Ponedeljek, 27.09.2004
Ura je 5:45. Ponedeljek zjutraj je, počasi bo treba v hlev nahranit konje, jaz pa že tri ure, odkar smo se vrnile iz Nemčije, sedim v temi, gledam v prazno in tavam. Ujeta nekje med svetom, kjer konji in ljudje govorijo isti jezik in tistim drugim, nam bolj poznanim svetom, v katerega se s težkim srcem vračam. Težko je razumeti, kako malo je potrebno, da konj in človek postaneta eno in hkrati kako malo je ljudi, ki se tega zavedajo. V dveh dneh sem bila v Nemčiji priča stvarem, ki sem jih do tedaj imenovala »cirkuški triki«, od včeraj naprej vem, da gre za toliko več… Ko človek gleda invalidko na vozičku, kako s pogledom in govorico telesa vodi kobilo in njenega šestmesečnega žrebička ritensko na prikolico, brez vsakršne prisile in upiranja in ko vidi desetletne otroke, kako vodijo, jahajo in se igrajo s svojimi konji, brez sedel, uzd, oglavk, vrvi…, brez vse navlake, ki jo s sabo nosi življenje, le otroška iskrenost, čistost in duše, ki ne skrivajo ničesar- kot ničesar ne skrivajo konji. In ko se zasačiš med brisanjem solz, se ozreš po tribunah in vidiš starce, mlade moške, ženice, žene in dekleta, otroke… in vidiš, da imajo vsi po vrsti solzne oči. Vsem, brez izjeme, iz oči sije občudovanje, ponos, spoznanje, sreča… Odsev dostojanstva, ki ga imata konj in človek, ki živita, delata, se igrata, in sta eno. To ne more biti drugega kot enost dveh živih bitij iz različnih svetov, ki sta našli isti jezik. {+++}
Silke, njena kobila in šestmesečno žrebe
Na, pa se je zgodilo nezaslišano. Zmanjkalo mi je besed. Težko je verjeti, če ne vidiš. Če povem po pravici, tudi jaz nisem verjela. V Affalterbach sem šla z enim samim namenom: da ugotovim, kaj je tisto, kar mi preprečuje, da bi verjela. In našla sem svojo resnico. Pa ne bi šlo brez treh mušketirk, s katerimi smo, vsaka čisto svoja, a z isto ljubeznijo, prečvekale dobrih osem ur vožnje v eno in nekaj manj v drugo smer, se nasmejale do solz, delile prikupno stanovanje v vasici Poppenweiler, delile izkušnje, dogodivščine, znanje… in se dve jutri zapored peljali v bližnji Affalterbach, kjer na vrh vzpetine stoji impresiven hlev, z notranjo areno, čudovito pokrito jahalnico, zunanjimi manežami… Darja, ki je za Parellija in njegov sistem prvič slišala pred kratkim, Tjaša, ki ga pozna in je nad njim navdušena, ter Nuša ki je šla, podobno kot jaz, iskat svojo resnico. Brez njih ne bi šlo. Hvala, punce, dobre ste 🙂 .
Mogočen možak, nasmejan, brkat, prav domače glasen 🙂 . Rojen za nastope pred množico. Prvi večer, ko smo se pretihotapile na trening, rezerviran samo za Parellijeve inštruktorje, je pristopil, se pod velikanskimi brki široko nasmejal in nas pozdravil z neko pristno, preprosto, »kavbojsko« domačnostjo. Zadnji dan, ko smo ( verjetno precej pod vplivom ameriške sproščenosti in navdušenosti) stopile do njega in prosile za avtogram in skupno fotografijo, je z navdušenjem ugotovil, da enega Slovenca pa že pozna (Matej, Matej, močno upamo, da si te je zapomnil zaradi dobrih stvari, ne kakih lumparij 🙂 ).
Med prikazi dela s konji je energičen, na trenutke morda celo preveč. Brez dvoma dobro pozna psihologijo konj in njihovo telesno govorico. Konja oceni na prvi pogled in v tistih nekaj primerih, ki smo jih videli, se ni zmotil. Očitno je, da je s konji že vse življenje in da jih bere kot odprto knjigo, pa me je vseeno zmotila njegova energičnost v določenih trenutkih.
Vzgojena v klasičnem, angleškem konjeniškem duhu. V tem pogledu Patovo popolno nasprotje. Očitno je, kako k težavam pristopa popolnoma drugače. Tako kot je pri Patu v vsem, kar dela, prisoten duh zahoda, Linda seva tradicijo, klasiko. On je zdrava kmečka pamet, ona premišljen, izpiljen um. Linda je tudi tista, ki je celoten Parellijev sistem uredila in priredila za objavo, oziroma oblikovala učni sistem.
Čeprav deluje dosti bolj zadržano in mirno kot Pat, tudi Linda preseneti z energičnim nastopom. V družbi konj ne izraža toliko sproščenosti in zaupanja kot Pat. Je veliko bolj premišljena, tehtna, ne toliko spontana in naklonjena improvizaciji.
Pat Parelli ni odkril tople vode in to tudi brez pomisleka prizna. Njegov učni sistem temelji na jeziku, ki ga poznajo vsi konji in ljudje, ki se z njimi ukvarjajo. Pri vsakodnevnem delu s konji podzavestno govorimo njihov jezik, z majhnimi dotiki, gibi, pogledi… Večino časa se teh drobnih, a ključnih trenutkov niti ne zavedamo. Zgodijo se sami od sebe. Ker so naravni. Pat in Linda sta naredila le to, da sta to abecedo sporazumevanja med konjem in človekom zapisala, posnela in priredila v učni sistem, ki nikakor ni nezmotljiv, je pa v veliko pomoč ljudem, ki so v želji izpopolniti komunikacijo s svojim konjem, sposobni prepoznati dobre in slabe lastnosti sistema in ga prilagoditi potrebam posameznega konja.
Ljubezen, jezik, vodstvo (Love, Language, Leadership)
Tri stvari, ki pomagajo vzpostaviti zaupanje in komunikacijo med konjem in človekom.
Konj v naravi predstavlja plen. Četudi domači konji niso izpostavljeni neposredni nevarnosti, jih instinkt vodi, da se vedno znova vračajo tja, kjer se počutijo varne. Kraj varnosti lahko konju predstavljajo drugi konji, okolje (pašnik, boks) ali, če mu damo razlog za to, človek. Celoten Parellijev sistem temelji na možnosti, da nas konj sprejme za svojega zaščitnika, da se ob nas počuti varnega in se vedno znova vrača. Kako damo konju vedeti, da nam lahko zaupa? Z igranjem Sedmih iger vendar 🙂 .
Sedem iger
Vseh sedem iger je zasnovanih tako, da upoštevajo zakonitosti ki veljajo tudi med konji v čredi. Konji se instinktivno med seboj igrajo sedem iger in z njimi vzpostavljajo red, hierarhično razporeditev znotraj črede, krepijo povezanost črede in vezi med posamezniki znotraj le-te.
Prve tri igre so osnova, abeceda na kateri temelji komunikacija.
Prva igra: Prijateljska igra
S pomočjo te igre konj spozna, da človek ni plenilec, ampak prijatelj in da mu lahko zaupa. Namen igre je pridobiti konjevo zaupanje in njegovo dovoljenje, da se ga lahko dotikamo kjer koli po telesu. Če se na dotik na določenem delu odzove negativno, s tem kaže nezaupanje. Zaupanja ni mogoče izsiliti. S ponavljajočim dotikanjem in umikanjem dotika na občutljivih mestih, mu damo možnost, da sprejme dotik brez prisile in strahu. Ko konj sprejema božanje po celem telesu, lahko nadaljujemo z božanjem s polivinilom, vrvjo, pregrinjalom, itd. Uporabite domišljijo. Vsakič, ko konj pokaže znake nelagodja, se umaknemo, počakamo da se umiri, nato poskusimo znova. Sčasoma bo postal bolj pogumen, samozavesten in zaupljiv. Pomembno je, da se ima konj možnost umakniti, zbežati, zato naj bo privezan na dolgi, popuščeni vrvi, nikakor ne na kratki vrvi, kjer ga še dodatno vznemirja občutek ujetosti.
Pat Parelli svetuje, da si vzamemo čas in poiščemo »posebna mesta« na konju, kjer mu je dotik še posebej prijeten. Nekateri imajo radi božanje po vratu, drugi po čelu, trebuhu… S poznavanjem teh mest pri svojem konju, lahko veliko hitreje in učinkoviteje vzpostavimo medsebojno zaupanje.
Druga igra: Igra ježevca
Igra je takšno ime dobila zato, ker konja uči, da se mora pritisku umikati, ne upirati. Ta vaja ga pripravi na pravilno odzivanje na delovanje vajeti, brzde in dejstva nog. Pritisk naj bo stalen, brez zbadanja in drugih ponavljajočih se gibov. Začnemo z nežnim pritiskom, ki ga nato počasi stopnjujemo, dokler se konj ne odzove tako, kot želimo- z umikom, ali pa vsaj nakaže, da se bo umaknil. V istem trenutku pritisk popusti.
Pritisk se izvaja v štirih stopnjah: najprej dotik dlake, nato pritisk na kožo, mišico in na koncu kost. Vsak dotik se stopnjuje v moči in ne popusti, dokler konj vsaj ne nakaže pravega odziva (umik pred pritiskom). Pritisk popusti v trenutku, ko se konj odmakne. Odmik pritiska je tisti, ki uči, ne pritisk sam. Če se konj odzove na najlahnejši pritisk, pritiska ne stopnjujte, če se ne odziva niti na močan pritisk, vztrajajte dokler se konj, v želji da bi mu bilo bolj udobno, ne odmakne pred pritiskom. Že najmanjši poskus odmika pritisku, nagradite s prenehanjem le-tega, konja pobožajte, se mu nasmehnite in se vrnite na prijateljsko igro. Igro ježevca naj bi se igrali na različnih delih konjevega telesa: na nosu, prsih, vratu, prednjih in zadnjih nogah…
Tretja igra: Igra gnanja
Z igro gnanja se konj nauči odzivati na namig, naj se premakne, ne da bi se ga dotaknili. Na začetku boste verjetno morali stati v neposredni bližini konja. Sčasoma boste s konjem lahko komunicirali z vedno večje razdalje. Cilj te igre je vzpostaviti nevidno komunikacijo med konjem in človekom.
Spet so pomembne štiri stopnje: 1. stopnja: tapkanje z roko po zraku, 2. stopnja: rahlo tapkanje s konicami prstov po konju, 3. stopnja: srednje do krepko tapkanje s prsti , 4. stopnja: udarjanje s plosko roko. Ritem tapkanja skozi vse faze ostaja isti V trenutku, ko se konj odzove (četudi samo nakaže odziv), prenehamo s tapkanjem, spustimo roko, konja pobožamo in se mu nasmehnemo J . Ponavadi ne traja dolgo, da se konj začne odzivati že pri 1. stopnji. Konja naučite, da se odmika v različne smeri: nazaj, odmikanje prednjega dela trupa, odmikanje zadnjega dela trupa (tu si lahko pomagate tako, da konjev vrat privijete prti sebi).
Naslednje štiri igre, so namenske. Ko enkrat vzpostavite komunikacijo s pomočjo prvih treh iger, lahko začnete tvoriti stavke in povedi in s konjem začnete izvajati bolj zahtevne podvige.
Četrta igra: Igra Jo-jo
S pomočjo povodca pošljite konja ritensko stran od sebe in ga pripeljite nazaj k sebi. Cilj igre je, da se konj enako hitro in zanesljivo premika naprej in nazaj. Spet je pomembno stopnjevanje pritiska. Najprej samo pomigajte s kazalcem proti konju, če se ne odzove, nadaljujte s premikanjem zapestja, tako da se vrv rahlo zatrese. Če še vedno ni odziva, nadaljujemo s tresenjem vrvi s pomočjo spodnjega dela roke (od komolcev navzdol), nato roko iztegnite in še bolj potresite vrv. Pritisk stopnjujte le do stopnje, kjer se konj odzove s premikom nazaj. Potem v trenutku prenehajte s tresenjem vrvi. Tako bo konj vedel, da je to tisto, kar zahtevate od njega. Pomembno je tudi, da vas konj ves čas gleda z obema očema. V trenutku, ko pogled odvrne od vas, se ne bo več premikal nazaj v ravni črti. Konj ves čas opazujte in ga opozorite, še preden naredi napako (zaide z ravne linije).
Jo-jo igro se najprej igrajte na ravnih tleh. Sčasoma, ko konj postane bolj samozavesten in zaupljiv, lahko nadaljujete z delom na neravnem terenu, v hitrejšem tempu, čez kavalete ali na daljši vrvi. S to igro se konj nauči spoštovati vaš osebni prostor med vodenjem na povodcu, izboljša ustavljanje, lahko razvije sliding stop in se nauči vračati k vam.
Peta igra: Igra kroženja
Igre kroženja nikakor ne gre enačiti z monotonim lonžiranjem. S to igro se konj mentalno, čustveno in fizično razvije. Nauči se ostati povezan s človekom, ohranjati napetost vrvi med njim in človekom na drugem koncu le-te, hkrati pa sta njegova smer in tempo premikanja ves čas nespremenjena.
Igra kroženja se igra v treh delih: poslati stran, pustiti in pripeljati nazaj. Med vso igro mora človek stati na istem mestu (ne sme premakniti nog). Ko konja pošljete stran, ga z nosom obrnite v smer, v katero želite da gre. Če se konj ne premika v želeni smeri, zavrtite konec vrvi v smeri njegovega vratu. Ko enkrat kroži okrog vas, se ne premikajte, ampak vrv za hrbtom preprijemajte iz ene roke v drugo, s čimer daste konju priložnost, da sam prevzame odgovornost za vzdrževanje smeri in tempa hoda. To del igre se imenuje »pustiti«. Konj naj sam naredi vsaj dva kroga in ne več kot štiri. Če morate konja priganjati in usmerjati, potem bo končni zmagovalec igre on. Zaupajte konju, da bo nalogo izvedel po svojih najboljših močeh. Če se ustavi, se obrnite k njemu z osredotočenim pogledom, ga usmerite na krog in začnite ponovno. Za tretji del igre »pripeljati nazaj«, se obrnite proti konju in začnite krajšati vrv, dokler nimate v roki dovolj vrvi. S koncem vrvi zamahnite proti konjevim zadnjim nogam in s tem nadaljujte, dokler konj ne umakne zadnjih nog iz kroga in se obrne proti vam. Spet: v trenutku, ko se konj odzove, prenehajte z mahanjem. Konja pripeljite k sebi in ga pobožajte (nazaj k prijateljski igri)
Šesta igra: Bočna igra
S to igro se konj nauči lahkotnega bočnega premikanja v obe smeri. Najpomembnejša dela telesa pri tej vaji sta del med vratom in nosom in zadnji del telesa. Poimenovali ju bomo območje 1 (nos) in območje 4 (zadnji del telesa). Bočno igro se igramo izmenjaje. Najprej območje 1, potem 4, pa spet 1, 4, 1, in tako naprej, dokler se konje ne poravna in se začne pomikati bočno. Konja vodite na precej dolgi vrvi, a naj ne bo tako dolga, da bi se konj lahko obrnil proč od vas.
Bočna igra je pomembna piljenje stranhodov, spinov, menjave galopa in za bolj uravnovešene hode pri konjih, ki »vlečejo naprej«. Vajo na začetku izvajajte ob ograji, ki konji onemogoča premikanje naprej, medtem ko se premika bočno.
Sedma igra: Igra stiskanja
Konji se po nravi bojijo zaprtih, ozkih in temnih prostorov. Z igro stiskanja postane konj bolj pogumen, bolj miren. Navadi se iti skozi ozke prehode brez strahu in obotavljanja. Postavite se precej daleč od ograje, zidu, soda… in konja prosite, naj se sprehodi med vami in ograjo. Postopno ožite prehod med sabo in ograjo. Najprej konja samo obrnite z glavo proti prehodu. Če ne zakoraka skozi »ožino«, dvignite konec vrvi. Če tudi to ni dovolj, nekajkrat zamahnite z vrvjo za konjem. Zadnja stopnja je dotik konja z vrvjo na zadnjem delu telesa. Če se konj še vedno ne premakne, se ustavite, počakajte in začnite znova. Takoj, ko se konj odzove, popustite pritisk in se nasmehnite. Konj bo kmalu spoznal,d a ni nevarnosti in bo brez težav hodil skozi vedno ožji prehod. Vrv držite v roki z razprto dlanjo, da lahko konj čuti, da ni nobenega pritiska in da se izognete hitremu potegu, ko gre konj mimo vas in vam »zmanjka« vrvi. Prehod naj bo vedno ožji, dokler ne gre konj sproščeno skozi 90 cm ožino. Kasneje mu bo premagan strah pred ozkimi prostori pomagal sprejeti nalaganje v prikolico, vstopanje v boks…
Z igro stiskanja si lahko pomagate tudi, ko konja učite skakati, iti na prikolico, štartno napravo… Ko konj premaga tesnobo pred zaprtimi prostori in ujetostjo, tudi veliko lažje sprejme sedelni pas.
Reševanje težav
V dveh dneh, kolikor je trajal seminar, sta Pat in Linda prikazala učinkovitost Parellijevega sistema na štirih konjih, ki jih prej nista srečala in kateri niso poznali Parellijevega načina dela.
Prvi dan je glas občinstva Patu dodelil okroglega jahalnega ponija, ki se ni pustil ujeti in voditi na povodcu. Lindi je bil dodeljen visok turnirski konj, ki je bil na splošno plašen, nezaupljiv in nepredvidljiv. Po dobri uri igranja sedmih iger je mali poni na Patov namig odšel tja, kamor je Pat želel, krožil okrog njega na popuščenem povodcu in se vidno pomiril. »Lindin« konj se je sprostil, hodil na popuščenem povodcu, ni več silil naprej, brez strahu je ovohaval predmete, razpostavljene po jahalnici, za zaključek pa sta se še oba, poni in velikan 🙂 , na dolgem povodcu sama naložila na prikolico.
Veliki plašljivec, ki je našel svoj pogum 🙂
Drugi dan je Linda na dveh prostovoljkah in njunih konjih, ki ne poznata Parellijevega sistema, pokazala novo stopnjo v vzpostavljanju harmonije med jahačem in konjem. Poimenovala jo je »Fluidity«. Z nazornim pojasnilom in prikazom je pokazala, zakaj in kako učenja klasičnega jahanja konja pravzaprav ovirajo pri gibanju in mu onemogočajo, da bi izpolnil svoj potencial. Zategnjen sed, nenaravna drža nog, trupa, omejeno delovanje križa in nezmožnost sledenja konjevemu gibanju v takšni prisiljeni drži, naj bi bili vzrok za mnoge težave, med drugim za skrajšan korak pri konju, bolečine v hrbtenici, nenaravno držo glave in vratu (usločeno navzgor), pa tudi za nepravilno razvito mišično strukturo konja.
Prva stvar, ki jo je Linda najprej opazila pri obeh konjih, je bilo napačno sedlanje. Konja je razsedlala, s črto označila mesto, kjer se konča plečka ( ramenska kost – lopatica), nato konju privzdignila sprednjo nogo in tako določila do kam se plečka premakne, če konj iztegne nogo. Sedlo naj bi nalegalo ZA to drugo točko, saj so le tako konjeva ramena prosta in se lahko naravno gibljejo. Za oko nevajeno takšnega načina sedlanja, vse skupaj izgleda precej »narobe«. Ker je sedlo izdelano tako, da lepo nalega na sprednji del konjevega hrbta, se, ko je nameščeno bolj nazaj, niti slučajno ne prilega konju, kar je Linda popravila s posebnimi blazinami, ki naj bi stabilizirale položaj sedla. Oba konja sta po dobri uri vidno podaljšala korak in se sprostila. Precej pozornosti je Linda posvetila tudi načinu sedenja na konju. »Parelli« sed se od klasičnega razlikuje po drži nog (naravna drža nog, noge prosto padajo ob konju) in položaju v križu (sedišče je pomaknjeno nekoliko bolj nazaj, medenica spodvita tako, da vso težo trupa nosi težiščna točka – naša zadnja plat). Tudi gibanje jahača med jahanjem je nekoliko drugačno. Za razliko od vzravnanega, umirjenega seda pri klasičnem jahanju, je pri »Fluidity« ključnega pomena, da se celotno telo jahača (od glave do pet) giblje s konjem. Vse skupaj izgleda kot nekakšno »poplesavanje« v ritmu konjevih korakov, ki se odraža v bolj sproščenem, iztegnjenem gibanju, prepustnosti in voljnosti konja.
Resnica
In kaj je resnica? Katera je prava? Hehehehe 🙂 . Ne povem. Naj vsak najde svojo, jaz svojo poznam. To mi je dovolj. Tu ne gre za to, da je človek ustvaril učinkovit sistem, našel način kako ga prodati množici in zaslužiti milijone. Kdor vidi samo to, je spregledal bistvo. Za spektakularno zunanjostjo, izdelanim programom, tipično ameriškim »showbusiness« pristopom, se skrivajo male resnice. Tisti, ki jih uspe videti, začutiti in povezati v celoto (ljudje, ki se ukvarjajo s konji, bi morali znati videti, zaznavati, čutiti, ne?), je bogatejši za spoznanje, da edino mejo med konjem in človekom predstavlja človekova nečimrnost. Prepričanje, da je človek tisti, ki ga morajo drugi razumeti. V trenutku, ko človek neha čakati v svojem svetu in stopi konju nasproti, se zgodi… komunikacija.
