Kako kaznovati konja??

Kako kaznovati konja??

3355
0
SHARE

Povzetek foruma Pretepanje konja…

Vprašanje: Kako kaznovati konja? Vsi vemo, da konjev ne bi smeli pretepati, tako pravi literatura, vendar včasih v praksi ne gre drugače. Kakšna kazen je najprimernejša – kje, kako udariti? {+++}

Nuša: Ponavadi si vsi, ki se ukvarjamo s konji, želimo popolno harmonijo, skladnost s konjem, ki že v prvi točki izhaja iz zaupanja, prijateljstva, spoštovanja in ne nadvlade in ustrahovanja. Če boste konja udarili, vam to lahko pride v “navado” in ga ob vsaki najmanjši napaki “lopnete”. S tem ne boste dosegli, da bo konj bolj priden, ampak to, da se bo bal vaše roke v vsaki situaciji, tudi, ko ga boste hoteli pobožati! Ker je konj večja in težja žival, ga ne bomo nikoli prevladali v fizični moči, vse kar bomo dosegli je to, da se bo v njem sprožil nagonski obrambni mehanizem: brca ali ugriz. Potem bomo pa spet poslušali, da je konj »žleht«, da grize ali brca.

Seveda konji niso popolni, tudi oni delajo napake, zato je v situaciji, ko ne gre drugače, dovolj odločen dvig glasu. Vemo, da konji dobro slišijo in je privzdignjen glas za njih neprijeten, zato je to zadostna kazen. Vse te napake pa niso povezane z “žlehtnobo”! Npr. ugriz žrebeta, ki v njegovem jeziku pomeni igra ali pa, konj, ki se postavi na zadnje noge ali brca, ima lahko slabe izkušnje iz preteklosti ali pa se je ustrašil nečesa tako preprostega, da mi še opazili nismo in pri tem mu je treba pomagati, da se znebi pridobljenega ali nagonskega strahu.

Nikoli ne bomo konja nadvladali fizično, le psihično in prav “zdrava kmečka pamet” nam omogoča, da spregledamo, da se s silo ne pride daleč – mogoče le do psihično uničenega konja. Kjer se konča znanje, se prične sila…

Urša: Za odgovor na to vprašanje je najbolje opazovati konje v čredi in kako oni razčistijo med seboj.

Tudi sama sem bila stroga privrženka ideje – samo ne ga tepst, pa sem videla, da to ne gre. Konj te preizkuša, kaj lahko, kje so njegove meje, se mu boš umaknil, lahko rine vate… Ne zagovarjam tepeža ali podobnih metod, ampak ko konj prestopi mejo in ti nakazuje, da si zanj kot zadnje žrebe pri hiši – je prepozno.

Torej, ko te poskuša ugriznit (lahko v igri) – mu tega ne dovoliš, ko rine vate – ga odrineš nazaj. Ker pa ima kar nekaj kg, moraš zato uporabiti kar nekaj sile! Pa to ni nobeno mučenje živali!

Nuša: S konjem ne moremo razčiščevati stvari, kot jih oni med sabo. Če konje res tako opazuješ, bi morala vedeti, da to delajo na strog hierarhičen način – kdor je močnejši, zmaga. Po tej logiki bi mi morali pasti nekam na dno te lestvice, ker smo desetkrat lažji od njega. Če te konj preizkuša, se mu zato po robu postavimo s “psihično nadvlado” in predvidimo, kaj konj namerava, da to preprečimo. Primer: Ko sem ljudem razlagala odnos konj – človek, sem imela poleg sebe kobilo, ki je mlada in zelo radovedna. Ko sem razlagala, mi je neprestano brskala po jakni in iskala priboljške. Če bi reagirala po tvoje in bi jo odrivala, bi dosegla, da bi kobila dobila veselje, ker bi mislila, da se igram. Zagotovo je ne bi “odvadila”. Reagirala sem pa popolnoma drugače: ob pogovoru z ljudmi mi je nekaj časa nagajala, jaz pa sem jo popolnoma ignorirala. Po treh minutah ji je vse skupaj postalo dolgočasno in, ker smo bili na pašniku, se je umaknila.

Zato je bolje, da se s konjem nikoli ne spopademo fizično, le naša “boljša inteligenca” nas spravi na pravo, prijateljsko delo s konji. Iz lastnih izkušenj sem prepričana, da gre tudi v praksi brez pretepanja in to ni le neko splošno znanje iz knjig, ki se ga v resničnem življenju ne da uporabljati!

Anonimno: povzeto po knjigi Marka Rashida:

Naj povem kar takoj na začetku, da za konje nikoli nismo bili in nikoli ne bomo člani njihove črede. Prav nasprotno, menim, da so konji pripravljeni storiti prav vse, da bi bili del “naše” črede. Konji so zelo dojemljivi in zlahka se prilagodijo okolju, da bi lažje preživeli vsak posamezen dan v svojem življenju.

Konji se v svojem življenju srečajo s stotinami ljudmi. Zato prav gotovo vedo, da so v “manjšini”. Ko so obkroženi s svojimi naravnimi sovražniki, imajo na izbiro dvoje: da umrejo ali najdejo način, kako se sporazumeti s temi sovražniki, da bojo preživeli. Mislim, da so izbrali slednje. Zato konj nenehno poskuša razumeti, kdo smo in kaj nam je pomembno, da bi preživel v “naši” čredi. Na podoben način se obnašamo tudi mi, ko smo v tujini.

Večina “črednih” sesalcev (vključno z ljudmi) deluje na podoben način. Na čelu črede je “alfa” vodja, ki je najmočnejši, drugi člani črede pa so razvrščeni po hierarhični lestvici navzdol. Nekje na sredini te čredne ureditve najdemo tako imenovane “pasivne” vodje. To so živali (tudi ljudje), ki si prizadevajo, da bi se razumeli z vsemi v čredi. Ne želijo se povzpeti na sam vrh lestvice, ker so povsem zadovoljni s svojim mestom v čredi. Ti pasivni vodje ponavadi tiho opravljajo svoje vsakodnevne dejavnosti in si zato sčasoma pridobijo zaupanje ostalih članov črede.

Ker so konji po naravi pasivni in mirni, se radi družijo z istimi člani črede, ki jih najmanj ogrožajo. Pasivni vodje predstavljajo najmanjšo grožnjo, ker s svojimi dejanji kažejo, da so zanesljivi. Zelo redko, če sploh, uporabijo silo, da bi dosegli svoje in vodijo z lastnim zgledom.

Kako lahko tudi sami razvijemo takšen odnos s svojim konjem, odnos, v katerem nam bo konj pripravljen slediti in nas ubogati? Odgovor je preprost. Najprej moramo postati zanesljivi v konjevih očeh. To je ponavadi velik problem za večino ljudi, saj so prepričani, da je konje potrebno obvladati, če želimo, da nas bodo ubogali. To prepričanje izvira iz dejstva, da vodja čred vedno doseže, kar želi, s prisilo nad drugimi člani črede, mnogi ljudje pa verjamejo, da se moramo med delom s konjem obnašati kot vodja črede. Torej pasivni vodja najlažje postanemo tako, da se izogibamo uporabi sile. Če konju ne uspe izvršiti našega ukaza, mu pomagajmo, namesto da ga silimo. Dajmo mu čas, da premisli o zadani nalogi in dajmo mu priložnost, da jo poskuša izvršiti in osvojiti. Če mu damo čas za premislek, ponavadi vedno poskusi pravilno izvršiti zadano nalogo.

To se mogoče zdi preprosto, vendar je pogosto nekaj najtežjega. Ljudje po naravi nismo mirni in dosledni. Za nas je najbolj naravno to, da nekaj storimo takoj in zdaj. Konji pa preprosto ne razmišljajo na ta način. Z drugimi besedami, če se naš konj trudi po svojih najboljših močeh, da bi postal del “naše” črede, najmanj, kar lahko storimo je prav, da mu poskušamo pomagati. Če mu damo priložnost, se bo prav dobro znašel !

Matej: Nikakršno kaznovanje vam ne bo prineslo spoštovanja, pravzaprav bodo postali samo še bolj zamerljivi. Namesto, da se sprašujete, kako kaznovati, se raje vprašajte, kako si pridobiti konjevo spoštovanje. Kako bi vašemu konju postali Alfa oz. vodilno bitje v njegovem svetu? Konji so izredno igrive in socialne živali. Med sabo se ves čas igrajo določene igre, s katerimi vzpostavljajo prevlado nad drugimi. Tisti konj, ki je zmagovalec teh iger, postane Alfa žival v čredi. Vsi ostali ga spoštujejo in mu zaupajo.

Te igre so dokaj enostavne stvari, ki jih verjetno (vsaj nekaj) počnete tudi vi, ne da bi se jih zavedali. Če boste o tem želeli zvedeti več, se pozanimajte naokrog (lahko tudi pri meni). Torej, če boste postali dobri v teh igrah in ves čas zmagovali, boste postali Alfa svojemu konju, ki iz spoštovanja (in ne iz strahu) ne bo niti pomišljal, da bi naredil kaj, kar vam ne bo pogodu. Vi boste tisti, ki bo diktiral kaj in kako. Konj, ki je po naravi žival, ki išče dobrega voditelja, vam bo brezpogojno sledil. Z veseljem in ne z odporom!

Konji so živali, ki spadajo med plen (za razliko od npr. ljudi, ki so (smo) plenilci). Način razmišljanja živali-plena je precej drugačno od našega ali pasjega vzorca mišljenja. To, da se boste vi čustveno odzvali (npr. kaznovanje) na njegovo dejanje, je v bistvu točka za njega. Če prenese kopita drugih konj, bo tudi vaš udarec, vendar boste v njegovih očeh izgubili spoštovanje.

Če boste proučili svetovne avtoritete “konjarstva” (glej spodaj pod literaturo) boste videli, da prav nihče ne uporablja sile oz. kaznovanja. Pridobijo si konjevo spoštovanje najprej na tleh, potem ga naučijo stvari na tleh in šele potem pride jahanje.

Vzgoja žrebet

Za konje pač ni “recepta”. Vsak ima svojo osebnost in zahteve, zato se je treba precej prilagajati. Kakor sem že omenila, se ga da kaznovati z glasom. To ponavadi pri žrebetih pomaga 70-80 %, saj so še vedno pod vplivom nagona do takšne igre. Mogoče pa si žrebe želi več pozornosti? Zelo bi bilo v redu, da bi se kdo z njim redno ukvarjal. Pomembno pa je, da to “ukvarjanje” temelji na igri (seveda prilagojeni nam). Naj bo prijetno žrebičku kot tudi vam. Sprva (če imate to možnost) naj bo ob njem mama, da se bo počutil varnejšega. Nikakor pa ne smete z igro pretiravati, saj se bo žrebe kaj kmalu začelo dolgočasiti in potem spet novi problemi…

Zavedati pa se morate, da je konj še zelo mlad in tudi z leti se ponavadi odvadi takšnih stvari, postane bolj “odrasel” in ga takšna igra mine. Zato, čim manj grobosti in čim več prijateljstva!

Urša: Menim, da se lahko naučimo marsikaj na podlagi opazovanja njihovih odnosov konj v čredi in da, tudi posnemanja določenih reakcij do katerih prihaja v čredi . Zlasti pri delu z mladimi žrebeti, o čemer je veliko govora tudi na teh straneh.

Tvoj primer – ignoriranja žrebička, ko ta rine vate, se meni ni obnesel. Seveda sem pripravljena vzeti veliko v zakup pri ta malih, in vem, da večino nagajivosti počno, ker se igrajo oz. so radovedni. Sem pa spoznala, da moraš nekje meje postavit. Idealna rešitev pa se je pokazala ravno v načinu, ki ga uporablja kobila v odnosu do svojega žrebeta – pokaže mu, kaj je dovolj in kaj je preveč in prepričana sem, da s tem, da žrebetu ne dovoliš preveč, delaš uslugo, pa tudi sebi.

Matej: Dve misli iz knjige “Celostni trening konja in jahača”, ki jo je napisal Alois Podhajsky, bivši direktor Španske jahalne šole na Dunaju:

1) “Z uporabo kazni in nestrpnostjo jahač ne bo NIKOLI dosegel želenega rezultata. To dvoje bo samo povečalo konjev strah in jahač bo le stežka ponovno dosegel telesno (fizično) in razumsko (mentalno) sproščenost, ki sta nujno potrebni za uspešen trening. Razburjenega konja je ravno tako težko spraviti k pameti kot razburjenega otroka.”

2) “Pri treniranju konja si mora jahač nenehno ponavljati: “Imam čas.” Precej časa je potrebno za konjev razvoj, da začne razumeti, kaj se zahteva od njega. Dandanes, ko vsi stremimo k uspehu čez noč, je to potrebno še posebej poudariti. Lažni uspehi samo potrjujejo trditev o potrebnem času. Čeprav je možno, da osemletni konj obvlada Visoko Šolo, bo ta tako imenovani dresurni konj pri desetih letih popolnoma izrabljen in za dresuro neuporaben oz.nesposoben. Brezobzirno skrajšanje časa treninga vodi samo k zniževanju standardov, k navadni karikaturi gibov in prezgodnji obrabi konja. Narave ne moremo posiljevati.”

Priporočene povezave:

  • http://www.markrashid.com/

Priporočena literatura in avtorji:

  • Fredi Knie, Španska šola jahanja
  • Cadre Noir v Saumour, šola in kobilarna v Chantilly v Franciji
  • The Complete Training of Horse and Rider (Celostni trening konja in jahača), Alois Podhajsky