Poznam nekoga, ki si je, od kar je vedel zase, želel konja. O tem je sanjaril podnevi in sanjal ponoči – vsako noč, čisto vsako noč deset in še več let, vam bo z vso resnostjo in grenkobo v glasu zatrdil. Oče je na prošnje odgovarjal s pomilovalnim nasmehom in zamahom roke. Ko je imel fant deset let, je oče k hiši pripeljal oslička. Ni bil ravno konj, je pa začetek, si je mislil fant in njegovo veselje je bilo neizmerno. Trajalo je natanko dva dni, potem pa se je ubogi osliček odpeljal k mesarju… Ko je videl ogromne solze v otroških očeh, se je očetu majčkeno le zganila vest in je sinu obljubil, da mu konja kupi takoj, ko mu dotični prijatelj vrne denar, ki mu ga je posodil. Sicer že davno in ker od takrat ni bilo ne duha ne sluha o človeku, tudi brez močnih izgledov, da bi ga kdaj vrnil, pa vseeno, upanje je zopet začelo tleti. In je tlelo, in je tlelo in tlelo še naslednjih pet let. Čakanje bi bilo lažje, če ne bi imel sosed, znan prekupčevalec, vedno poln hlev konjev, ki so se kar sami ponujali – pridi, reši me, odpelji me od tod…
Nekako takšen čas je bil, topli spomladanski dan, pet let po očetovi obljubi, ko se je na ograjo pripeljal že zdavnaj odpisani prijatelj in, malce v zadregi seveda, po tolikšnem času, očetu na roko odštel svoj dolg. Ne isti dan, isti trenutek sta oče, ki seveda ni mogel prelomiti svoje obljube in sin, kateremu je pokalo srce od nepričakovane sreče, odhitela k sosedu in kupila dveletnega kasača, Pinasa po imenu, suhega, zanemarjenega in pri vseh že odpisanega, a fantu je bil najlepši na svetu. Z veliko ljubezni, truda in odrekanj pa sta si skupaj izborila tudi svojo vstopnico v svet kasaških dirk.
Se morebiti tudi vi majčkeno najdete v tej zgodbi? Nosite tudi vi v srcu sanje o tem, da bi imeli čisto svojega konja? Mogoče pa ste polni bolečine ob izgubi svojega tovariša? Imate vse pogoje, varčujete in varčujete, konja pa si še vedno ne morete privoščiti? Si tudi vi želite srečen konec v vaši zgodbi?
Odprite svoje srce tudi nam. Napišite nam svojo zgodbo, esej, pesem, ali pa jo povejte s svojimi slikami oziroma ilustracijami.
In za konec – vas zanima, kaj počne fant iz zgodbe sedaj? No, zrasel je v moža, na dirkah doživel tudi svoj trenutek slave in si našel razumevajočo (in predvsem na konje udarjeno) ženo. Žrebcu se je pridružila kobila, dobila je žrebe in mizarska delavnica ob štali je postala boks… Njiva se je spremenila v izpust, zraslo je leseno zavetje za konje… Sedaj je pri hiši sedem konj (rajši kakšen več kot manj) in iz dobrega konjarja se je mož prelevil v odličnega hlevarja, ki mu tu in tam, ko vse nahrani in počisti, uspe ukrasti še kakšno urico ježe…
