Jezik je iz skeletnih mišic. Mišice jezika potekajo v vseh smereh. Zgradba: koren-pritrjen na ustno dno, trup in konica. Mišica jezika je prevlečena s sluznico. Pomen: pomoč pri mehanski prebavi hrane, čutilni in prijemalni organ.
Jezik pri konju je ozek, ima visoki stranski ploskvi in se vriva med tesno zbližani polovici mandibule (spodnja čeljustnica). Jezična konica je dolga in zelo gibljiva, ima zaobljene robove in razločno jezično vezico. Sluznica na notranji strani je baržunasta zaradi nežnih, mehkih bradavic. Gobaste bradavice so razvrščene na jezični konici in na visokih stranskih ploskvah jezičnega telesa, kjer so razvrščene v skupinah. Jezično telo se vzdiguje kot kakšna nabuhlima proti trdemu nebu; na prehodu telesa v jezični koren je velika otočkasta bradavica (lat.: papilla vallata). Njena površina je grbinasta na vsaki strani pa se ji pridruži še druga, manjša, ali pa celo še tretja, dodatna otočkasta bradavica. Tik pred sprednjim robom nebno-jezičnega loka je na jezičnih robovih parna žmulasta lisasta bradavica (lat.: papilla foliata), ki je dolga 2-2,5 cm. Sluznica jezičnega korena je grbinasta, ker ima v sebi številne sluznične mešičke (lat.: folliculi tonsillares). Ti mešički oblikujejo jezični mandelj (lat.: tonsilla lingualis). Pod sluznico jezičnega telesa je v medialni (središčen, ležeč proti središču) ravnini hrustanec jezičnega hrbta (lat.: cartilago dorsi linguae), ki je dolg 11-17 cm in je podoben peresnemu tulcu; debel je povprečno 4-6 mm, spredaj je cilindričen, zadaj je nitkast, sestoji pa iz gostega pleteža pretežno elastičnih vlaken (dajejo prožnost), v katerem najdemo poleg številnih maščobnih celic posamezne hrustančne celice ali njih skupine.
Na predvezičnem dnu ustne votline se dvigujeta pred jezično vezico dve gubi, iz njunega prostega roba segata podjezični bradavici, ki sta od strani sploščeni in veliki kot zrno leče. Bradavici sta obrnjeni vstran in imata na svoji stranski ploskvi izhodno odprtino spodnječeljustnega voda. V teh dveh gubah in poleg njiju so limfatični vložki, ki jih imamo za podjezični mandelj (lat.: tonsilla sublingualis).
Nekaj milimetrov za spodnjima sekalcema, kleščnikoma, opazimo dve majhni odprtini, podobni luninemu krajcu ali razporku, ki vodita v kanal, dolg kakšnih 9 mm in prekrit z epitelom, tj. ustno-dneni organ.
Zraven vam dodajam anatomsko sliko človeškega jezika, ki gre zgolj za lažjo predstavo.
Viri:
Anatomija domačih živali, Leo Rigler
www.gimvic.org/projekti/Timko99-00/cutila/jezik.jpg
avtor: mmavha
