Zgodovina:
Noriški konj ni potomec težkega divjega alpskega konja, temveč izvira iz težkih toplokrvnih konj, ki so z rimskimi legijami prišli iz Tesalije v Grčijo. Drugačno okolje, podnebje ter reja so naredili hladonokrvnega konja, ki ima še danes pogosto izbočeno glavo, izdatne hode in ki je od vseh še najbolj podoben toplokrvnim.
Ime je dobil po rimski pokrajini Noricium, po avstrijski pokrajini Pinzgau se imenuje tudi pincgavski, po Štajerski pa tudi štajerski konj.{+++}
Že v 16. stoletju je bila v Stuhlfeldnu ustanovljena kobilarna za te konje. V 17. stoletju so ga izboljševali z andaluzijskim konjem, kar je povzročilo pojav pegavcev v reji. Kasneje so ti konji doživeli le še nekaj križanj s kladrubskimi in lipicanskimi konji, ki so najbolj prisotni v krvni liniji ELMAR. Od leta 1675 obstaja rodovniška knjiga za kobile, od leta 1688 pa se vzgaja v čisti krvi.
Glavne linije noriškega konja so:
Vulkan, po žrebcu 13 Vulkan, ožrebljen leta 1867;
Bravo-Diamant, po žrebcu 367 Bravo, ožrebljen leta 1877;
Optimus-Nero, po žrebcu 126 Optimus, ožrebljen leta 1885;
Bravo-Samson, po žrebcu 39 Bravo, ožrebljen leta 1883.
Več kot polovica žrebcev prihaja iz krvne linije Vulkan, sledijo Nero, Diamant in druge linije (Schaunitz, Elmar, Samson…).
Danes se ti konji še uporabljajo za poljedelska opravila in v manjši meri tudi za jahanje in vprege.
Kratek opis konja:
Noriški konj je izrazito dolg in precej globok in ni tako zabit in skladen kot ostali hladnokrvni konji. Glavo ima bolj konveksno, vrat pa ni tako kratek in debel kot pri ostalih hladnokrvnih konjih. Viher je slabo izražen, hrbet je dolg in nekoliko mehak, spoj je daljši, križ je širok, mišičast, raven ali razcepljen. Noge so močne, stoja pravilna. Višina vihra je 160 – 165 cm, obseg piščali je 22 cm, teža pa je 650 – 700kg. Največ je rjavcev in lisjakov, manj je vrancev; precej pogosti pa so tudi sivci in pegavci.
Viri:
Pasme konj – Sašo Krumpak
Konji (Pasme, nega, šolanje, šport) – Heidrum Werner
http://www.noriker-kaltblutpferde.de/zucht/start_zucht.htm
