TOK DEJSTEV
Pogosto poslušamo o t.i. krogu dejstev in kako pomembno je, da je zaprt in da nikjer ne ‘pušča’. Delno zato, da ne bi komu kradla ideje, delno pa zato, ker se mi zdi bolj primerno, sama za isto stvar uporabljam izraz ‘tok dejstev’. ‘Tok’ namreč zato, ker spominja na električni tok, ki je lahko močan, šibek ali pa prekinjen. Pa tudi zato, ker fizična lokacija dejstev ni sestavljena v krožnico, pa če se še tako trudimo.{+++}
Pravzaprav ne obstaja ne začetek ne konec tega toka, gre bolj za neko kontinuirano nadaljevanje dejstev. Ampak začnimo s priganjalnimi dejstvi:
- NOGA: Draži konja ob strani in njegova zadnja noga se pomakne naprej. To je naravni, ampak skozi trening ojačani refleks.
- SED: Prejema energijo iz zadnjih nog (ki potuje skozi sklepe na nogah in nato skozi hrbet). Sed lahko to potovanje energije dovoli, blokira ali ojača.
- DLANI: Prejemata energijo iz jahačeva seda, saj sta z njim povezani preko rok, komolcev, bokov in hrbta.To daje jahačevemu sedu direkten vpliv na konjev gobec.
- Preko konjevega gobca lahko jahač nadzoruje vrat in celoten prednji del konjevega telesa ter njegov položaj (v razmerju do zadnjega) in njegov neposredni vpliv na zadnje noge (te pa spet morajo biti vodene s pomočjo jahačevih nog…)
SODELOVANJE DEJSTEV
Izgleda, da je velika razlika med nemškimi in francoskimi šolami, kar se tiče uporabe dejstev in sodelovanja le-teh. Če beremo nemške avtorje, se zdi, kot da moramo uporabljati vsa dejstva naenkrat. Pri francoskih pa je ravno obratno. Moje mnenje je, da oboji mislijo enako, vendar iz različne perspektive. Obstaja namreč razlika med ‘naenkrat vsa dejstva’ in ‘sodelovanje dejstev’. Pri mladem konju, noben izkušen jahač ne bi priganjal z nogami in držal z rokami naenkrat. Najbrž bi najprej dal priganjalna dejstva in nato zadrževalna. In nato spet od začetka. Bolj, kot konj postane izšolan, bližje skupaj (glede na čas) prideta ti dve dejstvi, z namenom konja zbrati in ne raztegniti.
Pri mladem konju bo hkratno uporabljanje priganjalnih in zadrževalnih sredstev povzročilo nakopičenje energije, kar bo vodilo v napetost in upor. Na dober dan. Na slab dan, pa se nam bo zdelo kot da jahamo raketo. Kakršenkoli dan že, slej ko prej bomo uničili konja. Ali bo postal nevaren ali pa se bo upiral, delal proti nam, proti sebi in proti zakonom bio-mehanike. Nekateri konji so manj temperamentni in bodo (samo) postali nevrotični.
Kaj torej storiti? Najprej se moramo naučiti čutiti konjevo gibanje, iti z njim in predvsem vedeti kdaj se zadnja noga dotakne tal, odrine, pokrči, in tako dalje. Nato se moramo naučiti kakšen efekt ima določeno dejstvo na konja v teh določenih fazah. In končno, naučiti se moramo delovati na konja, KO JE TO POTREBNO!
To pa nas že vodi do meni zelo ljubega poglavja:
NEVTRALNOST DEJSTEV
Kadar ne prosimo za povečanje ali zmanjšanje tempa ali spremembo smeri, morajo dejstva biti nevtralna. Prepričana sem, da bi nehali poslušati, če bi vam vaša mama kar naprej ‘težila’, da naredite to, naredite ono, … Tudi konj bo nehal poslušati vaša dejstva, če mu boste vsak njegov korak govorili (ga drezali v trebuh) pojdi pojdi pojdi, ne glede na to ali gre naprej ali ne. Torej, če bodo dejstva prisotna ves čas, se jih bo konj naučil ignorirati.
To pa nikakor ni tisto, kar si želite. Prav tako nočete uporabljati vedno močnejših dejstev. Priganjate za naprej, zadržite, da vas ne odnese po svoje. ‘Naprej’ se torej nikoli ne zgodi, zato priganjate še bolj, ampak, ker vas že spet hoče odnesti po svoje, zadržite še bolj močno kot prej. Nikoli ne popustite. Vaše roke postanejo mišičaste in vaš konj vedno bolj odporen na dejstva.Vsakršno dejstvo, naj bo uspešno ali ne, se mora vrniti v nevtralno stanje, preden ga zopet uporabimo. Ja, kje pa je nevtralno stanje?
Različno od konja do konja. Ampak ne tako zelo različno, kot nekateri jahači mislijo. Vsi jahalni konji morajo biti sposobni tolerirati spodnji del jahačeve noge ob svojih straneh. Konec koncev, prav tako tolerirajo jahačevo težo na svojem hrbtu. Torej, če ne morejo prenašati jahačeve noge, je to zaradi njenega napačnega položaja ali zaradi grobih robov škornjev. Npr. tipičen primer, zakaj je ne morejo prenašati je, ko imamo navzgor potegnjene pete. Ampak, mirna noga, ki ‘počiva’ ob strani konja, ta ga prav nič ne moti.
Kolikšen del noge pravzaprav leži ob strani konja, je odvisno od več stvari – dolžine jahačeve noge, tipa sedla, podsedelnega pasu, škornjev. Ampak to sploh ni toliko važno. Pravilo je: Noga mora tam ležati, kakorkoli pač že. Nobena mišica ne sme biti uporabljena z namenom upiranja gravitaciji.Visi naravnost navzdol.
V dlaneh moramo imeti določeno količino teže, katere večji delež sestavlja teža vajeti. Ni potrebe po 2,5kg ali kolikorkoli že so znanstveniki izračunali, da dresurni jahač drži v rokah. To je 2,5kg železa proti konjevem jeziku. Vse, kar je več kot pol kilograma bo konju povzročalo bolečino in napetost. Če konj prostovoljno vzame več kontakta kot to, je to samo zato, ker se izogiba nečemu še bolj bolečemu. Kot naprimer čudni drži vratu, vlečenjem vajeti,.. Brzda se mu zažre v nebo in udarja ob zobe. Vse to je zelo kruto do konja.
Zelo pogosto se konji naslonijo na vajeti, ker jahači vlečejo. To je začaran krog, ki se nikoli ne konča, razen če se jahač ne spremeni. Konj bo namreč nadaljeval z vlečenjem (kot odgovor na vlečenje jahača) zaradi bolečine ali pa zaradi strahu, da mu bodo vrat potegnili v nasprotno smer, če se ne bo branil. Vlečenje z vajetmi – to je nekaj za kar konj NI NAREJEN. Njegova spodnja čeljust je namreč povezana z lobanjo z sklepom, ki se nahaja v luknji za očesom. Ta sklep prevzame vso silo vlečenja vajeti in postane lahko zelo poškodovan.
Nevtralen sed je mehak in dovoli konju, da se giba naprej in ‘čez hrbet’. Ne priganja in ne zadržuje. Samo zavzame določeno pozicijo, v kateri ne moti gibanja. Ni torej, kot sedenje na stolu; treba je spremljati konjevo gibanje. Niti ne smemo sedeti, kot da smo iz želatine. Če se obnašamo tako, se konju zdi, kot da poskuša ujeti človeka, ki se bo onesvestil. Nikoli ne ve, kje je vaša točka podpiranja in se tako ne more zanesti na vaša dejstva, ki jih sporočate s takim sedom. Jahač mora sam prevzeti odgovornost za svojo lastno težo, mora biti mobilen in v ravznotežju ves čas jezdenja.
POL-PARADA (Half-halt ali pol-zaustavljanje)
Kaj?
Pol-parada? Pol-zaustavljanje? Kaj je to? A se polovica konja zaustavi, ali kaj? Noo, tako nekako. Pol-parada je hitro upočasnjevanje gibanja prednjega dela konja, tako da ga ujame njegov zadnji del. V (celi) paradi se zgodi isto, samo da prednji del ni potisnjen naprej zaradi zadnjega, temveč se čisto ustavi. Ampak, to je nekaj drugega.
Zakaj?
Ker hočemo, da se se konj skozi trening vedno znova zbalansira, saj je nagnjen k temu, da izgublja tempo in zbranost, zaradi lenobe ali šibkosti ali problemov s koordinacijo ali, ali, ali, … Ni važno. Da delamo prehode med hodi se ne izkaže vedno za produktivno, ker hočemo, da se konj popravi v določenem hodu, npr. v kasu. Seveda so tudi prehodi med posameznimi hodi zelo uporabna reč, ampak pol-parada je prefinjen način za popravljanje in rebalansiranje konja, da se nauči, kaj pričakujemo od njega; brez da bi ga motili s prehodi v različne hode.
Kako?
Ne vem, če je kakšna tema v dresuri bolj skrivnostna in obskurna kot pol-parada J . Njena izvedba je odvisna od tega, kakšen stil ima določen jahač. Jaz lahko razložim moj, torej klasičen način.
Na popolnoma propustnem konju je edino dejstvo, potrebno za izvedbo pol-parade kratko dejstvo vajeti na tisti strani konja, kjer se zadnja noga dotika tal. Na manj propustnem konju je pred tem potrebno priganjalno dejstvo na taisti nogi.
KOMBINIRANA POL-PARADA
Jahač skozi svoj sed čuti zunanjo nogo, kako se dvigne in nadaljuje, gibanje naprej. Vmes, ko se to dogaja, ustrezno priganjalno dejstvo na tej strani povzroči, da konj stopi dalje in bolj podse. Ko kopito pristane na tla, mora to dejstvo popustiti in pustiti dejstvom sedišča in vajeti, da prevzamejo zadevo.
Sedišče zadrži gibanje za delček sekunde, ko nežno prenese težo nazaj. To lahko naredimo čisto diskretno, kot bi jahač hotel pritisniti zadnjo stran svojega vratu na ovratnik. Će je potrebno več sile, nam bodo pomagale noge in stegna, seveda za trenutek in tako je lahko gibanje upočasnjeno skozi jahačev hrbet.
Vajet na isti strani kot podpirajoča zadnja noga podpira sedišče s tem da prosi za malo višji položaj glave, torej za dvig vznozja vratu in za upočasnitev prednjega dela konja. Vajet prav tako lahko pomaga upogniti tisto zadnjo nogo, ki se dotika tal, vendar pa, ko konj postane dovolj propusten, ta polna dejstev pol-parada skoraj ni več potrebna.
Jasno je, da gre pri pol-paradi za nekaj, kar traja izredno malo časa. Faza, kjer konj dvignjeno zadnjo nogo pomakne naprej in podse, ter jo nato položi na tla, ni daljša od pol sekunde. Torej pri mladih, manj izšolanih konjih, ki se odzivajo počasi, kombinirana pol-parada ne bo imela drugega efekta, kot da bo konja vznemirila. Za to veliko večino konjev pa obstaja t.i. dvodelna pol-parada.
DVODELNA POL-PARADA
Dvodelna pol-parada po definiciji ni prava pol-parada, temveč šolska pol-parada. Izvedena je tako, da je konj jahan naprej v normalnem tempu, s takim zamahom, ki ga pač lahko ponudi. Nato je konj rahlo upočasnjen, ponavadi v nekaj korakih oz. toliko hitro, da še lahko obdrži kontakt in ravnotežje. Ko je konj upočasnil, je dvignjena zadnja noga deležna priganjalnega dejstva, ki ga izvede noga na isti strani telesa in konju je dovoljeno povečanje hitrosti, kolikor jo pač ponudi. To bo naučilo konja, da počasno ni nujno brezbrižno ali zdolgočaseno. Poleg tega je poudarek na povečanju zamaha in takojšnem prenehanju delovanja dejstev, ko ga dosežemo.
Če bi bila dvodelna pol-parada izvedena v obrnjenem vrstenm redu, kot kombinirana pol-parada, bi bilo možno, da bi jo konj razumel kot popravek ali kot kazen. Vsakršno dejstvo, ki ga ‘damo’ takoj po nečem, kar je konj naredil, le-ta razume kot popravek. Takojšnje prenehanje delovanja dejstev pa konj razume kot nagrado.
Prevedeno in povzeto po: www.sustainabledressage.com
