Pogled v preteklost ali – iz kakšnega testa je dober trener?!

Pogled v preteklost ali – iz kakšnega testa je dober trener?!

443
0
SHARE

Kar nekaj zanimivosti o Jacku Brainardu sem iz prve roke izvedela med druženji z Maurom Taccia, ki je dosti svojih izkušenj pridobil v njegovem hlevu. Najbolj mi je v spominu ostalo, kako Jack pričaka vsakega znanja željnega pripravnika. V hlevu ga pripelje do stene, kjer so obešeni „pripomočki za čiščenje boksov“ (vile, metle in lopate po domače 😉 in pravi: „Son, choose your guitar and play it!“ (Sin, izberi svoji kitaro in začni igrati!)
Predanost in trdo delo je tisto, kar pri njem šteje. In začne se pri najbolj umazanih poslih 🙂 – tu se oseba izkaže, ali je iz pravega testa ali ne.
Sicer pa zna to Jack sam najbolje povedati:

Pred več kot štiridesetimi leti sem na konjeniški prireditvi srečal mladega moškega, ki me je vprašal, če bi mu lahko svetoval okoli njegovega konja. Povedal je, da ga ima na parkirišču v prikolici, da ga lahko razloži in mi pokaže, v čem je problem. Stara, razpadajoča prikolica je imela raztrgano platneno streho in je delovala precej dotrajano. Na moje začudenje pa je iz nje pripeljal krasnega rjavega kastrata. Konj, ki je bil v razstavni kondiciji, je izgledal, kot da je povoskan. Kakšno presenečenje.

Ker na sami prireditvi nisem imel dosti časa, da bi se kastratu posvetil, sem mladeniča povabil naslednji vikend na svoj ranč. Dosegla sva lep napredek pri konju in razvila prijateljstvo. Od takrat naprej je bil na ranču vsak vikend in v bistvu postal član naše družine. Posedoval je dve neverjetno pozitivni sposobnosti: ena je bila njegova konstantna entuzijastična drža, druga pa delovna etika. Ne glede na to, kako umazan, neprijeten posel nas je čakal, on je k temu vedno pristopil direktno in z entuzijazmom. Njegovo konjarstvo se je neprenehoma, iz tedna v teden, izboljševalo.

Nekega dne je pristopil z novo idejo. Rad bi se preizkusil v treniranju dirkalnih konj. Na ranču smo imeli kratko, četrt milje dolgo dirkalno stezo in dirke s quarter konji so postajale vse bolj popularne. Šla sva v mojo pisarno in začela klicati znance in prijatelje, ki so posedovali konje s „hitrostjo v rodovniku“. Končno nama je uspelo dobiti pet ljudi, s katerimi smo sklenili dogovor o treniranju njihovih konj.

Hrana, oskrba in trening sta stala 125 dolarjev na mesec. Zgradili smo prenosne bokse v stari pokriti jahalnici (v bistvu smo z žico skupaj zvezali po štiri „panelke“) in v takšnih bornih pogojih je moj prijatelj, „novopečeni trener dirkalnih konj“, začel z delom in to s takšnim zanosom, kot bi bil vodilni trener na Churchill Downs dirkališču. Zdaj je bil „v poslu“, zdaj je postal profesionalni trener.

Ta novi trener je živel dobrih 95 kilometrov stran od ranča in je imel še eno, dnevno službo. Po delu se je torej vozil 95 kilometrov, da bi treniral zaupane konje. Večinoma je zapustil ranč, ko je pošteno oskrbel vse konje, šele po enajsti uri zvečer. Ne pozabite, takrat sem živel v Minnesoti in zimske temperature so pogosto 20 stopinj pod ničlo. To je bila standardna rutina njegovega delovnika, slika njegovega dela in predanosti. Poskusite krtačiti in čistiti konjem ob enajstih zvečer, na koncu težkega delovnega dne, ko je temperatura krepko pod ničlo, za 125 dolarjev po konju  na mesec.

Ko je nastopila pomlad, so se stvari malo izboljšale, konji pa so izgledali krasno. Na prvi dirki je novi trener požel dve ali tri zmage, kar je dalo njegovemu „trening hlevu“ nov zagon. Ob zaključku leta je imel v treningu nove konje, nove stranke, nov uspeh in nov entuzijazem. Trdo delo je začelo kazati rezultate!

Naslednje leto je šlo še bolje, naš trener je bil dobro na svoji poti, zmagal je dva futuritija. Zadeve so napredovale v takšni meri, da si je našel prostor v hlevih na Los Alamitos, vodilnem dirkališču za quarter konje v Ameriki. Nenadoma je postal vodilni trener na prizorišču, njegovi konji so zmagovali vse pomembne tekme. Skozi njegovo kariero treniranja quarter konj se noben drug trener ni niti približal njegovemu rekordu osvojenih nagrad.

Potem se je odločil trenirati polnokrvnjake in njegova statistika je postala še bolj impresivna. Konji iz njegovega treninga so „pritekli“ čez 200 milijonov dolarjev. Treniral je preko 20 konj, ki so zaslužili vsak po milijonček. Zmagal je vsako pomembno dirko v Ameriki, osvojil Kentucky Derby štirikrat! Prislužil si je 15 World titul, 12 zaporednih in šest Triple Crown dirk v vrsti. S svojimi konji je zaslužil z nagradami več denarja kot naslednjih pet trenerjev na lestvici pod njim skupaj. Je svetovno znan v konjski industriji. Zaposluje 150 ljudi in dirka na 4 dirkališčih istočasno. Nihče v tej industriji ni dosegel več. Njegovo ime je D. Wayne Lukas.

Nikakor nisem zaslužen za njegov uspeh, sem pa ponosen, da sem del njega. Tako zabavno se je spominjati preteklosti. Do danes se je ogromno stvari spremenilo, Waynove delovne navade pa se niso. Še vedno dela po 18 ur na dan in malo ljudi, če sploh kdo, lahko sledi njegov delovni tempo.

Zgodba je ilustracija pozitivnih rezultatov trdega dela. Verjetnost uspeha brez dela je minimalna ali, če se izrazim z besedami Calvina Coolidga:
»Nič na svetu ne more zamenjati vztrajnosti. Talent ne; nič ni bolj pogosto kot neuspešna oseba s talentom. Genialnost ne; prezrt genij je skorajda pregovor. Izobrazba ne; svet je poln izobraženih brezdomcev in brezdelnežev. Vztrajnost in odločenost sami sta vsemogočni.«

Jack Brainard

In kdo je sploh Jack Brainard? Preverite na www.jackbrainard.com 😉

Teja

BREZ KOMENTARJEV