Nordijev prvi izlet v neznano ali kako mali kosmati zrastejo v velike...

Nordijev prvi izlet v neznano ali kako mali kosmati zrastejo v velike terence

1578
0
SHARE

Tisti ki Nordija poznate, veste da »nabira kilometrino« že od trenutka ko je pokukal na svet, a čeprav zase verjame da je grozno razgledan za svoja leta, pardon mesece (to vem po tem kako v dveh potezah odveže vezalko na čevlju in te potem pogleda s tistim »a ‘češ da jo še nazaj zavežem« pogledom ), v resnici še nikoli ni bil dlje od domačega hlevčka kot tistih nekaj sto metrov do prostornega pašnika kjer ima čredica poletno rezidenco. Včeraj je prvič ugledal delček sveta ki je tako neznansko velik, da bi se mali Nordi lahko v njem izgubil… če ne bi bil to ravno Nordi ki je po dobrem kilometru in pol strokovno ugotovil, da je že dovolj izkušen da nadaljuje pot na čelu skupine in pokaže ta velikim kako se streže stvarem .

Preprosto nemogoče je ostati resen ob pogledu na tisto malo bučo, dooooolge noge in štrenast repek, ki se nosijo kot da je ves svet njihov, velike oči pa izdajajo začudenje in zanimanje za vse kar se dogaja naokoli. Ob pogledu na to malo žverinico ki bo nekoč velik konj pomislim kako enkratno je, da lahko takole odkriva svet, srečuje živali, ovohava rože, skače čez potok in packa po blatu. Ko bo mali Nordi nekoč velik Nord, bo ta velikanski svet ki ga obkroža poznal mnogo bolje kot jaz. Poznal bo vsak vonj, barvo, obliko in zvok v naravi, vasi, na cesti… In predvsem bo še vedno verjel da je ves svet njegov . Ni je boljše popotnice za življenje kot priložnost da sam spoznaš in postaneš del sveta v katerem živiš. Tudi če si majhen in kosmat .

Vedno sem se poigravala z mislijo, da bom nekoč, ko bom velika in modra , sama vzgojila svojega konja. Takrat bom dovolj pametna tudi za to, da bom lahko vse skupaj spravila na papir. Dokler se ta manjši čudež ne zgodi , pa so tule na papir ujete misli Dana Aadlanda, ki je svoj mali čudež že dočakal .

Od žrebitve do terenskega jahanja
Avtor: Dan Aadland
Naslov originalnega članka: From Foaling to Trail Riding

Nekateri verjamejo da je edini način da zares poznaš svojega konja ta, da ga sam oblikuješ v terenskega konja. Drugi gredo še dlje in vztrajajo pri vzgoji žrebička od prvega dne naprej, ali pa svojega popolnega terenskega konja »načrtujejo« še preden se rodi – z izbiranjem popolne kombinacije kobile in žrebca.

Čeprav poznam odličnega trenerja konj, mi je še vedno v neznansko zadovoljstvo učiti žrebička od prvih dni po rojstvu – ko ga objamem in ga božam dokler se ne umiri – pa vse dokler ne postane »popoln terenski konj«.

Ko ljudje izrazijo željo, da bi sami vzgojili svojega konja, jim svetujem naj temeljito premislijo o treh stvareh:

  • Kako dolgo bo treba počakati z delom pod sedlom. Po mnenju konjske fiziologinje dr. Deb Bennett, dosežejo konji fizično zrelost ko so stari nekje med 5,5 in 6,5 let. Dodajte še slabo leto kolikor traja brejost in pred vami je dolgo obdobje med začetkom novega življenja in sedlom. Tudi če kupite samostojno žrebe vas do prvega resnega dela s sedlom (brez jahača) čakata še vsaj dve leti, potem pa še nekaj let da konj popolnoma dozori.
  • Vaša starost in fizična sposobnost. Mladost in športna pripravljenost nista pogoja za vzgojo in trening konja, nekaj fizične pripravljenosti pa je vseeno potrebne. Bodite realni. Mladi konji so po naravi živahni, želijo skakati in teči, se osvoboditi vsega kar jih omejuje. Ne glede na to katero tehniko učenja izberete, se bodo na poti pojavile večje ali manjše težave in nekatere lahko bolijo. Ko bo konjiček dovolj star za delo pod sedlom, boste tudi vi že nekaj let starejši in konjiček vas bo preizkušal, na to se lahko zanesete, ne glede na to kako dobri in nežni ste bili z njim od vsega začetka. Boste zmogli?
  • Vaše poznavanje konj. Človeška družba se bolj in bolj modernizira in urbanizira, in vedno manj nas je takšnih, ki odraščamo s konji. Vedno manj ljudi ima prijazne mentorje, babice in dedke s podeželja, ki jim je bilo poznavanje konj samoumevno. Dandanes je na voljo veliko klinik, predvsem pa kvalitetnih knjig in revij, ki vam lahko ogromno pomagajo. Enako kot pri fizični sposobnosti pa je vedno treba biti realist.

Ne glede na morebitne težave na poti, nas določen odstotek sveto verjame da naše življenje preprosto ne more biti popolno, če ne izkusimo kako je vzgojiti lastnega konja od trenutka ko prvič ugleda svetlobo, do dne ko samozavestno in mirno stopa po vsakršnem terenu. Odločnost je pot.

Nedavno sem spoznal človeka srednjih let ki si je, brez kakršnih koli izkušenj z jahanjem in konji, kupil dve muli stari 2 in 4 leta. Sklepal je da z jahanjem ne bo imel težav, saj je bil odličen tekač, kajakaš in triatlonec. Priznal je, da se je zmotil.

Kakorkoli že, naučil se je vsega česar se je lahko, trdo delal in preživel, spotoma pa muli vzgojil v prijazni, uporabni tovorni in jahalni živali. Cena je bila precejšnja, je povedal, v obliki nekaj zlomljenih kosti. Kot izjemno dobro fizično pripravljen človek, je ta moški ubral težjo pot in zmagal.

Nismo pa vsi iz istega testa. Tule je nekaj misli o izogibanju težavam (in po možnosti zlomljenim kostem) pri vzreji in vzgoji lastnega terenskega konja.

Vzreja lastnega konja

Eden od mojih mentorjev v konjeniškem svetu je rad citiral rek ki pravi: »človek ne bo umrl pozimi, če spomladi pričakuje žrebe«. Thornton Wilder je v igri Naše mesto (Our Town) rekel, da je vsako rojstvo poskus narave da ustvari popolnega človeka. Vsako žrebitev bi lahko označili za poskus rejca da ustvari popolnega konja.

In res je pričakovanje mokrega, tresočega se žrebička ki se bori za življenje in zmaguje v svojih prvih korakih, pravi vir toplote v temnih zimskih nočeh. Zato mnogi ljudje vzrejajo lastne konje tudi ko so že dolgo med seniorji.

Če se odločate za lastno vzrejo, vedno izberite svojo najboljšo kobilo. Na žalost mnogi počnejo ravno obratno: izberejo kobilo ki brca, tisto ki je nihče noče jahati. Izberite najboljšo kobilo, tudi če to pomeni, da nekaj časa ne boste mogli uživati na ježah z njo.

Pri izbiri kobile in žrebca je najbolj pomembno samo eno: značaj. Postava, barva, hodi, fizična sposobnost – vse to je manj pomambno od prijaznega, zanesljivega značaja, ki iz konja naredi doživljenjskega prijatelja.

Vodje klinik za konje radi rečejo da problematičnih konj ni, so samo problematični ljudje in ljudje ki jih razumejo dobesedno, mislijo da so vsi konji dobri, prijazni in predvsem – enaki; vse napake so posledica zapostavljanja in mučenja v preteklosti. Moram priznati da se s tem ne strinjam. Konji so različni po značaju ravno tako kot ljudje. Predstavljajte si, da ste ujeti v dvigalu s še nekaj ljudmi. Zamislite si vse ljudi ki jih poznate in iz množice izberite nekaj ljudi s katerimi vam ne bi bilo težko biti zaprti v majhnem prostoru. Če to sliko prenesemo v konjski svet – na isti način izmed vseh konj ki jih poznate izberite peščico tistih, s katerimi vam ne bi bilo težko biti v katerikoli situaciji. Iz te skupine izberite kobilo in žrebca, mamo in očeta svojega bodočega konjička.

V današnjih dneh je razumljivo, da so lastniki žrebcev previdni če se nenapovedani obiskovalci motajo okrog njihovih živali, vseeno pa ponovno premislite o izboru, če vam ob obisku lastnik žrebca svetuje da se žrebcu ne približujte ker grize ali brca. Lahko da je žrebec lep, z nebroj rejskih priznanj in pokalov, a če je hudoben, ni pravi oče za popolnega konjička.

Dvoriščno žrebe

Mislil bi da si večina profesionalnih trenerjev samo želi dobiti v trening »dvoriščno žrebe«, žrebe ki je bilo vzgojeno v družbi ljudi, žrebe ki je bilo od rojstva dalje zasipano s prijaznostjo in pozornostjo. Nasprotno, mnogi trenerji se z grozo lotijo dela s takšnimi žrebički. Zakaj?

V resnici je večina takšnih žrebet razvajenih prek vsake mere. Manj izkušeni ko so njihovi lastniki, bolj razvajena so žrebeta. Neizkušeni lastniki pogosto napačno verjamejo da se bo prijaznost do žrebeta (neprimerno prevedeno kot pomanjkanje discipline) odražala v tem, da bo žrebe iz čiste hvaležnosti vračalo dobroto in prijaznost lastniku. Takšni lastniki od žrebička pričakujejo, da bo razmišljal in se odzval kot človek, kar seveda ni.

Pri vzgoji žrebeta morate že od vsega začetka prevzeti vlogo prijaznega, a nepopustljivega vodje. Z žrebičkovega zornega kota se njegovo dobro obnašanje odraža v dobrem in prijaznem vodji, slabo obnašanje pa pri vodji izzove strogost, glas ki ni nič več topel in prijazen. To je značajska psihologija, čisto in preprosto.

Grizljanje je nesprejemljivo. Kar je danes igranje, je jutri lahko pravi ugriz. In kogar je kdaj ugriznil konj, tega ne bo zlahka pozabil.
Neke pomladi sem v gorskem kampu raznašal vrečo peletov in vsakemu od ograjenih konj nasul precejšnjo porcijo. Nahranil sem prijateljevo kobilo in se odpravil proti mojemu Majorju da dobi svoj delež, ko me je naenkrat nekaj z aligatorsko silo zagrabilo za mišico leve roke. Kričal sem in mahal z drugo roko dokler stisk ni popustil. Kobila je videla da hrano nesem še drugim konjem, kar ji očitno ni bilo po godu. Cel zgornji del roke je bil črn in razbolen še nekaj tednov po tem.

Podobno je mahanje s sprednjo nogo po zraku pri majhnem žrebičku lahko simpatično, pri enoletniku pa hudo nevarno. Obračanje zadnjih nog proti vam in polaganje ušes ob glavo sta znaka nesocialnega vedenja in to bi moralo žrebe vedeti že zelo zgodaj.
Upoštevajte nasvet uspešnega učitelja: bolje jih je naučiti zgodaj in biti prijazen učitelj, kot kasneje poskušati nadoknaditi zamujeno. Če z uvajanjem discipline začnemo pozno in pri konju ki tega ni vajen, se bo zelo verjetno uprl in vi boste najverjetneje morali prestopiti mejo »prijaznega učitelja«.

Zaradi tega trenerji ne marajo »dvoriščnih« žrebet. Ker že namanjši poskus uvajanja discipline (naprimer ukaz za premik naprej) izzove upiranje. Če želite konja v prihodnosti jahati, si to olajšajte s tem, da ste že od vsega začetka dosledni in nepopustiljivi pri vzgoji. Ne grobi, trdni.
Svojega popolnega terenskega konjička lahko začnete pripravljati že mnogo pred prvim sedlanjem. Žrebička izpostavljajte čim več dražljajem. Naučite ga da se pusti voditi, da stoji privezan, da gre mirno na prikolico in z nje. Predstavite ga kosilnici, kolesu, avtu, drugim živalim, vodi, potoku, vetru, plastičnim vrečkam. Verjemite da gre za dobro naložbo.

Delo pod sedlom

Dolga leta sem se, čeprav rad ribarim, izogibal muharjenju. Toliko je napisanega o »zenu« muharjenja, mistiki ki ga ovija, o mistični povezavi s pravo vabo, o zahtevni tehniki metanja, da sem preprosto verjel da nisem sposoben izpeljati vsega tako kot je treba brez učenja in treninga ki bi trajal pol življenja.

Končno mi je prijatelj, ki je izkušen muhar, dejal: »Samo pojdi in naredi.« Dal mi je nekaj nasvetov glede tehnike in opreme. Šel sem do potoka in v kratkem ujel nekaj rib za kosilo.

Vsak ki prvič razmišlja o ujahovanju konja se sooča z enako dilemo. Ja, obvladovanje umetnosti treniranja konj lahko resnično zahteva vse življenje. Ampak imeti dovolj znanja da zadovoljivo ujahamo in vzgojimo jahalnega konja je na dosegu roke vsakega povprečnega posameznika. To ni vudu, transcendentalna meditacija ali atomska znanost. Če bi bila, naša civilizacija ne bi obstajala, saj je zgrajena s pomočjo konj in konjenikov, navadnih ljudi ki so konje izučili da so opravljali naloge potrebne za pridelavo hrane, gradnjo cest in prevoz ljudi od ene točke do druge.

In, nasprotno od splošnega prepričanja, je večina takšnega učenja temeljila na lepih, obojestranskih prijateljstvih med konji in ljudmi, ne pa nujno na grobih in krutih metodah.

Dejanskih metod vzgoje, učenja in ujahovanja konj je mnogo preveč da bi jih lahko združil v en članek, ampak tule so tri oporne točke ki naj vam pomagajo pri manevriranju med njimi:

  • Bodite odprte glave. Mnoge metode delujejo. Izogibajte se trenerjem ki trdijo da je njihova metoda edina prava. Opazujte, spremljajte, glejte, ne bojte se dvomiti in vprašajte kar vas zanima.
  • Osredotočite se na svoj cilj. Vaš cilj je izučiti popolnega terenskega konja. Nekatere stvari ki so značilne za različne discipline niso vedno nepogrešljive. Imeti konja ki dobro skače je lahko priročno, ampak najbrž vam je bolj pomembno da vaš terenski konj zanesljivo stopi čez podrto drevo, kot da čezenj skoči. Mnogi trenerji konj redko jahajo izven maneže. Vaš konj je namenjen delu izven maneže.
  • Poiščite pomoč. Če poiščete pomoč pri izkušenem konjarju da vam pomaga premagati težave pri učenju, to ne pomeni da ste priznali poraz. Vedno se bodo dogajali manjši neuspehi in nazadovanja. Takrat se s konjem vrnite nekaj korakov nazaj, ponovite tisto kar konj že obvlada in nadaljujte od tam. Ne poškodujte se samo zato, ker je ego močnejši on razuma.

Je vredno, toliko truda in dela s konjem od dneva žrebitve, toliko let? Zame je. In če se odločite iti po isti poti vam želim, da bi bilo tudi za vas. Na mnogo srečnih jež!


Prejšnji članek o Nordiju: Nordijeva pedikura ali kakšno zvezo ima pila za kopita z žrebičkovo prihodnostjo

BREZ KOMENTARJEV