je v preteklosti navdihnil fanatično strast do razsežnosti prave verske gorečnosti in je danes cenjen v kobilarnah, ki so pravi templji te vrste.

Obstaja nešteto mitov, ki zadevajo izvor arabskega konja. Tradicionalne legende, vključno z zapisano beduinsko legendo, so zavile korenine arabskega konja v tančico skrivnosti.

Druga, starodavna zgodba govori: »Na začetku je Bog dal Ishmaelu, Abrahamovemu sinu, darilo, narejeno iz meglice in prahu, kot nagrado za Ishmaelovo vero in predanost Bogu njegovega očeta. Iz meglice in prahu je prišla prva Asil Arabska kobila, ki je bila ravno breja in je čez čas povrgla sina. Iz teh dveh daril iz božjih rok so prišli prvi Asil (polnokrvni) arabski konji.«

– Whitman Legend and Reality of Blue Star Arabians (Whitmanova legenda in prava narava arabskega konja, poimenovanega Modra zvezda)

Natančen izvor pasme je torej neznan, toda njen razvoj se zagotovo navezuje na posebne življenjske pogoje, v katerih je bila vzrejena: na polpuščavskih področjih Srednjega vzhoda, kjer bi noben konj ne mogel preživeti brez človekove pomoči. Nomadi so vedno živeli skupaj s svojimi jezdnimi konji. Ponosni nanje, so jih gojili zaradi njihove lepote in inteligence, kakor tudi zaradi njihovih kvalitet v odpornosti. Arabski konj je po izročilu veljal za Božji dar in tako so v beduinski skupnosti z njim tudi ravnali.

Prvih sto zahodov njihovega življenja, so ga hranili s kameljim mlekom. Naslednjih sto zahodov so mu v mleko lahko primešali nekaj pesti žita. Po tem obdobju se je žrebe lahko paslo po mehki, suhi travi okoli gospodarjevega šotora. Konj je jedel ječmen ter pil kamelje mleko ob večerih, kakor vsi ostali člani družine.

400 let preden so zgradili prvo piramido, je bil na ta način udomačen arabski konj. Tako dobro, da si je pridobil skoraj človeške lastnosti, take, ki jih očetje iščejo pri svojih sinovih: zvestoba, obzirnost in stanovitnost.

»Redke so okoliščine v človeškem življenju, v katerih je človek zaradi izgube takšne narave tako občuteno ganjen in tole je bila ena od njih. Ni bila žalost, vendar nekaj na las podobnega, s čimer bi jo lahko primerjal, in čeprav sem bil v zadregi zaradi kaotičnega položaja, v katerem sem se znašel, je minilo, kar nekaj dni, preden sem lahko prebolel izgubo. Naj vendarle ostane v spominu, da je bila uboga žival moja opora in tolažba, celo, lahko rečem, moj tovariš na poti skozi mnogo turobnih dni in noči. Vztrajal je in mi zvesto služil kljub lakoti in žeji, ter bil tako pokoren, da je nepremično stal ure in ure v puščavi, medtem ko sem spal med njegovimi nogami in mi je njegovo telo nudilo edino zaščito pred močnim vplivom opoldanskega sonca. Bil je najhitrejši med vsemi in vedno prvi pri zasledovanju.«

Tako je o svojem arabskem žrebcu, ki je umrl nekje južno od ekvatorja, zapisal Major Dixon Denham, raziskovalec in častnik britanske vojske, ki je potoval iz Tripolija v Libiji čez Saharo pozimi, leta 1823.

Teorije razvoja

Po nekaterih teorijah, naj bi Arabski konj izviral iz Azije, zaradi nekaterih anatomskih podobnosti s » Tarpanskim konjem«, t.j. manjše število ledvenih vretenc, iz katerega naj se bi počasi skozi zgodovino razvil v t.i. puščavski tip konja.

Dandanes obstajajo tudi znanstveni dokazi, da je izvorni tip konja isti tako za težje zahodnoevropske pasme konj, kot tudi za pra-polnokrvne konje arabskega polotoka. Le ti so se razvili v puščavski tip s postopnim izginjanjem tunder in s pojavom sušnih puščavskih območij, medtem, ko se je na severu začel razvijati težji gozdni tip konj.

Obstajajo tudi teorije, ki poskušajo povezati izvor Arabskih konj z divjimi osli, zaradi številnih belih lis in znamenj, ki jih najdemo pri divjih oslih, medtem, ko novejše teorije govorijo, da so bela znamenja povezana z albinizmom, ki je vsaj delno prisoten pri skoraj vsaki živalski vrsti. Pojav belih znamenj naj bi bil značilen tudi za proces udomačevanja živali. Prav tako naj bi bila ta teorija manj verjetna zaradi kostanjev na nogah, teh pa divji osli na zadnjih nogah nimajo.

Spet druga govori, da se je arabski konj razvil iz tako imenovanega severnoafriškega ali »Libijskega konja«. Teorijo je večina strokovnjakov zavrgla, ker je podobnost  libijskih – berberskih konjev z Arabskimi majhna, berberski in turški konji pa kažejo bistveno manjšo plemenitost. Torej obstaja veliko večja verjetnost, da Arabski konj predstavlja izvorni tip orientalskih pasem, iz katerega so se razvili tako berberski, kot tudi turški konji in, da so stari Egipčani svoje črede plemenitih konj pripeljali z vzhoda in ne z zahoda.

Obstajajo številni drugi argumenti, ki izpodbijajo tezo o afriškem izvoru Arabskega konja, med drugim sloviti nemški raziskovalec Arabskih konj Carl R. Raswan, ki je v začetku prejšnjega stoletja celih sedem let živel med beduinskimi plemeni na arabskem polotoku v iskanju najplemenitejših konj. Tako je v svoji biografiji med drugim zapisal: »Na začetku moje študije o Arabskih konjih sem najprej potoval v Turčijo, Severno Afriko, Sirijo, Palestino in Mezopotamijo, toda danes, po osemnajstih letih raziskovanja in mojih petih potovanjih po arabskih in afriških deželah, lahko potrdim, da so najlepši, najplemenitejši in najbolj popolni konji prav na Arabskem polotoku. Tudi meni se zdi skoraj nemogoče, da bi se iz konj, kot so npr. berberski konji z velikimi glavami, strmimi križi in majhnimi očmi razvili tako popolni konji kot so Arabski. Prej bi verjel pripovedovanjem Arabcev, da se je v severnoafriških deželah določeno število arabskih konj uporabljalo v reji njihovih lokalnih pasem, skozi generacije pa so v določene pasme prinesli tako močne karakteristike, predvsem izraziti tip, da je tako vzrejenega » polkrvnega« konja, tudi velikim poznavalcem težko ločiti od polnokrvnega.«

Če torej povzamemo ugotovitve raziskovalcev arabskih konj, najplemenitejši in najboljši arabski konji, ki predstavljajo pojem polnokrvnosti izvirajo prav iz osrčja arabskega polotoka, natančneje iz puščave Nefud, ki je del planote Nejd, ta pa leži v severozahodnem delu današnje Saudske Arabije.

Po pričevanju beduinskih plemen, naj bi polnokrvni (asil) konji na omenjenem območju živeli že od nekdaj, medtem, ko nekateri modernejši raziskovalci dopuščajo možnost, da so arabski konji, kot divji konji živeli na območju Nefuda že vsaj 2000 let pred Kristusom, skupaj z divjimi osli, noji in velikimi oryx antilopami.

Nastanek modernih Arabskih konj

S propadom otomanskega imperija, so v 19. stoletju egipčanske vojske pod vodstvom slavnega Mohammeda Alija, nenadoma začele svoje osvajalske pohode tudi preko južnih meja bivšega imperija in tako prodrle tudi na dolga stoletja izolirana ozemlja planote Nejd, danes dela Saudske Arabije. Njihovi slavni čistokrvni konji so tako postali vojni plen in v naslednjih desetletjih so cele populacije konj izginile iz njihovih izvornih območij. Nekateri najplemenitejši konji so tako napolnili kairske  hleve v Egiptu in tako predstavljali osnovno matično čredo danes tako zelo cenjenih » egipčanskih arabcev«. Nekateri »puščavski« konji so se pojavili tudi v severnejših predelih Arabskega polotoka, predsem v Siriji in Iraku. Tako se še danes nekateri starejši prebivalci omenjeni območij spominjajo slavnih beduinov s svojimi » čistokrvnimi konji«, ki so nato nadaljevali vzrejo s sicer močno zdesetkanimi čredami na  novo naseljenih območjih. Veliko konj je poginilo na svoji poti na zahod, le peščica pa jih je ostala na območju Nefuda.

V kasnejših obdobjih so čistokrvni konji preko nakupovalnih ekspedicij tujcev našli domove na drugih koncih sveta,  predvsem v  Evropi in nato tudi v Ameriki. V Evropo je večina Arabskih konj prišla preko Sirije in Turčije.

Toda so moderni Arabski konji vzrejani v popolnoma drugih klimatskih razmerah in življenjskih pogojih, ob popolnoma drugi veliko bogatejši hrani še vedno tisti slavni, mistični, čistokrvni konji?

Arabski konj je dolga tisočletja služil in še vedno služi za zgled moči in poguma.

Je konj posebno nežnega, čutnega značaja, je radoveden in željan stika in bližine, ob vsem tem pa je izredno inteligenten.

Resnična lepota in spretnosti arabskega konja

Njegova gibljiva glava in raven nos; ušesa, ki so majhna in rahlo ukrivljena; velike svetleče oči, ki so videti kot naličene in se obračajo kot velikanske frnikole, toda njihov pogled je lahko tako nežen kot pomežik deklice; ogromne, poudarjene nozdrvi, ki v polnem galopu poskrbijo, da konju ne zmanjka sape, njegov podaljšan vrat; velikanske, valovite, žametne mišice in visoko plapolajoč rep – mu zagotavljajo videz naravne elegance. Arabski konj je torej simbol lepote konjev. Izjemno je temperamenten, pogumen, žilav, skromen, visoko inteligenten, živahen, zvest, plemenite zunanjosti, izjemno razvitega sluha in orientacijskih sposobnosti ter močnih tankih kosti in velikega srca. Prav te lastnosti ga delajo tako bajeslovno vzdržljivega in edinstvenega na svetu.

Toda najpomembnejše, njegova neverjetna sposobnost prenosa genskega zapisa na svoje naslednike, ga ustoličuje na mesto princa med konji, ki lahko s ponosom služi kot vojaški konj ali le kot izjemen model gracioznosti, moči, mističnosti, neustrašnosti in zvestobe pod mehkim čopičem slikarskega mojstra.

Široko odprte oči teh izjemnih bitij razkrivajo njihov pogum,
bistroumnost in pripravljenost podariti svoje srce in dušo tistim, ki jih ljubijo.

Strast, ki jo vnema čistokrvni arabski konj, je danes lažje razumljiva. Še vedno ga uporabljajo, da neprestano izpopolnjujejo druge pasme in to v tri namene: za konjske dirke, ki so omejene na to pasmo, kot jahalnega konja (še posebej za vzdržljivostno jahanje, v katerem se odlikuje) in tretjič za čisti užitek ob vzdrževanju slavne čistokrvnosti. Mnogi lastniki, še posebno v deželah, od koder konj prihaja, v ZDA, pa tudi na Poljskem, varujejo redke bisere sijajnih žrebcev. Maroški kralj na primer je zgradil svojo kobilarno »Bouzinka« za gromozansko ceno preprosto zato, da bi zavaroval te čistokrvne sinove puščave skoraj svetega rodu.

Njegova duša  je kot sapa, ki pihlja preko peščin;
naj se še tako trudiš, ujel je ne boš.
Raje se za trenutek ustavi in ji prisluhni,
Vstopila bo v tvoje srce in ujela tvojo dušo

Arabski pregovor

Gregor Pintar, Arabski konji Pintar

[nggallery id=22]