Sobota, 22.01.2005
Tokratno srečanje je bilo namenjeno predvsem spoznavanju 1., 2. in 3. od sedmih iger. Prijetno nameščeni v Tjašini kašči (hvala Tjaši (indijanec) in njenim staršem za prostor, odličen čaj in hrustajoče priboljške ter dobro voljo ) smo najprej obnovili in dopolnili poznavanje konjevih con, pripomočkov za delo in teoretični del prvih treh vaj. Darja, Demará, Matej in Tjaša (abecedni vrstni red ni naključje, le zadnji trzljaj agonije, v kateri se znajdem vsakič, ko moram naštevati ljudi, pa ne vem, v kakšnem vrstnem redu ) so se izkazali in že vnaprej pripravili kartončke z imeni udeležencev in plakate za popestritev teoretičnega dela, nekaj parov rok najbolj predanih (in po nekem čudnem naključju tudi najmlajših ) udeležencev tokratne delavnice, pa so poskrbeli še za to, da so plakati dobili bolj barvito podobo. Hvala, vi štirje in ostali pridni škratki (ha, sem se še enkrat znašla )!{+++}{+++}
Torej, najprej
TEORETIČNI DEL:
1. Konjeve cone – »conologija«
Hmmm iščem lepši slovenski izraz za »cono« in mi na pamet pade edino območje. Torej, sledi nekaj o območjelogiji. Če komu pade na pamet bolj primeren izraz, naj prosim preskoči fazo preklinjanja in pošiljanja v … in mi napiše prijazen mail . Torej… Nekaj o območjelogiji je napisal že Matej v prispevku »Razumevanje psihologije konj«, katerega branje toplo priporočam.
Območje 1
- Konju dovóli da te vidi in ovoha. Po konjarsko se rokuj z njim (beri: naj povoha in poliže tvojo roko, prste lahko zadržiš zase ).
- S svojim vedenjem poskušaj posnemati vedenje konja ob spoznavanju, oziroma srečevanju z drugim konjem. Navadno se najprej dotaknejo z nosovi, potem se počasi pomikajo proti vratu in obstanejo na vihru. Konja pobožaj tam, kjer bi se ga ob spoznavanju dotikal drug konj.
Območje 2
- Predel vratu od ušes naprej (proti zadnjemu delu konja).
- Predel območja 2 in vse kar je pred njim (proti konjevi glavi) predstavlja najtežji del konjevega telesa (70% vse teže).
Območje 3
- Predel, kjer sedimo, ko jahamo.
Območje 4
- Predel od konjevega boka do nastavka repa. Sem spadajo tudi zadnje noge.
- Zadnje noge so konjev »motor«. Dajejo mu moč za premikanje naprej.
Območje 5
- Rep in vse za konjem v razdalji 3 km (ne, ni tipkarska napaka ).
Občutljivo območje (območje 6)
- To območje je predel konjevega obraza (oči, ušesa…). Ker gre za najbolj občutljive dele konjevega telesa, to območje ni oštevilčeno, ampak ima posebno ime: občutljivo območje.
- Mejo med območjem 1 in občutljivim območje predstavlja namišljena črta, po kateri poteka nosnik hlevske ali navadne, angleške uzde.
Obstaja še eno območje, ki pa ga ni mogoče označiti na skici. Treba bo vklopiti domišljijo . Gre za konjevo osebno območje oziroma njegov »mehurček«.
Vsa območja se širijo od konja navzven. Če se dotaknete tal pred konjem, je to še vedno znotraj območja 1. Če se dotikate tal za konjem, ste še vedno v območju 5, itn.
Tudi deli konja, ki jih ne vidimo, oziroma gibi, ki jih konj z njimi izvaja, pripadajo vsak svojemu območju:
- Jezik (območje 1)
- Gibanje ramenskega sklepa (območje 2)
- Miganje z repom (območje 5)
Črta gnanja (Drive line)
Črto gnanja predstavlja namišljena črta, po kateri na primer poteka vrvica, če jo konju zavežemo čez viher okrog vratu (se pravi neka navidezna meja med vratom in trupom konja).
- Z dotikanjem konja pred črto gnanja dosežemo, da se konj obrača ali premika nazaj.
- Z dotikanjem konja za črto gnanja dosežemo, da se konj premika naprej.
Pogosta napaka:
Konja v želji, da bi se premaknil naprej, vlečemo za oglavko in s tem delujemo na območje 1, namesto, da bi nanj delovali za črto gnanja in ga s tem gnali naprej.
2. Pripomočki (Savvy Tools)
Mnogo je že bilo ugibanja, ali so pripomočki, ki jih je Parelli skrbno izbral za delo s konji zares tako zelo učinkoviti in nepogrešljivi, kot pravi sam. Vse skupaj izgleda naravnost nesramno preprosto in zelo nadomestljivo. Pa verjemite… ni. Ker sem po naravi bolj »naredi-sam« kot »izpljuni-bogastvo-za-škart-in-se-hvali-da-si-jack« sorte, sem si rekla »kaj pa je to takšnega, nekaj vrvic in dobre volje, pa bo« in se vrgla na delo… Oglavka še nekako gre. Če imaš srečo in izbereš pravo kvaliteto vrvice, se lahko celo zgodi, da ti uspe. Meni je. Poznam pa en kup primerov, ki so ob spletanju in vozlanju doživljali večkratne zaporedne živčne zlome in podvig končali na tanki meji med piromanstvom in depresijo . Torej, misija oglavka JE izvedljiva. Zaplete se pri vrveh (več o njih kasneje). Težava je v tem, da zadeva le na prvi pogled izgleda kot lonžirni pas, takoj ko jo primeš v roke, pa se razkrije neznanska razlika med obema. Parelli vrv je dejansko »živa«. Miga in se zvija v rokah in neverjetno dobro prevaja vsak, še tako majhen gib roke po vsej dolžini. Ravno zadnjič sem se smešila pred Čikošem, ko sem sama sebi poskušala dokazati, da je lonža v vseh pogledih zelo sorodna Parelli vrvi. Bom preskočila podrobnosti, da mi bo ostalo vsaj malo dostojanstva, ampak naj povem, da se je vse skupaj končalo tako, da sem obstala zavita v vrv, kot da bi me napadla kaka podhranjena anakonda, Čikoš pa se je s prezirljivim nasmeškom obrnil stran in se šel hihitat v najbolj travnat kot maneže. Toliko o vrveh. Da se v dogodivščine z bičem, ki ga je isti kosmatinec, ko sem mu hotela pokazati svoje spretnosti s to improvizirano »korenčkovo palico«, prežvečil kot star čigumi, sploh ne spuščam…
Oglavka
- Je mnogo lažja in tanjša od navadne. Posledično je seveda tudi strožja, a le, kadar se konj na dejstva narobe odziva. Če na primer konj beži od človeka, je takšna oglavka lahko precej neprijetna. Po drugi strani pa je konj, kadar dela pravilno, sploh ne čuti. Sčasoma poveže prijeten občutek s pravilnim vedenjem in neprijeten občutek z neprimernim vedenjem.
- Vozli na občutljivih mestih dodajo učinkovitost zgoraj opisanemu principu.
- Zanka, na katero se pripne povodec, deluje kot vzvod.
Savvy vrvica (Savvy String)
- Pritrjena na korenčkovo palico deluje kot podaljšek človekovega telesa in poveča območje našega dosega.
- Če jo namestimo konju okrog vratu, lahko z njo lahko jahamo kot z obročem.
- Uporablja se kot označba za črto gnanja (obesimo jo konju čez viher okrog vratu).
- Vrvica je ena od dveh stvari (druga je priročen žepni nož), ki naj bi jih imel konjar vedno pri sebi.
Korenčkova palica (Carrot Stick)
- Deluje kot podaljšek človekove roke
- Izdelana je iz »fiberglas-a« in je istočasno prožna in trdna.
- Na koncu palice je nameščena zanka, na katero se pritrdi savvy vrvica.
- Ročaj omogoča čvrst prijem in ne drsi.
- Z njo izvajamo prijateljsko igro (igra št. 1), igro ježevca (igra št. 2), igro gnanja ( igra št. 3).
- Barva palice ni izbrana po naključju. Je stalno opozorilo na to, da je treba vedno iskati srednjo pot. Tako, kot se ne da ničesar doseči z grobostjo (palico), tudi preveč popustljivosti in podkupovanja (korenček) navadno ne prinese pravih rezultatov.
Povodci
Vrvi so treh različnih dolžin.
- Osnovni povodec, dolžine 3,5 m. Na koncu vrvi je nameščen usnjen jeziček, »popper«. Vrv je na obeh straneh (na začetku in koncu) odebeljena. Sprednji odebeljeni del deluje kot utež za bolj natančno prevajanje gibov prek vrvi do konja, zadnji odebeljeni del pa označuje konec vrvi, tako da čutimo, kje se vrv konča, tudi, če je ne gledamo.
- Vrv dolžine 7 m. Od povodca se razlikuje le po dolžini.
- 15 metrska vrv je tanjša in lažja. Čeprav na prvi pogled spominja na laso, sta namen in uporaba različna.
3. Štiri faze »prijateljske odločnosti«
Pri igranju sedmih iger se vedno držimo dveh pravil:
- konja vzpodbudimo le toliko, kolikor je minimalno potrebno, da se odzove. Končni cilj je, da fizičen dotik ni več potreben, ampak se konj odziva na namig, celo misel.
- z izvajanjem pritiska prenehamo v trenutku, ko se konj odzove. Prenehanje pritiska je nagrada za pravilno izvršeno nalogo. Konj se spet uči po principu: prijetno-prav, neprijetno-narobe.
Pritisk na konja izvajamo postopoma in le do stopnje, ko se konj odzove. Štiri stopnje intenzivnosti pritiska so:
1. stopnja: dotik dlake (konju predlagamo, naj izvede nalogo)
2. stopnja: dotik kože (konja prosimo, naj izvede nalogo)
3. stopnja: dotik mišice (konju povemo, da bo izvedel nalogo)
4. stopnja: dotik kosti (konju obljubimo, da bo izvedel nalogo)
Za konec teoretičnega dela bi rada poudarila nekaj, za kar verjamem, da je ključnega pomena. Vse, kar je napisano zgoraj, vsi pripomočki, vsi pritiski in vaje, lahko z napačnim pristopom, v napačnih rokah in napačnih glavah, postanejo orodje za mučenje. Vse, kar je potrebno, da se to ne zgodi je, da za čas, ko smo s konji, vsaj na enem področju prenehamo biti ljudje: konji med seboj ne poznajo zamerljivosti, maščevalnosti in agresije brez razloga. V čredi je napaka kaznovana z napaki primerno kaznijo, brez izživljanja in pretiravanja, v trenutku, ko je v čredi vzpostavljen mir, je pripetljaj pozabljen in življenje gre naprej. Brez zamer in maščevanja. Zato bi morali tudi ljudje, vsaj kadar smo s konji (še lepše pa bi bilo, če bi bili takšni tudi eden do drugega), pozabiti na tisti del človeške narave, ki hoče kaznovati bolj kot je potrebno, drugače kot je prav in pogosto, kadar pride do nesporazuma, tudi kadar sploh NI potrebno.
PRAKTIČNI DEL
Po predelanem teoretičnem delu in okrepčilnem čaju in hrustajočih priboljških (še enkrat hvala, Tjašina mami ), smo se odpravili v manežo, kjer se je odvijal še praktični del. Sobota nas je razvajala s sončkom in sinje modrim nebom .
Prva naloga je bila izuriti se v rokovanju s pripomočki. Vsi vemo, da se takšne veščine do popolnosti pilijo leta in leta, pa vendar naj ti ne bo žal kakšno urico povaditi, preden stopiš pred konja, da si že takoj na začetku ne narediš popolne sramote… konec koncev so to igre, ki se jih konj z drugimi konji igra že vse od rojstva… mi pa smo, kar se tega tiče, v »rahlem« zaostanku .
Najprej smo drug na drugem preizkusili, na kakšen način konj občuti premike vrvi in kako majhen premik je v resnici potreben, da dražljaj potuje po celotni vrvi do konja. Če upoštevamo še dejstvo, da so človeške roke nekajkrat manj občutljive od konjeve glave…
Obvezni del vaje je bil tudi zloglasni t.i. Der Schwiegermutter Blick – taščin pogled, prva stopnja »pritiska« na konja. Z nekaj vaje, se konj npr. ritensko umakne že samo, če ga takole pogledamo… Lahko razumem zakaj . Hvala za demonstracijo, Matej. Zalo nazorno, ni kaj .
Sledilo je »mlatenje količkov«. Mlatili smo jih z povodcem in savvy vrvico na korenčkovi palici. Ne, resno . Čeprav izgleda otročje lahko, se je prekleto težko dotakniti količka tam in tako, kot si v glavi predstavljaš. Bolje najprej malo namlatiti količek, kot da bi kasneje preveč opletali okrog konja…
…z malo vaje in truda se prvotno opletanje prelevi v elegantno božanje. Resno.
Še ena od ročnih spretnosti: pobiranje korenčkove palice s tal s pomočjo savvy vrvice. Skrajno seksi zadeva, ko jo enkrat obvladaš .
Pred zadnjo simulacijo smo v manežo pripeljali pet konjičkov (Darja, Maja, Majin bratec, Nina in Tjaša, hvala, ker ste nam dovolili delati z vašimi komatinci ), potem pa smo jih pustili, da so prosto hodili po maneži. Tako sta se v ograjenem prostoru znašli dve čredi: čreda konj in čreda ljudi. In smo se brigali vsak zase… dokler ni radovednost premagala začudenja in negotovosti in so konji en za drugim začeli prihajati do nas in nas ovohavati. Toliko časa smo jih pustili pri miru, da so nas sami sprejeli medse. Vse skupaj ni trajalo dlje kot kake pol ure.
Še zadnji podvig pred velikim obračunom . Razdelili smo se v skupine po štiri. Trije so sestavljali konja (prednji del, trup in zadnji del), četrti (revež) pa je ostal človek. »Človek« se je s »konjem« igral prve tri igre (prijateljska igra, igra ježevca in igra gnanja)… »konj« pa se je moral po svojih najboljših močeh odzivati na »človekove« želje.
Potem so prišli na vrsto konjički…
Vse, o čemer smo se pogovarjali in kasneje preizkusili en na drugem, smo zdaj ponovili še z njimi.
1. igra: prijateljska igra
2. igra: igra ježevca
3. igra: igra gnanja
Za konec
Kaj naj vam povem? Da sem se imela lepo in da sem imela občutek da nisem edina ? Da mi veliko pomeni to, da vidim nasmejane konjičke in ljudi? Vam povem po resnici. Še vedno je veliko reči, ki jih ne znam in ne razumem. Pa ne samo glede Parellija, naravnega konjarstva in konj. Tako, na splošno. In kljub temu, da vsako stvar, ki nam je neznana in tuja, neizbežno spremlja dvom, se mi zdi vredno biti toliko radoveden, da pomoliš nos tja, kamor pogled ne seže . Ne zato, ker bi mislila, da drugi znajo več in bolje kot jaz, ampak zato, ker le če raziskuješ, lahko resnično ceniš svoje znanje ali pa spoznaš kaj novega, kar ti je blizu in zaradi česar si še boljši v tistem, kar počneš in si še boljši ti. Ne maram napisanih sistemov, ne maram pravil in omejitev, še posebej takšnih ne, ki se tičejo živih bitij. Kar pa niti slučajno ne pomeni, da ne vtaknem nosu v vse, kar diši po novem in nazaj prinesem tisto, kar mi je všeč, ostalo pa pustim drugim. Naj si vsak izbere tisto, kar mu je najbliže…
Fotografije: Nuša in Špela
Več fotografij s prve praktične PNH delavnice si lahko ogledate v Konjografijah ( Naravno konjarstvo, Prva praktična delavnica).
