Tisočletno razmerje (15 000 let človeka in konja)

Tisočletno razmerje (15 000 let človeka in konja)

1487
0
SHARE

Pred kočijo, pred plugom, v vojni ali kot statusni simbol – v zadnjih 15 tisoč letih se je konj razvil iz divje živali v luksuzno žival. O zanimivem razmerju med človekom in konjem poroča nizozemska etnologinja Dr. Machteld van Dierendonck.

{+++}Človek in konj sta se najprej »srečala« med lovom s sulicami. Na stenah jam v Franciji in Španiji najdemo poslikave, ki dokazujejo ta prva srečanja. »Pred 15 tisoč leti so divje konje lovili, ker je človek potreboval meso in kožuh,« pravi Dr. Machteld van Dierendonck, etnologinja z nizozemske univerze v Utrechtu. »Zaradi klimatskih sprememb in gostejše poseljenosti s strani ljudi pred približno 9 tisoč leti, je število konj na teh področjih drastično upadlo.«

Najdbe kosti v Ukrajini, Kazahstanu in Bosni in Hercegovini potrjujejo, da so ljudje in konji ponovno živeli skupaj šele čez 3 tisoč let. Konje so zadrževali v ogradah in jih uporabljali kot prehrano, za obleko ali pa so jih molzli za pridobivanje mleka. Konji so sicer bili divji ujetniki, a kontakt z ljudmi je počasi postajal vse tesnejši: »Možno je, da so po zakolu kobile ljudje njeno žrebe vzgojili sami, saj si niso mogli privoščiti izgube niti ene glave živine. Kako obsežno pa je bilo sobivanje človeka in konja v tistem obdobju, ali so konje že uporabljali za jezdenje ali delo na polju, tega pa žal ne moremo potrditi,« pravi dr. Dierendonck.

Nomadsko ljudstvo Skitov

Delo s konji je dokazljivo vplivalo na človeško kulturo spet v neolitiku (cca. 4000 let pred Kristusom) in v bronasti dobi (cca. 1000 let pred Kristusom). Ljudstva v ameriških ravnicah, kakor tudi prebivalci Mongolije so lovili konje in odkrili jezdenje.

Na Kitajskem so konja udomačili in začeli jezditi cca. 3 tisoč let pred Kristusom. Najverjetneje najstarejše ljudstvo jezdecev v Centralni Aziji, Skiti, se je kot tako zapisalo v zgodovino. Svoje znanje o konjih so črpali iz vsakodnevnega nomadskega življenja s konji. V pripovedkah opisano »konjeniško ljudstvo« je 1000 let pred Kristusom že poznalo sedla, uzde, brzde in vojno opremo za konje. Že dolgo pred drugimi konjeniškimi ljudstvi, npr. Huni in Mongoli, so si Skiti s svojimi odličnimi jahalnimi sposobnostmi podredili tuja plemena na območju med gorovjem Pamir v C. Aziji in dandanes evropsko reko Odro.

»Pri tem so bili konji njihova najpomembnejša dobrina, edina možnost hitrega potovanja. Zaradi tega so jahalne konje častili, z zlatom krasili sedla in uzde ter pletli žimo na repu v prave mojstrovine,« opisuje etnologinja takraten odnos do konj. Skitska konjeniška kultura se smatra kot izvor grškega mita Centavra.

Zaradi problemov med žrebci in kobilami, so ljudje prišli na idejo, da bi živali kastrirali. Ker so kastrati  dosegli v višino še cca. 10 centimetrov več kot žrebci, so veljali kot posebnost in so jih ponavadi jahali sami vladarji in njihovi najvišji spremljevalci.

Dobri in slabi jezdeci

Odnos med človekom in konjem ima dva vidika: Vsakodnevna oskrba zaradi odvisnosti od konj, na drugi strani pa –tipično človeško- hoče človek nad konjem prevladati. »Že takrat, enako kot danes, so konje obravnavali bodisi grobo in brutalno ali pa z občutkom in pravično. To je bilo povsem neodvisno od družbenega položaja jezdeca ali lastnika,« razloži strokovnjakinja. »Vedno so obstajali jezdeci, ki so konja smatrali le kot objekt zabave ali objekt za dokazovanje. Prav tako pa so obstajali jezdeci, ki jim je harmonija s konjem pomenila najvišji cilj. To je ostalo tako do danes.«

O delu s konji niso obstajala samo ustna izročila, ampak tudi pisna dela. Eno najstarejših del o konjeništvu izhaja iz 4. st. pred Kristusom. Grški zgodovinar Ksenofon je cca. 400 let pred Kristusom napisal delo »O umetnosti jahanja«. To popolnoma ohranjeno delo velja do dandanes kot osnova dobrega jahanja.

Sproščena zbranost

Ksenofon se je zavzemal za naravno, sproščeno držo konja med zbranostjo, ki konja ne sili v določeno obliko – tako imenovano moderno prepustnost. V njegovem pretežno za konjeniško bojevanje napisanih smernicah se ozre tudi na mentaliteto konja, kot tudi na njegovo gimnasticiranje in ojačanje njegovega nosilnega aparata – težko bi našli bolj moderen nauk o jezdenju. Ksenofona so večkrat ponavljali, tako so npr. v Priročniku za konjenico in vojake zapisali, kaj obsega celotno šolanje konja: »Vojna od jezdeca zahteva zanesljivo obvladanje konja na terenu, od konja pa poslušnost, voljo do dela in vzdržljivost. To so cilji šolanja jezdeca in konja. Trajen uspeh bo to šolanje imelo le, če imajo vsi udeleženi veselje do jahanja, v sebi pa nosijo ljubezen do konj.« Priročnik za konjenico in vojake je podlaga smernic, ki jih Nemška konjeniška zveza (FN) izdaja kot veljaven nauk o jahanju.

Konj postane mit

Tesen odnos med človekom in konjem je poskrbel za veliko število legend – predvsem v grški mitologiji. Pegasus – krilati, napol božanski konj; Bukefal – legendarni, (nekateri celo zatrjujejo »govoreči«) konj Aleksandra Velikega, Centaver – neprijazen križanec med človekom in konjem. Pri Keltih so konjeniški kult povezali z boginjo konjev in rodovitnosti.

Tudi v modernih časih obstajajo čudovite zgodbe o konjih. Tako npr. o konju iz Londona, ki je vlekel sode s pivom ter je opijanjenega kočijaža skozi cel London pripeljal brez praske nazaj v pivovarno, ter zgodbe iz I. sv. vojne, ko so konji rešili vojake skozi deroče reke ali se ulegli poleg jezdecev v mrzlih nočeh, da niso konjeniki zmrznili.

V Angliji in na Škotskem je obstajal tajen krog konjeniških ljudi, h katerim so spadali kovači, oskrbniki in inštruktorji, ki so opravljali določene rituale: žabine prsne kosti (simbolično za žabico (kopitno strelo)) je kovač prijel v roko in konju v uho zašepetal določene »Horseman’s Words«, da je tako pridobil oblast nad konjevim duhom. Mogoče je to temelj današnjega izraza »Šepetalec konjem«.

Prevedel: Mitja JAGER
Avtor: Rika Schneider, Reiter Revue 02/2007

BREZ KOMENTARJEV