Priporočila za terensko ježo

Priporočila za terensko ježo

641
0
SHARE

Pri terenskem jahanju se pred konjem in jezdecem na neznanem in razgibanem terenu pojavljajo različne ovire, ki zahtevajo dobro izurjenost, spretnost, gibčnost, občutek ravnotežja, iznajdljivost in sposobnost hitrega reagiranja ter odločanja. Pri terenski ježi jezdec pridobi tudi izkušnje in sposobnost ocenjevanja fizičnih in čutnih sposobnosti svojega konja, pa tudi kondicijo, moč, samodisciplino, vzdržljivost in samozaupanje. Nauči se pravilno (varčno) izkoriščati konjevo (in svojo) energijo in nege ter oskrbe konja, poveča pa se mu tudi zaupanje v zdržljivost, hitrost in druge sposobnosti konja. Gibanje na terenu je (za razliko od maneže oz. jahalnice) zelo pomembno tudi za jahalnega konja, ne glede na njegovo starost in siceršnji namen rabe. Z gibanjem na raznolikem terenu in okolju se mu krepijo mišice, tetive in sklepi. Neobičajne situacije in razgiban teren tudi pri njemu urijo ravnotežje, gibčnost in zanesljiv korak. Ob mnogoterih vtisih raznolikega okolja se mu ugodno razvijajo refleksi, vsa čutila in stabilizira živčni sistem. Še bolj je vezan na dejstva jezdeca in postaja nanje tudi bolj odziven. Terensko ježo priporočamo za vse konje, tudi mlade konje, za korekcijo šolskih konj, pa tudi za živali, ki tekmujejo v vrhunskem turnirskem športu. Terensko jahanje naj bi bilo del celovitega in rednega izobraževanja ter šolanja vsakega jezdeca. Pri tem je potrebno izbirati poti, ki po vzdržljivosti, težavnostni stopnji in izurjenosti odgovarjajo znanju jezdecev. Urjenje mora potekati v skupini in postopoma v razčlenjeni skupini oz. posamično tudi na večjih distancah, tako da vsak jezdec v svoji smeri premaguje ovire, na katere naleti. Pred odhodom na dolga distančna jahanja mora biti tudi jezdec kondicijsko dobro pripravljen (prav tako za daljše pešačenje v hitrosti hoda konj).

V kolikor želite prebrati celotno vsebino članka, kliknite tukaj (pdf datoteka).
Avtor članka:  Sandi Gombač.

BREZ KOMENTARJEV