Naravno konjarstvo?!

Naravno konjarstvo?!

2030
0
SHARE

Kaj je sploh naravno konjarstvo?

Konji me spremljajo od malih nog in že od nekdaj mi je bilo precej jasno, da nič v odnosu človek – konj ni naravno. Kako lahko čemurkoli, kar ljudje delamo s konji, rečemo, da je »naravno«? Naravno mu ni ne privezovanje in ne zapiranje v bokse, kaj šele nošenje človeka na hrbtu. Za konja je nekaj najbolj naravnega to, da se tri četrtine dneva pase v družbi svoje črede, preostanek dneva pa počiva. Če bi lahko izbiral, bi to prav gotovo počel daleč daleč stran od ljudi in bil povsem zadovoljen s takšnim življenjem. Po drugi strani pa bi človeštvu brez udomačitve konja kar trda predla. Kdo bi nam pomagal premagovati dolge razdalje relativno hitro, kdo bi vlekel težke tovore in stroje, vlačil rudo iz rudnikov, topove in drugo vojaško opremo, nas praktično popeljal v industrijsko revolucijo… Se sploh zavedamo, koliko hitreje smo kot človeštvo napredovali zato, ker smo imeli ob sebi to izjemno, potrpežljivo in prilagodljivo žival?

Plenilec proti plenu

Človek je po naravi plenilec. Ljudje uveljavljamo svojo voljo in nadvlado z razkazovanjem moči, kričanjem, mahanjem, metanjem stvari, da, tudi s fizičnim obračunavanjem… Naša govorica telesa je drugačna od konjeve, redko v vsakdanjem življenju se je sploh zavedamo, pri konjih pa je ravno obratno. Sožitje človeka in konja je, gledano od daleč, nekako tako naravno, kot bi bilo sožitje leva in antilope. Na eni strani imamo torej plenilca, na drugi plen. Kako torej dobro sodelovati s konji, ko pa jim naše običajno človeško obnašanje ne vzbuja čisto nobene želje, da bi nam sledili? Ravno nasprotno, kot živali plenu je njihova prva nagonska reakcija beg čim dlje od plenilca, v tem primeru nas. Udomačeni so več kot 5000 let, stoletja že človek uporablja selekcijo pri njihovi reji, vplivamo lahko na to, kako bodo izgledali, kakšne hode bodo imeli, kako veliki bodo in deloma tudi kakšno barvo bodo ali ne bodo nosili. Ne glede na ves naš vpliv in vmešavanje pa bo imelo žrebe, rojeno v našem hlevu, v sebi zapisane iste lastnosti, kot jih je imel konj, narisan na prvih slikah jamskih ljudi. Gre za podedovane lastnosti, ki so, brez izjeme, zapisane v genetskem zapisu vsakega konja. In tistemu, ki te lastnosti razume, osebnost konja ni več skrivnost. Vrniti se moramo v pozna 70. leta prejšnjega stoletja, ko se je v ZDA začela revolucija v konjarstvu. Najbolj prepoznavni in vplivni začetniki, brata Tom in Bill Dorrance ter Ray Hunt so začeli širiti svojo povsem preprosto filozofijo: konja se da uspešneje kontrolirati brez uporabe sile. Pa vendar je tako preprost koncept dela za ljudi izjemno težek. Zahteva povsem drugačno obnašanje, kot smo ga navajeni, zahteva prilagajanje, učenje druge govorice, ker, roko na srce, konji se ne morejo naučiti govoriti, ne slovensko, ne angleško, nemško ali kitajsko. Kaj nam torej preostane, če želimo z njimi komunicirati? Učenje njihove govorice, predvsem govorice telesa. In kje v vsem tem je našel izraz »naravno« svoje mesto? Kaj me je prepričalo, da sem ga tudi sama začela uporabljati? Prebrala sem sicer komplicirano definicijo, s katero pa sem se morala strinjati: »Naravno konjarstvo je nenaravno delo s konjem, na človeku nenaraven način, konju predstavljeno na njemu znan in naraven način.« (Robert M. Miller, dr. vet. med.)

Revolucija v konjarstvu je tudi revolucija v medčloveških odnosih

Konju podrejeno razmišljanje preprostih kavbojev se je iz ZDA bliskovito razširilo po vsem svetu in postalo mednarodni fenomen. Ideje so se oprijeli nadarjeni trenerji in sposobni poslovneži ter koncept naravnega konjarstva popeljali na povsem drug nivo. Nekaj pa naj bo jasno, Američani niso izumili ne jahanja in ne konjarstva. In pojem »naravno« torej tudi ni nujno povezan z »western«. Gre za univerzalen konjski jezik, gre za principe dela s konjem, še preden se odločimo, ali bomo osedlali angleško ali western sedlo, ali bomo jahali v klasičnih jahalnih hlačah ali v kavbojkah. Gre za odnos do konja od trenutka, ko pokuka na svet, dalje. In vedimo, da ni oprema tista, ki trenira konja. Tudi pristopi so od učitelja do učitelja, od trenerja do trenerja različni, pa kaj zato. Pomembna je namera in pomemben je cilj. Ne gre se samo za to, da bolje izšolamo konja, gre se tudi za to, da postanemo boljši ljudje. Da bi dobro delal s konjem, mu moraš prisluhniti, potisniti svoj ego na stran, biti moraš pripravljen sklepati kompromise, moraš dajati in dajati, da bi lahko prejemal. In ko postajamo boljša oseba ob konju, postajamo boljša oseba tudi v vsakodnevnem življenju, Saj ne moremo ločevati, kdaj bomo dobri in kdaj ne, kajne.

Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.

Vašcer Quarter Horses

prvič objavljeno v prilogi SN Raj doma, maj 2011

BREZ KOMENTARJEV