Sodobno šolanje konja ali kako čim hitreje do varljivih rezultatov

Sodobno šolanje konja ali kako čim hitreje do varljivih rezultatov

1437
0
SHARE

Najlažje je konju pripeti katere od pomožnih vajeti. Izbiramo lahko med mnogimi „pomagali“. Konjevo počutje in bolečine niso pomembni: preprosto prisilimo ga v določeno držo telesa in že lahko paradiramo po maneži. Pa poglejmo do kakšnega rezultata smo konja s takšnim treningom pripeljali: boleči procesi v hrbtu, dolgoročna šepanja – vse prevečkrat že pri mladih konjih.

Lastniki konj vsakodnevno k veterinarjem vozijo mlade konje, ker so le-ti brez volje, šepavi, se upirajo ali se vzpenjajo. Ti konji kažejo večinoma enostransko, tudi spreminjajoče se šepanje v zadnjem delu, ki se še stopnjuje med delom na krožnih linijah. Kar je na začetku le napaka v taktu, se sčasoma stopnjuje: konji s e ne pustijo dobro izsedeti, v želji, da bi se izognili bolečini, se upirajo dejstvom, so nepropustni in zategnjeni in jih v končni fazi v želeno držo lahko spravimo samo še s pomočjo pomožnih vajeti in grobe roke. Za take konje je značilno, da se slika gibanja še poslabša pod težo jahača. Če konja lonžiramo samo na oglavki, brez uzde, pomožnih vajeti, sedla ali sedelnega pasu, se gibanje znatno izboljša.

KDO JE KRIV?

Redko kdo išče vzrok za to težavo tam, kjer se nahaja: v slabem jahanju. Vsakodnevno »vlečenje konja skupaj“ s togo in nepopuščajočo roko ali še slabše s pomožnimi vajetmi (schaufzügel) , je srž tega problema, ki se ga vsi izogibajo. Ljudje, ki uporabljajo pomožne vajeti pogosto vedo zelo malo ali nič o njihovi strokovni uporabi.  {+++}

Če hočemo razumeti težavo, moramo poznati anatomijo konj. Konjski skelet je kot konstrukcija mostu. Nosi težo vseh organov trebušne in prsne votline z različnimi vezmi in sistemi mišic. Pri mladih konjih je potrebno »hrbtno napetost«, vratno – hrbtnega sistema, ki praktično sama prevzame nosilno funkcijo, še izgraditi.

Ko konj spusti in zniža glavo, napne tilnično vez, ki se nahaja med tilnikom in vihrom. Dolgi trnasti podaljški (viher) učinkujejo kot vzvod in prevajajo povečano napetost preko hrbtne vezi naprej na vse ostale trnaste podaljške. Hrbet in vsi trebušni in prsni organi se s tem dvignejo in so nošeni brez vsake dodatne moči. Govorimo o pasivnem sistemu mišic.

To napetost jahač lahko izkoristi, če že mlade konje jaha naprej in navzdol. Šele z dolgim vratom, v mesecih dela se je mlademu konju omogočeno zbalansirati pod težo jahača, teči „čez hrbet“ z ligamentnim aparatom in nositi težo jahača, brez da bi s tem spravil v krč dolgo hrbto mišico.

Mišljenje, da dolga hrbtna mišica opravlja večinsko delo, ko govorimo o nošenju teže jahača, je zmotno. Ta mišica poteka med medenično – križnim sklepom in zadnjim vratnim vretencem in leži ob trnastih podaljških prsnega in ledvenega dela hrbtenice, pa tudi po rebrih prsne votline in stranskih podaljških ledvenega dela hrbtenice. Vlakna potekajo v smeri zadaj-zgoraj k spredaj-spodaj. Torej skoraj horizontalno. Ko se skrči, potegne ta mišica npr. trup v galopu ali na skoku. Nikakor ni zgrajena tako, da bi lahko nosila vertikalno težo (jahač). Pri sproščeni hrbti mišici se ohranja naravno, sproščeno gibanje in mišični sistemi (aktivni sistem), ki kasneje, v zbranosti lahko in morajo prevzeti delo nošenja, se začno razvijati. Ta osnovni proces traja leto in pol do dve leti – glede na okoliščine lahko tudi dlje.

Če mlad konj zaradi dodatnih grobih mehanskih pomagal nima možnosti razviti hrbta in ne more nositi teže jahača s pasivnim nosilnim sistemom, mora dolga hrbtna mišica prevzeti to delo. To pa konju uspe samo s krčem – negativno napetostjo, ki ji sledijo vse že naštete motnje v gibanju, vključno z močnim šepanjem. Posledica takšnega dela je nepravilno zaporedje gibanja nog, ki je najbolj opazno v koraku. Osnovni hodi so uničeni! Celo diagonalno zaporedje gibanja nog v kasu je uničeno in galop se iz tritaktnega spremeni v štiritakt nega.

Mišica se lahko razvija le, če sledi fazi dela tudi faza sprostitve. Mišica, ki je stalno napeta (v krču), ne dobi želenega volumna in se trdi. Zato morajo biti v vsakodnevnem delu tudi intervali počitka v hodu. Na vsak način se moramo izogibati trajni napetosti oz. krčevitosti.

Vse preveč jahačev misli le na eno stvar: konjsko glavo zviti v ganašah. Glavno, da je v ogledalu na steni jahalnice vse lepo videti. V praksi se za dosego tega cilja vse preveč uporabljajo pomožna sredstva oz. pomožne vajeti.

Kar po eni strani zveni tako preprosto in priročno, po drugi strani pusti usodne posledice na konjevem telesu. Če hoče konj dvigniti glavo, se mora najprej naučiti poteg iz zadnjih nog. To doseže z zgornjo vratno mišico s pomočjo pripadajočih vezi.

Ko vleče jahač vajeti, deluje na spodnjo čeljust. Močneje ko vleče, močnejša je sila, ki deluje na zgornje vratne mišice in vezi. Enostavna fizika: delovanje vajeti se prenese prek brzde na vratno vez. Konjska glava deluje kot 40 cm dolg vzvod, ki preko tilnika deluje na vratno vez 10 x močneje.

Če torej jahač vleče vajeti s silo 40 kg, je tilnik in s tem tudi hrbet obremenjen s silo 400 kg. Ta ogromna sila deluje na konjevo zgornjo linijo in fiksira hrbet. “ Schaufzügel“ še dodatno povečajo to silo, ker imajo podoben učinek kot škripec. Vse osnove, kot sproščenost in naravni hodi so izgubljene. Začetek uporabe pomožnih vajeti pomeni konec dobrega jahanja.

Vse prepogosto toleriramo ali celo prispevamo k temu, da je veliko še zelo mladih konj zakrčenih v hrbtu in se ne morejo več normalno gibati. Vse prevečkrat lahko opazimo kako mladi konji visijo na vajetih, tako na treningih kot tudi na tekmah. Najslabše pa je, da to odobrava kar precejšnje število sodnikov. Rezultat je pa znan.

KDAJ BI BILA UPORABA POMOŽNIH SREDSTEV DOPUSTNA?

Uporaba naj bi bila upravičena samo pri nevarnih in zelo pokvarjenih (slabo jahanih) konjih, za zaščito jahača. Jahač pa bi se moral zavedati vseh plati uporabe in biti seznanjen s klasičnimi metodami jahanja in anatomijo konja.
Osnove klasičnega jahanja so ohranjanje in izboljšanje naravnih hodov in zdravja konja.
Ali ni že čas, da začnemo razmišljati o našem odnosu do konj, o treningih, ki za marsikaterega konja niso niti malo prijetni? Ali bo posel spet prevladal nad umetnostjo?

„Uporaba »schlaufzüglov « je že pri izučenem jahaču drzna in upravičeno zelo kritizirana metoda, v rokah učenca pa je uporaba »schlaufzüglov« zločin.“
A.Podhaisky

„Popuščanje v tilniku ni nikdar direktno, torej doseženo z aktivno roko, ampak preko zamaha zadnjih nog.“
Hans v. Heydebreck

»Schlaufzügli « so mučilni inštrument in gotova pot v pogubo, celo v rokah dobrega jahača.“
Erich Glahn

„Moj oče pravi, da je to, da »schlaufzügli« pripeljejo do uspeha, praznoverje. Zmeraj je rekel: jahaj raje 10 dodatnih prehodov iz kasa v hod na krogu, to prinese dosti več. Torej mi ni preostalo nič drugega, kot priti do cilja s potrpežljivostjo in delom. In to mi je vedno uspelo.“
Ingrid Klimke

„Jahanje ima za cilj dobro in pravilno razviti konja, ki bo dolgo časa služil svojemu namenu. T.i. schlaufzugli so rezervirani samo za zelo izkušene jahače, ki razumejo jahanje kot psihofizično razvijanje konja.
Sam jih nikoli ne uporabljam. Raje z potrpežljivim in večkratnim ponavljanjem krepim zaupanje in sodelovanje konja.
Vse skupaj bi lahko strnil v par besed: »Schlaufzügli« so samo za dobre jahače – dobri jahači pa teh ne potrebujejo!“

Stojan Moderc, nekdanji glavni trener Kobilarne Lipica.

Avtorica: Vanja Babič; delno povzeto po Astrid von Velsen-Zerweck