Kadar kobila zavrne žrebe

Kadar kobila zavrne žrebe

2794
0
SHARE

Članek objavljen v Reviji o konjih, maj 1997, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: Mag. Milan Božič, dr. vet. med.

Le nekaj dni še, mogoče le nekaj ur in naši Mari bo končno napočil čas…

Kdor čaka, dočaka. Na svet je pokukalo novo konjsko življe­nje. Vsi domači, sosedje in pri­jatelji imamo zdaj res kaj pro­slaviti! Novo žrebe se zdi zdra­vo, krepko, polno življenja. Nekaj spektakularnih padcev, pa nič zato; zdaj že pono­sno stoji na vseh štirih in z mi­lim rezgetom ter iskrim pogledom hiti vsevprek pozdravljat nove prijatelje. Zares edinstven dogodek. Le še pod vime in spektakel bo zdaj res popoln.{+}

Kar naenkrat pa, kot da ne bi verjeli ne svojim očem in ne pameti, kobila objestno pokaže svoje močne, ostre zobe, sov­ražen pogled in kot orkan pla­ne na svoje komaj rojeno, ne­močno, nedolžno žrebe.

Scenarij, ki je k sreči bolj redek, pa vendar možen. Dognano je, da obstaja več oblik in stopenj zavrnitve žrebeta neposredno ali kmalu po porodu.

Da bi razumeli zakaj in odkod pravzaprav izhaja takšen »ne­normalen« odnos kobile do svojega žrebeta, moramo naj­prej poznati normalno poporo­dno materinsko vedenje, saj nam prav to razkrije vso pre­ventivo in kurativo za nastale težave.

Znano je, da kobila oblikuje stik z žrebetom že v zgodnji fa­zi poroda. Ob koncu te faze amnionski ovoj poči, njegovo izlito tekočino pa kobila z za­nimanjem ovohava dalj časa. Celo neposredno po porodu ne preneha z ovohavanjem plodo­ve tekočine in posteljice šele nato stopi k mladiču. Potemta­kem kobila spozna svoje žrebe po vonju plodove tekočine ter posteljice in si ga tako prizna za svojega. Ko je popolnoma »preučila« posteljico in te­kočino, pozornost usmeri k žre­betu; sprva ga ovohava, nato pa že liže (le prve pol ure živ­ljenja, za razliko od mačk, psov in goveda, ki mladiče ližejo še nekaj dni ali nemara celo nekaj tednov).

Prav izvirna začetna izkušnja ovohavanja je temelj močne vezi med obema, zato so prve ure po porodu tako zelo pomem­bne; človekovo posredovanje je prej v škodo kot korist, razen če je potrebna medicinska po­moč.
V prvi uri življenja se žrebe to­rej postavi na noge, v prvih dveh urah pa že sesa pri kobi­li. Sprva poskuša sesati vse, le vimena nikakor ne more najti, vendar večina žrebet naposled le končno najde skriti zaklad. Prvo mleko – kolostrum je za žrebe ključnega pomena. Vse­buje namreč protitelesa, ki bra­nijo pred infekcijami, saj imun­ski sistem žrebeta še ni dokon­čno razvit. V prvih treh urah po porodu mora zato nujno spre­jeti kolostrum, sicer je pred in­fekcijo nezaščiten.

V času dojenja kobila sicer lah­ko kaže številne znake nenor­malnega obnašanja, celo nor­malnega agresivnega obnaša­nja, kot je npr. grožnja z zobmi, ušesi, šuštenje z repom, naganjanje žrebeta v kot, in ne­nazadnje celo grizenje žrebeta med pitjem ne sodi nujno že k nenormalnemu vedenju, lahko je le preprost odgovor na agre­sivno sesanje žrebeta, ki sem in tja nagajivo ugrizne v sesek. Slednje je sicer bolj značilno za starejše obdobje, okrog sedme­ga meseca starosti.

Nič nenormalnega ni, če sicer neagresivna kobila postane na­enkrat zlobna, ne le do drugih konj, celo do svojega gospodar­ja. Tako obnašanje ima svoj na­stanek v konjskem instinktu. Žrebeta namreč samodejno sle­dijo vsakemu večjemu predme­tu, ki se premika. Če vez med žrebetom in kobilo ni trdna, lahko kaj zlahka poči, žrebe eventualno sledi drugemu ko­nju ali nemara človeku. Žrebe, ki v naravi sledi drugemu ko­nju izstrada, ker se izgubi, še pogosteje pa je tarča napada črednega žrebca.

Kako torej kobila prepozna svojega mladiča? Brez dvoma s kombinacijo vonja, vida in gla­su žrebeta. Materinsko vedenje je kompleksen proces, ki je v večini instinktno pogojen nepo­sredno v hormonski povezavi in genetskim zapisom, deloma pa je pridobljen z izkušnjami.

Zavrnitev žrebeta

Zavrnitev, ki ne sodi k normal­nemu obnašanju kobile lahko razdelimo v tri kategorije:

  1. Izogibanje
  2. Preprečevanje sesanja
  3. Prava agresija

Prvi, najmilejši tip zavrnitve je izogibanje, ki je najpogostejše pri kobilah, ki imajo žrebe prvič. Vzrok gre iskati v strahu kobile pred približevanjem žre­beta. Ponavadi kobile ne prizadenejo žrebeta namenoma. V takih primerih utegnejo biti majhni boksi za žrebe smrtno nevarni.

Primeri, ko kobila žrebeta ne pusti sesati, sodijo med najpo­gostejše probleme materinske­ga obnašanja. Problem je zna­čilen za prvorodne kobile. Bo­lezni vimena, mastitis, bole­čina, so nedvomni vzrok navi­dezni vedenjski motnji; pripeti se, da kobila pusti molsti člo­veku, žrebetu pa ne.

Tretji tip nenormalnega ob­našanja je huda kobilja agresi­ja. Vedenjska motnja je sicer izredno redka, je pa zato naj­bolj resna. Gre za pravi kanibalizem, žrebe je deležno hudih ugrizov po vratu in hrbtu. V primeru, da žrebe leži, nevarnosti ni. Pravi vzrok takega vedenja pa žal še vedno ostaja skriv­nostno nepojasnjen. Večina ta­kih kobil ima žrebe res prvič in nemara se skriva vzrok le v pomanjkanju materinskih iz­kušenj.

Kaj storiti?

Vsak pripetljaj zavrnitve je po­trebno reševati takoj, kajti žre­be življenjsko nujno potrebuje kolostrum. Lahko smo nekoli­ko zviti in kobilo pomolzemo, žrebe pa nahranimo po steklenički. Še bolj primerno je, če veterinar kobili aplicira pomiri­lo. Kobila spozna, da ji žrebetovo sesanje olajša močno na­breklo boleče vime, zato mu poslej pusti blizu. Kobilam, katerim ni pomoči, žrebe odstranimo, ali pa boks pregradimo tako, da zanj ni ne­varnosti.

Pohvala in kazen sta pomem­bni vzgojni sredstvi. Vendar pa kobile, ki pred žrebetom beži, ali pa tiste, ki trpi zaradi bo­lečine vimena, seveda nikakor ni upravičeno kaznovati. Žrebe naj bi sesalo vsake pol ure, kljub naporom pa vseh kobil le ni mogoče spreobrniti, zato jih iz reje izločamo.

Vrnitev k instinktom

Materinsko vedenje je, kot že omenjeno, deloma instinktnega značaja torej pustimo naravi, naj sama poskrbi zase, saj je pametnejša od človeka. Kobile imajo močan nagon do zaščite svojega žrebeta, še posebej v pr­vih dneh življenja, tudi pred drugimi konji domače črede to pa je tudi trik s katerim lah­ko spreobrnemo njeno vedenje.

Preventiva

Obstaja nekaj preprostih pra­vil, ki zmanjšajo verjetnost, da kobila odkloni žrebe.

  1. Čim manj se vmešavajmo med kobilo in žrebe, vsaj prvih nekaj ur po porodu, razen v primeru komplikacij, kjer je nedvomno potrebna veterinarjeva pomoč.
  2. Po porodu ne nastiljajte ponovno, posteljico pustimo nekaj časa v boksu, ogleda naj si jo veterinar.
  3. V hlev ne vodite ljudi, niti drugih živali, še posebej ne no­vih konj, ki utegnejo biti skriti nosilci bolezni.

V večini primerov kobila lastno žrebe spozna za svoje takoj po porodu. Kakorkoli že, zavra­čanje žrebet je nedvomno resen problem, ker obstaja resna ne­varnost, da žrebe zboli ali se poškoduje.

Vzgoja osirotelega žrebeta

Vzgojiti žrebička, ki je izgubil svojo mater je zelo zahtevna naloga. Vzrokov je več, lahko je kobila poginila, lahko pa tu­di nima mleka ali žrebe ne pu­sti sesati.

Ne glede na to, kako je žrebe izgubilo mater, je najprej po­membno, da ugotovimo ali je že spilo prvo mleko kolostrum ali mlezivo, kot ga nekje ime­nujejo. V takih primerih je po­trebno vzgojiti žrebe umetno ali »na roko« kot temu rečemo, če mu ne moremo preskrbeti no­ve matere. Če ni novorojenec dobil kolostruma, to je prvega mleka, ki ga bo zaščitilo pred infekcijami v prvih dnevih živ­ljenja, saj vsebuje protitelesa, mu ga moramo preskrbeti, naj­bolje je v prvih 24 urah, še bo­lje je v 3 do 12 urah po rojstvu, sicer bo skoraj gotovo poginilo za težjo črevesno ali kakšno drugo infekcijo. Pomaga prvo mleko kakšne druge kobile, ki je lahko tudi zamrznjeno in ga segrejemo na telesno tempera­turo. V primeru, da pričakuje­mo kakšno poporodno ne­všečnost je dobro, da že imamo pripravljene plastenke s tem pr­vim mlekom drugih kobil, glo­boko zamrznjene v zamrzoval­ni skrinji. Če tega ni na razpo­lago, mu lahko tudi veterinar vbrizga protitelesa s plazmo v žilo.

Najbolje je seveda, če najdemo rezervno mater. Če je kobili po­ginilo njeno žrebe je najbolje, da pustimo mrtvo žrebe v bo­ksu toliko časa, da se kobila ne­koliko pomiri. Ne bom pozabil dogodka pred davnimi leti, ko so možje potegnili mrtvo žrebe iz boksa in je kobila pobesne­la, s steklenimi očmi, divje ma­hala s kopiti nad mlado gospo­dinjo, ki je vsa trda od strahu kot prikovana obstala v kotu boksa. Zadeva je postala izre­dno nevarna, če ne bi v trenut­ku rešil zagato s tem, da sem naglo odrezal mrtvemu žrebetu rep in ga vrgel na sredino boksa. Niti strela z jasnega neba ne bi tako učinkovala, kot vonj po žrebetu, ki je v trenutku umiril besno žival.

Najbolje je, da drugo žrebe, ki ga želimo podojiti, namažemo s plodovimi tekočinami ali da ga pokrijemo s kožo poginule­ga žrebeta. Kobilo, z zadnjimi nogami seveda obrnjeno v kot boksa, previdno privedemo do žrebeta, da ga najprej ovoha in ju seveda pazimo še nekaj ur, dokler ga popolnoma ne sprej­me. Mogoče je potrebno kak­šno kobilo umiriti z injekcijo ali ji privzdigniti nogo, da se ji žre­be približa. Kobile, ki imajo mnogo mleka lahko dojijo celo dva žrebeta. Kožo mrtvega žre­beta potegnemo po kakšnem dnevu z novorojenca in jo zavržemo. Seveda moramo biti ves čas zelo potrpežljivi in po­zorni, saj ni noben primer enak drugemu in lahko tako po ne­pazljivosti kobila poškoduje žrebe ali ga celo ubije.

Če ne dobimo rezervne kobile, je primerna tudi koza, ki jo po­stavimo na balo slame in lahko tako osiroteli žrebiček sesa. Se­veda ta metoda zahteva nene­hno prisotnost in pazljivost, saj mora žrebe v prvih dveh dneh sesati vsako uro do dve, potem pa v naslednjih dveh tednih v času dveh do treh ur. Žrebetu damo samo okrog 100 ml do 200 ml naenkrat v prvih dneh, kasneje mu odmerimo od četrt do polovice litra mleka naen­krat. Če žrebe napajamo ročno, se najbolj obnesejo umetni se­ski za jagnjeta. Obdobja med hranjenjem se kasneje lahko podaljšajo, vendar se morajo obroki povečevati, tako da žre­be zaužije hrane približno 8 do 10% od svoje telesne teže.

Še najbolj pa se obnese, če žrebe samo pije kar iz posode, se­veda sveže mleko ali sveže pri­pravljen mlečni nadomestek. Ob tem pa naj dobi lahko pre­bavljivo močno krmo, lahko tudi za teleta z vsebnostjo vsaj 18% surovih beljakovin in se­veda seno zelo dobre kvalitete. Seveda mu nudimo tudi vedno svežo in čisto vodo.

Uporabno je tudi kravje mleko, nekateri mu še kaj dodajo (npr. žlico belega, močno prekuhanega koruznega gresa ali pa veli­ko žlico smetane in žlico apnene vode), najbolje pa je sveže in z nekoliko manj maščobe, predvsem v tujini pa se dobijo tudi mlečni nadomestki za žre­beta. Močno krmo se priporoča šele nekje po 10 dnevu življe­nja, ki pa jo moramo vsak dan nadomestiti s svežo, ne pripo­roča pa se večjih količin vsaj do 4 do 8 tednov starosti. Tako žrebe že lahko začnemo odstavljati pri nekako 15 tednih.

Taka na roko zrejena žrebeta imajo lahko kasneje velike pro­bleme s socialnim prilagaja­njem, zato je pametno, da jih čim prej pridružimo sovrstni­kom iste starosti, najbolje na pašo, kjer bodo kmalu pridobi­li svoj naravni čredni nagon in se naučili čim prej pasti. Že prej, ko so sami, pa jim priskrbimo kakšno kozo, ponija ali oslička za družbo.

V prvih dneh, če je v hlevu mr­zlo, jih lahko oskrbimo s toplo­tno lučjo na steno in pa z de­belejšo plastjo nastilja.

Vsako nenormalno obnašanje ali morebitne težave z uboglji­vostjo pa moramo takoj zatreti, saj je tak žrebiček, sicer izre­dno prijazen, lahko pa kasneje postane tudi izredno nevaren, zato ne dovolimo, da postane ponosni štirinožec navkljub svoji usodi sirota, brez matere, hišni scrkljanček. Še posebej pa ne dovolimo igranja z otroki, saj se igra z nekajkrat težjim razposajenim konjičem za otro­ka lahko usodno konča.

Mag. Milan Božič, dr. vet. med.

BREZ KOMENTARJEV