Prispevek je prevod poglavja Schlaufzügel iz knjige Marginalien zu Pferd und Reiter, ernst und heiter, avtorja polkovnika Waldemarja Seuniga. Seunig (1887 – 1976) je pri nas morda bolj znan kot polkovnik Vladimir Seunig, sicer pa marsikdo ne ve, da je bil po rodu Ljubljančan, zmagovalec velikih konjeniških iger v Aachenu na polnokrvnem angleškem konju Retorsio nekje v 20-ih letih prejšnjega stoletja (imam članek iz nekega časopisa, vendar letnica ni razvidna), s katerim je leta 1924 na OI v Parizu zasedel 24. mesto v dresurnem jahanju. Seunig se je učil jahanja v Dunajski “Wiener Neustadt Theresianische Militärakademie” (neke vrste avstrijski West Point), in občasno se je izpopolnjeval v francoski Cadre Noir v Saumurju, bil je med drugim dolgoletni upravitelj jugoslovanskega kraljevega hleva in pozneje šef-učitelj jahanja v oficirski konjeniški šoli v Zemunu. Po drugi svetovni vojni je živel in delal v Nemčiji. Bil je svetovno priznan mojster hipologije in visoko cenjen trener, med drugim je treniral uspešno nemško olimpijsko ekipo.{+++}
Pogosto slišimo v konjeniških krogih pogovore o uporabi pentljastih vajeti. Nekateri jih zavračajo, drugi – in ti so v večini – pa jih uporabljajo neprimerno in s tem narobe. V konfliktu mnenj ima stališče do vprašanja o jahanju in lonžiranju s pentljastimi vajetmi (pri lonžiranju jih imenujemo trikotne vajeti; op. p.) lahko vrednost le, ko jasno vemo, če in kdaj smemo uporabljati pentljaste vajeti.
Najprej, kako izgledajo pentljaste vajeti? Sestavljene so iz dveh delov, ki imata vsak dvojno dolžino ene vajeti. Primerno je, da so nekoliko ožje od vajeti, da lahko z roko razločno čutimo, če in koliko delujejo v razmerju z vajetmi. Oba dela sta na sredini speta. Speljane so od jahačeve roke skozi obroča brzde (od zunaj navznoter) in med konjevima nogama ter pripete na trebušni jermen (podpasico, kolan).
Namen pentljastih vajeti. Pomagajo konja obdržati v okviru, v katerega je bil že zbran vsled pravilnega delovanja jahačevih dejstev. Pentljaste vajeti ne bi smele konja prisiliti v kakršnokoli zbranost. V roki nad vajetmi (kot vajeti kandare pri dvonjem uzdanju) naj ustvarijo enakomerno omejitev, ki v povezavi z vajetmi konju onemogoča, da bi se ob pojačanih dejstvih jahača zaradi odpora v tilniku izgubilo že pridobljeno ravnotežje.
Pentljaste vajeti so tudi pri konjevem mahanju z glavo in sploh pri nestanovitni drži vratu in glave primerne kot korekturno sredstvo in vrsta opore za izravnanost.
Nepravilno uporabljene ali v rokah neizkušenega ali nadutega jahača so pentljaste vajeti nič več kot le “oslovski most” ali še bolje rečeno, britev v rokah norca.
Niti zelo dober jahalni učitelj ne more takšnemu učencu določati in nadzirati uporabe katerekoli vrste pomožnih vajeti. – Pri pentljastih vajetih, ki delujejo kot vzvod, se pravi dvakrat močneje kot navadne vajeti oz. navadna brzda, se torej podvoji tudi vsaka napaka. Neprimerna uporaba pomožnih vajeti je za konja posilstvo. Neizkušeni sprva mislijo, da so dosegli uspeh, vendar jih konj goljufa in s tem goljufajo tudi sami sebe. Izmikanje spodnje čeljusti (izmikanje brzdi) in zadnjih nog ter zavit vrat imajo za pravilno sproščenost in ne opazijo, da ima konj trd hrbet, da so hodi in takt popolnoma moteni in da je konj za vajetmi. Posledica sta nečistost hodov in predčasna izraba konja. – Najboljša oblika pomožnih vajeti je in bo proti trdni in mehki (!) roki priganjajoč križ.
Pogosto lahko opazimo, da so pri remontih, ki so nagnjeni k jelenji drži vratu, pentljaste vajeti zadnje sredstvo, ki se ga uporabi. Rezultat take uporabe: tako se konj upira proti pentljastim vajetim, podobno kot pri martingalu, in s tem spodnje mišice vratu še bolj napne. Jahač, ki že tako ne more več dobro sedeti, čuti le, da ima vedno manj pod sabo in da se njegovo sedlo prevrača preko vedno nižjega vihra. Kako je prišlo do tega? Pri tej v zvezde gledajoči drži – o čemer nas prepriča pogled na konjev skelet – navzdol pritiskajoča zadnja štiri vratna vretenca, povezana s hrbtnimi vretenci (skupaj z vihrom) lezejo navzdol. Ta vretenca niso kot pri ljudeh s ključnico povezana in pritrjena na lopatice, ampak so skupaj s prsnim košem le elastično obešena nanje.
Sprednji del hrbtnih vretenc, ki sestavlja viher, je ob tem znižanju prizadet in preprosto ni več sposoben zadrževati sedla, da se ne bi prevračalo naprej.
K takemu grdemu in prisiljenemu izgledu doda svoje še jahačev sed, ki konja ne zbira več, ampak povzroči le še odpor zadnjih nog, ki so toge in ostajajo zadaj.
Če povzamemo: Pentljaste vajeti sodijo v roke le izkušenim jahačem na konjih, ki so se že naučili poiskati naslon in se nato sprostiti. Služijo kot podpora delovanju uzde, kot rezerva, ki prepreči konju, da bi opustil jahalno ravnotežje. Tudi pri zaradi preforsiranega učenja uničenih konjih lahko pentljaste vajeti dobremu jahaču olajšajo korekturo.
Nadalje so pentljaste vajeti odlično sredstvo pri pripravljalnem delu na lonži z remonti, ki so trdi v vratu se nosijo previsoko in zaradi svojega jelenjega vratu ne morejo doseči gibanja le-tega naprej-navzdol. Cilj tega je, da konj postane elastičen in mu brzda postane “okusna”. Za ta namen se pentljaste vajeti (v tem primeru poznane kot trikotne vajeti; op.p.) namesto siceršnjih zveznih vajeti (Ausbindezügel, ausbinderji) pritrdijo s svojim srednjim delom na trebušni jermen med sprednjima nogama, nato se jih spelje skozi obroče brzde (od znotraj navzven; op.p.) in ob straneh pritrdi na za to namenjen obročke na lonžirnem pasu (ne prenizko!). Samo po sebi se razume, da mora biti dolžina pentljastih vajeti odmerjena tako, da lahko konj pri raztegovanju svojega vratu pentljaste vajeti, ki sedaj niso več “zategovalne” vajeti, napne in poišče lahek naslon. Ta način uporabe pentljastih vajeti vodi konja ob strokovnem delu tistega, ki lonžira, k enakomerno naprej-navzdol drsenju vzdolž pentljastih vajeti in utrdi mladega konja vedno bolj v naravni drži ob taktnem koraku, kar pride prav pri kasnejšem delu pod sedlom.
Vir:
- Waldemar Seunig – Marginalien zu Pferd und Reiter, ernst und heiter