Konji in strah

Konji in strah

905
0
SHARE
Matej1986: Mogoce ta tema ne spada na to stran (se opravicujem).. Toda zanima me naslednje:
Pred 3 leti sem obiskoval tecaj za jahaca 1, saj me konji navdusujejo in me delo z njimi zelo veseli.Ampak prav v tem je problem.
Po treh urah tecaja sem odnehal…in po posnetkih ki so jih prikazovali na tvju (nesrece s konji) ter besedah starsev da to ni zame in da je nevarno, sem dobil nekaksen strah do konjev.kljub vsemu se odlocam da bi zacel na novo…toda strah je premocen.kaj narediti ?
HVALA za odgovore !!! 

Sodelujoči: Matej1986, Polkovnik, Lissette, ribica, Robert, Savo

Polkovnik: Moje mnenje je, da si s starši ogledaš…….kak krožek gobelina.

Savo: Glede na ime sem ocenil, da imaš dvajset let. Se motim?

A avto voziš, ko vsak dan na TV vidiš nesrečo?
Z avionom se tud ne it peljat, sem na TV vidu, da je lahko nevarno!
Sicer pa če so te starši poznali 17 let so že vedli zakaj to ni zate kako mi naj vemo kaj je s tabo narobe če te ne poznamo

Ko boš še malo zrastel in si rekel, vem kaj hočem, se boš o tem odločil brez naše pomoči.

Robert: Vsak šport pomeni možnost poškodbe (sicer nisem še videl, da bi si kdo pri šahu spahnil zapestje). Jaz plezam, bordam, raziskujem jame, letim, jaham… Užitki, ki jih pri vseh teh športih imam, so neprecenljivi in mi obogatijo (že tako kratko) življenje na zemlji (drugega itak nimaš). Ne da se primerjati vseh lepih dni v družbi z ljudmi in konji, s kakšno poškodbo. Preplezati steno, odkriti podzemni svet, se spustiti po beli nedolžni strmini, preleteti velike razdalje, pa predvsem preživeti dan s konjem… to so užitki, ki jih ne boš našel NIKJER v življenju. Babe so hudič, denar hitro mine, starši vedno težijo… ostane ti kavč in televizija.

Očitno se tvoji starši niso ukvarjali s športi, kajti sicer bi te še silili v šport. Tako kot so moji govorili, da se pri smučanju lahko polomiš, je bila posledica, da do srednje šole nisem znal smučati. Kakšna bedarija!

Ribica: Kot je rekel Robert, vsak šport prinese poškodbe, vsak šport je tveganje. Ampak ne samo šport, že življenje samo je tveganje. Na vsakem koraku preži nevarnost: v koplanici se ti lahko spodrsne na mokrih ploščicah, v kuhinji se opečeš, pri hoji po stopnicah se lahko zvrneš, že na sprehodu se ti nasmiha na tleh ena izboklina/vboklina, ki ti lahko povzroči zvin gležnja. Življenje je ena sama nevarnost, ampak če živiš tako, da se na te nevarnosti ne oziraš, oz jih sprejmeš kot nekaj normalnega, se tako soočiš z njo in živiš mirno.

Tako je z jahanjem. Spoprijeti se moraš s svojim strahom in če ti konji res toliko pomenijo, se spopadi s tem strahom. Začni spet od začetka, na lonži z inštruktorjem. Nikamor se ne mudi. In resnico na ljubo: vsi ki smo se lotili s konji, vsi smo imeli strah, in ga imamo še zdaj.Eni prej, eni kasnej, ampak strah je vedno pristoten, odvisno le v kašni obliki. In prav je, da imaš v sebi malo strahu, da znaš pole konje cenit in si vedno pripravljen na nevarnosti. In ko si pripravljen, se ti ne bo zgodilo nič. Večina nesreč se zgodi zaradi nepripravljenosti, nepazljivosti in v precenjevanju svojih zmožnosti. Vso srečo!

Lisette: Res bi bilo najpametneje da začneš čisto od začetka. Tudi če se takoj ne usedeš na konja, lahko se z njimi družiš, jih čistiš, vodiš in pridobiš zaupanje, šele kasneje pa spet jahaš.
Če si to zares želiš ti bo uspelo, seveda počasi. Jahanje je že samo po sebi velika umetnost in preden postaneš na konju samozavesten in tudi dober jahač (tudi do konja) preteče kar nekaj let.
Ne vrzi sedla v koruzo-počasi se daleč pride.
Seveda pa poskrbi za varnost in ne lezi na vsakega konja. Včlani se v kakšen preverjen klub kjer imajo mirne in psihično zdrave konje in SREČNO!

Matej1986: HVALA VSEM ZA LEPE ODGOVORE !!!
sm presenecen … take nezne dusce
Zate polkovnik !! pa … ne izstopaj .. ne smej se tuji nesreci oz. kompleksu
Hvala vsem se enkrat !

BREZ KOMENTARJEV