Strah? POPUSTI!!

Strah? POPUSTI!!

2127
0
SHARE

Članek objavljen v Reviji o konjih, november 2003, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: mag. Tamara Varacha

Že samo padec ali celo majhen mačji poskok konja lahko zadostujeta, da jahača pograbi panika. Kdor si ne upa več v sedlo, bo neusmiljeno zasmehovan. Medtem ko šole jahanja ta problem tajijo, posebni terapevti poskušajo odpraviti vzrok strahu.

Strah lahko jahače do takšne mere ohromi, da si ne upajo več v sedlo. To, da jahači trepetajo pred konjem, je tabu tema, o kateri se pravemu jahaču ne spodobi govoriti. 0 tej vrsti čustev velja, da jih je bolje zatajiti. In vse prevečkrat se stanje strahu obravnava kot nekaj povsem nenevarnega. Kdor je sam doživel strah, ki se širi po vsem telesu in ga hro­mi, panični in neobvladljivi strah, ve, da je to tema, o kateri bi morali govoriti in odkrito priznati, da nas je strah in potem iskati pot, da strah popusti.{+}

*Pred tribuno trešči mlada jahačica v modro bel okser in pade s konja. Kot marioneta spleza zopet na konja in v sedlo. Srce ji razbija od strahu, vendar zmaga bojazen, da bi se osmešila pred gledalci in si reče: »Delaj se, kot da ni nič! Ko le ne bi ničesar opazili!«

Leta kasneje se trese pri jahanju vsakokrat, ko zagleda modro-bele drogove – strah se vsakokrat vrne. Takšen duševni pretres psihologi imenujejo travma. Travma zapusti rane, ki se vedno znova odprejo tedaj, ko možgani zaznajo podobno nevarnost.
Strah je namreč opozorilni sistem, ki je globoko zakoreninjen v človeku in varuje njegovo življenje. Strah pred konji in panika pri jahanju sta široko razširjena fenomena, ne samo pri začetnikih, ampak tudi pri ljudeh, ki se s tem športom že leta in desetle­tja ukvarjajo. Vendar nihče o tej temi ne govori odkrito.

Terapevti pomagajo odpraviti strah pred jahanjem

Nič čudnega torej, da terapevti in učitelji jahanja, ki nudijo šolo jahanja za boječe in posebne tečaje proti strahu, doživlja­jo takšno povpraševanje. Nekateri od njih v svojih oglasih kar naravnost vprašajo: »Ali tudi vi skrivate svoj strah pred konji?« Običajne šole jahanja ignorirajo ta skriti problem kolikor more­jo. Interesenti dobijo v podpis papir, v katerem odvežejo šolo jahanja vse odgovornosti za poškodbe, obenem pa ne dobijo glede tega nikakršnega pojasnila. Velja namreč, da ni pravi jahač, kdor ne pade s konja. Tako se začetnike posadi na konje in padci se dogodijo. To pa vodi do tega, da je vedno več jahačev, ki jih obvladuje strah.
Jan Kinsky v Stimpfachu nudi varnostni trening na islandcih. Nedavno seje k njemu zateklo osem učencev jahanja potem, ko so nekaj pred tem na nekem posestvu, kjer so se učili jaha­nja, doživeli oziroma bili opazovalci nesreče pri jahanju. Dogodek jih je šokiral, čeprav se njim samim ni prav nič zgodi­lo – to je tipičen primer tako imenovanega priučenega strahu.

Mnogo vzrokov za strah

Vsak jahač ima svojo lastno zgodbo muk, ko se je v njem naselil strah: nekdo je začetnik, ki do tedaj še nikoli ni zbral dovolj poguma, da bi se povzpel na konja, nekdo drugi je imel napačnega učitelja jahanja, nekdo tretji zopet jaha napačne­ga konja, nekdo četrti je doživel s konjem hud padec. Skoraj vse oblike strahu imajo nekaj skupnega. Namreč strah se okrepi, kadar so pričakovanja do tega, kar naj bi obvladali, previsoka. Kdor je v stanju panike, se ne boji samo svojega konja ali konja, ki ga ima ravnokar pod sedlom, ampak se boji zraven še, da bo izgubil svoj obraz, svoj imidž. Zato tak jahač tudi skriva svoj strah pred prijatelji jahači in pred godrnjavim jahalnim učiteljem. To pa sproži pravi začaran krog: jahač postane krčevit in s tem zaide v resno nevarnost – kdor se opi­ra na vajeti, ker se boji hitrega tempa, prestraši s tem tudi konja. Konj se počuti omejenega in začne bežati izpod jahača. Če konj potem pod takšnim jahačem dejansko tudi zdivja, jahač to razume kot potrditev za svoj strah. Podobno se dogodi, kadar jahač pade s konja, ki dela, kot se reče v žargonu, »pukelne«. Poslej bo zatrdel ob vsakem naj­manjšem poskoku konja in posledično zdrsnil s konjevega hrbta. Ta fenomen imenujejo psihologi »self-fullfilling prophecy« – česar se intenzivno bojimo, se bo na koncu tudi dogodilo.
Jahač zaide v tako imenovano spiralo strahu. Ko doseže njen konec, je tam jezdec, ki nosi ime jahač samo še formalno, saj lahko ob svojem konju samo še pešači, nanj povzpeti si za noben denar ne upa več.

*Elke Brunner, ki ima v Weinsbergu pri Heilbronnu kmetijo s konji, pripoveduje:« S poniji svojih otrok lahko počnem vse jih čistim, hranim, vodim, vendar si že 20 let ne drznem več v sedlo odkar je neki konj pod menoj zbezljal. Ob vsakem malenkost hitrejšem koraku se je panika zopet povrnila.«

Šele Jan Kinsky ji je zopet vlil zaupanje: pri njemu je imela individualne ure jahanja. Jan pa je konja prijel za povodec in tekel ob njej v vsaki vrsti hoda. Povodec je bilo sredstvo, ki je vodilo k cilju in ji dalo potrebno gotovost, saj jahati je znala.

Dober način je tudi preživeti s konji in več jahači teden dni in konje hraniti, negovati in voditi ter seveda jahati v individual­nih urah.

Če se konj česa prestraši, lahko nevešč jahač postane paničen in se zlepa ne bo pripravil, da bi ponovno sedel v sedlo.
Če se konj česa prestraši, lahko nevešč jahač postane paničen in se zlepa ne bo pripravil, da bi ponovno sedel v sedlo.

Samozaupanje prežene strah

Gotovost in samozaupanje, to dvoje je tisto, kar utira jahaču povratek iz objema strahu. Čutečim učiteljem pride ob tem vsako sredstvo prav – pomembno je le, da pomaga njihovemu varovancu v njegovi povsem specifični in individualni zgodbi muk. Nekateri skušajo sprostiti zakrčenje z vajami ravnotežja na lonži, drugi zopet posvečajo veliko pozornost meditaciji, tretji zopet uporabijo metodo Tellington touch in tesno zbližajo konja in jahača, nekateri zopet priredijo skupinski trening. Terapevtka telesa Claudia Wachter na Bavarskem svoje učence po uri jahanja zbere v sobi za seminarje, kjer morajo igrati konja in jahača. Pri tem pridejo na svetlo vse močne pla­ti in šibkosti posameznika. Mnogi plašni jahači, predvsem ženske, si ne upajo uveljaviti svoje volje. Značilno zanje je, da se s hrbtom lepijo na steno in se počutijo kot žrtve. Naj si bo nemočna žrtev ali prestrašen in agresiven pretepač – po mnenju psihologov se prav v odnosu do konja razkrije jahačeva življenjska naravnanost.

Strah kažemo na različne načine

Strahovi se seveda kažejo pri jahanju, vendar se ne omejijo samo na jahanje. Kažejo se že pri tem, kako jahač pristopi h konju in kako konj nanj reagira. Iz vseh teh nadrobnosti, ki jih terapevt opazi pri od strahu napadenemu, potem dober tera­pevt potegne zaključke in smernice za terapijo.

Vsvojem strahu je namreč vsaka oseba individualna in je potrebno za slehernega jahača poiskati in najti njegovo oseb­no strategijo. Pri jahaču, ki se boji galopa, lahko domnevamo, da je ta oseba tudi sicer bolj zadržana in se ne kaže živahna. Po mnenju nekaterih terapevtov povsem strahu prostega jahanja sploh ni, človek se mora samo naučiti s strahom tako postopati, da strah človeka ne uspe ohromiti. In prav zato se mora človek s strahom pravočasno spoprijeti.

Vvsakdanjiku jahalnih šol je za kaj takšnega komaj čas. Celo začetnike se po padcu z ukazovalnim tonom pošlje nazaj v sedlo po motu, da kar ne ubi­je, človeka utrdi. Pri nekaterih takšni apeli rodi­jo sadove v tako imenovanem »biti zmožen vzdržati«, občutlji­vejše narave pa seveda potre­bujejo po padcu čas za premi­slek. Tudi rutiniranemu jaha­ču lahko nezgoda jahanje dokončno priskuti. Jahalni učitelj mora razumeti strahove učenca. Celo človek kot je Helmut Beck-Broichsitter, ki ima pre­ko 85 let in je bivši oficir ter celo do samega sebe strog in ne preobčutljiv, zagovarja potrebo po obzirnosti do indi­vidualnih potreb učencev šole jahanja. Kot učitelj klasičnega jahanja poučuje svoje varo­vance najprej s pomočjo vrat­nega jermena in na neosedla-nem konju v peščenem štiri-kotniku. Svojim učencem postavlja visoke zahteve z motom: samopremagovanje krepi samozaupanje! Kljub temu pa Beck -Broichsitter od nikogar ne zahteva preveč. Svoje varovance vedno vpraša ali si upajo izvesti to, kar od njih namera­va zahtevati v naslednji nalogi. Velikokrat pomaga tudi, da jahača, ki nekaj časa ni jahal opogumi tako, da ga spomni na njegova nekdanja junaška dejanja iz časov, ko je aktivno jahal.

Za primer panike ima Helmut načrt v treh stopnjah:

  • zmanjšati zahteve
  • pogovoriti se z osebo, ki jo je strah
  • dopovedati ji, da mora priti skozi to situacijo.

Jahač mora vedeti, da bo s strahom opravil, ko bo vladalo zaupanje med njim, učiteljem in konjem.

* terapevtka Claudia Wachter se spominja ženske, kije sredi ure na lonži nemočno pričela hlipati. Pred mnogimi leti je doživela hud padec, po katerem dolgo časa ni več sedla na konja. Drugi dan tečaja je šok zopet splaval na površje.

Claudia jo je prosila, da sedi na konju, jo prijela za roko in jo pustila, da se zjoče. Nakar ji je prigovarjala in pokazala razumevanje za njen problem ter ji pomagala, da predela to, kar se je pred leti dogodilo. Že tedaj bi morali z njo tako ravnati, pa so ji le dejali, da ni vzroka za solze. Danes ta ista ženska dela s težkimi hladnokrvci, strah je premagala in o paniki ni več sledu.

Različni pragovi strahu

Razpon od zdravega spoštovanja do konjskih silakov pa tja do hipofobije, hromečim strahom pred konji, je velik. Vsakdo poseduje drugačen prag strahu, ki je odvisen od dednih zasnov, vzgoje in izkušenj. Nekateri jahači odrevenijo že, če žrebec glasno zarezgeta, drugi ostanejo mirni še tedaj, ko jih žrebec napade vzdignjen na zadnji nogi. Nekateri pa potrebujejo živčni impulz tako kot šov zvezde tremo pred nastopom. Tudi strah je lahko dobra stvar.

Avstralec Colin Dangaard, ki pred vsako veliko terensko dirko občuti veselo prasketanje v telesu in ga žge v trebuhu, kar nje­govo telo prestavi v popolno pripravljenost, pravi, da strah izostri čute in človeka prisili, da prisluhne vase in mu da možnost, da se s konjem spoji v eno.

»Vsak jahač pozna strah. To dejstvo zanikati, je neumno.« pravi Dangaard, ki je pri svojem zadnjem padcu s svojega polnokrv-nega konja treščil v sredino ovire, pri tem sploščil čelado in si nalomil rebra: »Strah enostavno spada zraven. Prvi korak v pravilno smer je, ko si odkrito priznamo to, kar je na splošno zelo napačno ocenjeno kot slabost, namreč, da nas je preprosto strah.«
Da bi lahko tako sproščeno in suvere­no klepetali o strahu, kot to zmore Avstralec, potrebujemo ne samo desetletja rutine v sedlu, ampak tudi veliko zaupanja do konja. To, zaupa­nje namreč, pa lahko nastane samo tedaj, če že začetnik konja, kije žival, ki si rešuje življenje z begom, spozna­va tako, da ga opazuje in se ga doti­ka. Vedeti je treba, da konj vedno takrat bruhne v beg, kadar se počuti utesnjenega in potrebno seje nauči­ti, na katere človekove signale konj enkrat tako in drugič drugače reagira. Pravzaprav naj bi prav vsako osnovno jahalno šolanje posredovalo ta zna­nja, kajti potem začetnik sploh ne bi dobil strahu. Prav v tem pa večina jahalnih šol žal šepa. Za tolažbo navedimo, da je tako tudi v zelo raz­viti Nemčiji.

* Karin Fabian je doživela zelo frustrirajoče izkušnje v povsem običajnem jahalnem društvu v Odenwaldu. Eno leto seje tam uči­la jahanja v skupini osmih jahačev. V tem času seje o konjih in jahanju naučila komaj kaj več od stavka, da je potrebno pri zagalopiranju zuna­nji list potisniti nazaj. Namesto, da bi se na konju počutila vedno bolje, je postajala 34 letna jahalka od ure do ure na konju bolj in bolj negoto­va. Kadar se je kateri od konj splašil, so ji privrele solze v oči.

Sedaj jaha pri učitelju Dietru Hellmannu v Brombachtalu in seje zelo spoprijateljila z njegovim rjavim kladrubcem Torasem. »Tukaj mi natančno pokažejo, katera dejstva moram uporabiti. Naučila sem se ravnanja  s  konji  od  čiščenja  do sedlanja,« pravi zadovoljna Karin.

60-letni Dieter, specialist za kratenje strahu, vadi s svojimi varovanci na dvojni lonži vaje brez sedla in privaja jahače na ravnotežje. Od njih pričakuje, da jim uspe brez strahu zdrsniti na stran tako daleč, da bi skoraj padli in se nato zopet porav­nati. Pri tem jih vzpodbuja, da naj se ne bojijo, saj on obvlada konja, da ne bo zbežal. Najprej mora varovanec izvajati vaje v hodu in kasu na golem konjskem hrbtu in potem se konja zasedla. Nakar sledijo vaje v kasu, ki jih terapevt takoj preki­ne, ko sed ni več zadovoljiv in zahteva od varovanca, da popra­vi sed, da usmeri pogled preko konja in podaljša noge. Razloži jim, da, če bodo vlekli pete navzgor, se bodo prevrnili naprej -tako popravlja sed in ravnotežje. Oboje pa tudi tedaj, ko je s svojimi varovanci na terenu. Tudi v naravi je možno odlično vaditi kas brez stremen.

Seveda ni mogoče vaditi prav vseh situacij, v katerih se jahač lahko znajde. Zlasti pa bi padel vsak trening program ob grozovitih situacijah, ki si jih plašne nravi zamislijo v svoji domišljiji: konji zdrsnejo po blatnih stenah ali na ledenih poteh, galopirajo po avtocesti, delajo grbe kot biki na rodeu ali pa se brcajo kot v westernih.

Obstaja tisoč načinov, kako se lahko pade s konja. Vendar strah domuje v glavi, zato je nesmiselno poizkusno jahača pustiti pasti s konja z namenom, da bi se navadil pasti in se situacije ne bi več bal. Mnogi tudi ne vidijo prave koristi od tre­ninga na lesenih konjih ali simulatorjih jahanja, ki so sicer zmožni posnemati hitre premike, vendar pa ne morejo posre­dovati tistih časovnih impulzov, ki jih lahko posreduje samo živa nepreračunljiva žival.

Strah pravzaprav usmerjajo možgani, zato je potrebno jahača začetnika tako izšolati in psihološko tako naravnati, da prevza­me kontrolo in tudi zavestno ve, da to zmore. Mnogo začetni­kov je celo potrebno v tej želji najprej zavirati: zato, ker so še negotovi, želijo to izravnati tako, da hočejo konja premočno kontrolirati. Premočno kontrolo je mogoče zmanjšati tako, da se jahaču dopove, da se naj razen na konja koncentrira tudi na okolico. Na srečo je mogoče pri začetnikih temo strah dobro obvladati, ker se strah v njih sploh še ni udomačil. Seveda pa mora jahač vaditi še mnoge druge stvari, ne samo ravnotežja v sedlu, da se ne bi mravljinci v trebuhu razrasli v paniko. Vsakega človeka je strah in to tem bolj, čim več fantazije pose­duje. Wilhelm Busch je spisal primerno misel, ki pravi: »V stra­hu se marsikaj zgodi, kar se sicer ne bi zgodilo.« Nekateri jahači imajo večno smolo, tako da komaj pridejo do jahanja: enkrat je opasnica strgana, drugič je defektno desno streme, naslednjič zopet je kobila breja. »Smola« je seveda zelo zaželena. Niso redki primeri, ko ženske okoli svojih konj javkajo: včeraj je revček šepal, danes mora ostati v boksu zaradi kolike, jutri ima nedefinirano bulo na trebuhu, zaradi česar se ga iz previdnosti raje tokrat ne bo jahalo. In kadar je dragec povsem zdrav, seže lastnica hitro v torbico zdravil, injekcij in maž in pacienta toliko časa neguje, da je zopet raz­log tukaj, da se je jahanju treba odpovedati. Takšni ljudje imajo paničen strah pred nepreračunljivo živaljo, bojijo se poskokov na terenu, strah jih je, da bi padli v jarek. Tako iščejo in najdejo vedno nove izgovore, da se izognejo, da bi se morali povzpeti na konja.

Pri takšnih padcih se strah zaleze v kosti tako jahača kot konja.

Kdor želi svoj strah premagati, potrebuje pogum, da o tem spregovori in da se tega v nobenem primeru ne sramuje. Človek ne sme imeti strahu pred strahom, ampak se mora kvečjemu bati, da strahu sploh ne bi imel! Sicer tvega, da se ga razkrinka kot človeka brez fantazije. Vendar pa šalo na stran: nekateri ljudje strahu ne morejo eno­stavno predelati tako, da bi se po padcu zopet povzpeli na konja in zadeva bi bila urejena. Strah v njih zraste in zapade­jo v fatalni razvoj strahu, ko dobijo strah pred strahom. Pri tem pa se strah ne sešteva, ampak potencira! Zanimivo je tudi, da imajo moški večji problem priznati strah kot ženske. Pri tem se dogodi, da postanejo nekateri jahači agresivni. Z vpitjem in udarci želijo dokazati, da situacijo obvladajo. Okolica pa to, kar je v resnici strah, interpretira kot stres. Stres pa je v nasprotju s strahom družbeno priznan.

Rešitev je v tem, da vsakdo najde dostop do konjeve duše. Samo tehnični trening strahu ne prežene, ampak pripomore k boljšemu stilu jahanja. Prava uravnoteženost pa se doseže samo preko notranjega ravnovesja. Kako pa vse to dosežemo?

TERAPEVTI SVETUJEJO:

1.Spregovorite odkrito o svojem strahu in pustite si pomagati. Izkušen trener z mirnim konjem vam bo potrpežljivo razložil vsak korak in vaš problem resno obravnaval. Bistveno je, da mu zaupate in da na mir­nem konju, celo tujem konju, znova najdete zaupanje v jahanje.

2.Gledalci so prepovedani, tudi najožji člani družine, ker zunanji pritisk »biti uspešen« samo še okrepi strah.

3.Opazujte konje in njihovo čredo: kako si medseboj­no grozijo, česa se ustrašijo in kdaj zbežijo. Znanje namreč razgradi strah in to zato, ker reakcije konj bolje poznate: če se neki konj prestraši, to še zdaleč ne pomeni, da bo tudi odbezljal.

4.Dotikajte se konj, podajte se med čredo konj, odri­vajte jih, vabite jih k sebi; čistite jih, dvigajte jim kopita, sezite jim v gobec… konji imajo več rešpekta pred vami kot vi pred njimi.

5.Naj vas učitelj ali znanec vodi na konju, jahajte na lonži ali na dvojni lonži, da se boste počutili varno, sprostite se in koncentrirajte se na sed.

6.Brez strahu boste jahali le, ko boste jahali v ravno­težju in se ne boste konja oklepali. Gimnasticirajte na konju, nagnite se naprej na vrat konja, pa nazaj na konjev križ, jahajte z vratnim jermenom in se naučite sedeti brez sedla, stremen in vajeti. Na ta način pre­prečite, da se pri vsakem poskokcu kjer koli močno oklenete in si ustvarite osnove, da se prožno odzovete vsakemu konjevemu gibu, tudi kadar se grbi ali pa vzpenja.

7. Skušajte na lonži jahati z zaprtimi očmi. Ste napeti in si želite odpreti oči? Potem vas je strah, da bi izgubi­li nadzor. Pogosto se igrajte slepo jahanje, da se naučite instinktivno začutiti gibe.

8.Natančno naj vam razložijo dejstva in kdaj katero od dejstev uporabite, kajti, ko boste to vedeli, boste konja znali imeti pod nadzorom in to vam bo posredovali občutek gotovosti.

9.Ne pretiravajte in parirajte v nižjo vrsto hoda kakor hitro niste več v ravnotežju

10.Preplašeni jahači se osredotočajo na konja, na svoje roke in noge. Občutek gotovosti bodo dosegli šele tedaj, ko bodo svoj pogled lahko odlepili od konja. Zato je potrebno jahati vaje, pri katerih je potrebno paziti na okolico: jahanje preko kavalet, ali od ene dresurne črke do druge ali skakanje čez bale slame. Zelo koristne so tudi jahalne igre, jahanje skozi koridor­je in podobno.

11.Sprostite se, pogovarjajte se s svojim konjem, pojte, žvižgajte, klepetajte s sojahačem, opazujte pokrajino.

12.Na teren odjahajte šele, ko znate uravnoteženo sedeti in ste konja sposobni nadzirati, zlasti pa ne jahajte sami, vendar le v skupini dveh ali treh jahačev.

Napredujte z majhnimi koraki, da boste daleč prišli. Če vas zopet pograbi strah, jahajte vaje, kjer ste se varno počutili in odločajte se sami o tem, kaj ste v stanju izvesti.

Tamara Varacha

BREZ KOMENTARJEV