Zgodovina:
Še do pred 300 leti so bili to težki konji z veliko frizijske krvi. V 15. stoletju pa jih je tedanji oldenburški vojvoda v želji po dobrih kočijaških konjih oplemenil z lažjimi konji iz Španije in Italije, kasneje pa tudi s pasmo cleveland bay. V drugi polovici 18. stoletja so ponovno uvozili španske in berberske konje, vendar je konj po frizijcu zadržal veliko moč in zgodnjo zrelost, postal je skratka dober deloven konj. Ko težki konji niso bili več iskani, so hoteli spremeniti tudi tip konja. Z uporabo angleškega polnokrvnega konja (največji vpliv je imel žrebec Lupas) in anglo-normandijskega konja (predvsem Condor) je nastal sicer zelo težak, a dober jahalni konj. Kasneje so mu dodajali še kri angleškega polnokrvnega konja, v reji pa sta večji pomen dobila tudi hanoveranec in trakenec.{+++}
Veliko so ga izvažali v različne države. V ZDA je vlada priznala rejo teh konj že leta 1892.
Danes ga uporabljajo kot turnirskega konja, zelo primeren je za preskakovanje ovir in tridnevno tekmovanje.
Kratek opis konja:
Je močan tip jahalnega konja z dostikrat neplemenito, a dobro položeno glavo z velikimi očmi. Spodnja čeljust naj ne bi bila pretežka. Vrat je dolg, mišičast in nekoliko zavit, pleče je dolgo, a dostikrat strmo. Ima široke in globoke prsi, močan in mišičast hrbet ter križ. Njegovo zelo značilno podobo dopolnjujejo kratke, močne piščali in velika kopita ter zaradi širokih prsi precej razmaknjene prednje noge, ki pa imajo tako kot zadnje pravilno stojo. Visok je med 160 in 170 cm, obseg piščali je od 20 do 24 cm. Po barvi je največ rjavcev, temnih rjavcev in vrancev, čeprav tudi sivci niso redki.
Viri:
Pasme konj – Sašo Krumpak
Pasme, nega, šolanje, šport – Heidrun Werner
http://www.muehlbach-hof.de/
