(RoK, januar 2000, številka 1, str. 18 in 19)
Avtor teksta in skic: Janez Rus
Nasploh, še posebej pa v zimskem obdobju, ko konji dostikrat tudi dalj časa ostajajo v hlevu, bodisi zaradi slabega vremena, bodisi zato, ker lastniki težko najdejo čas za delo z njimi, primernih tekališč pa ni vedno na razpolago, je notranja ureditev hleva seveda zelo pomembna. Odveč je poudarjati, da je za konje, ki niso vsak dan vsaj nekaj ur na prostem, in ki ne delajo redno, stojišče, pa naj bo se tako prostorno in kakovostno opremljeno, neprimerno. Ti konji morajo biti vhlevljeni v boksih, ki jim omogočajo vsaj omejeno gibanje.{+}
Poleg (številnih podrobnosti, katerih nobena ni nepomembna, je prav način hranjenja največkrat problematičen, saj se lastniki konj, posebej v primerih, ko za svoje živali preurejajo goveje hleve ali kako drugače improvizirajo, vse prepogosto zadovoljijo z bolj ali manj ponesrečenimi izvedbami jasli in krmilnih košar, ki, ne le, da ne omogočajo udobnega hranjenja, temveč so konju lahko celo škodljive.
Številni rejci se ze odločajo za bokse ali stojišča, v katerih ni klasičnih jasli, temvec le napajalnik in korito za močna krmila. Ta rešitev je z etološkega stališča najbolj primerna, saj konju omogoča, da se hrani na kolikor toliko naraven način, torej s tal.
V tem primeru je potrebno paziti predvsem na pravilno namestitev napajalnika in korita. Najbolje je, če je slednje premično, in ga v stojišče ali boks namestimo le začasno, tedaj, ko konju pokladamo koncentrat, ter ga takoj, ko žival koncentrat použije, odstranimo – ta način je priporočljiv zlasti v stojiščih. V primeru, da je korito fiksno, naj ne bo nameščeno neposredno ob napajalniku, temveč nekoliko stran, kar preprečuje onesnaženje napajalnika s krmili. Napajalnik je najbolje namestiti v en kot stojišča ali boksa, korito pa v nasprotnega.
Oblika korita mora biti primerna – taka, da konj z lahkoto doseže krmo. Dno mora biti zaobljeno, najnižja točka pa obrnjena proti steni stojišča ali boksa. Tovarniško izdelana korita, ki so na razpolago v številnih trgovinah s konjsko opremo so povečini povsem ustrezna. Napajalnik in krmilno korito naj bi bila nameščena tako, da je dno visoko približno tretjino višine vihra konja. Iz praktičnih razlogov je napajalnik navadno nameščen visje, korito, še posebej, če gre za priložnostno namestitev, pa naj nikakor ne bi bilo višje.
Za pokladanje vlakninaste krme – običajno je to seno, velja, da je krmljenje s tal najprimernejše. Kot že rečeno, konju omogoča kolikor toliko naraven položaj pri hranjenju. Resda je izguba krme, zlasti v stojišču ob taki ureditvi krmljenja nekoliko večja, vendar nikakor ne tolikšna, da bi lahko bila razlog za nameščanje krmilnih jasli. Izgubo krme lahko preprečimo tudi tako, da seno pokladamo v mreži, ki jo obesimo v kot stojišča ali boksa nekoliko nad tlemi, je pa pri tem nevarnost, da se konj v mrežo zaplete in se celo poškoduje, seveda vedno prisotna.
Če se kljub temu odločimo za namestitev krmilnih jasli, moramo ob tem upoštevati določena pravila. Višina dna jasli naj bo taka, kot pri koritu za koncentrat – tretjino višine vihra torej, tako da konj jemlje hrano z nekoliko spuščenim vratom.
Še posebej pozorni moramo biti pri tem v primeru, ko gre za žrebeta ali mlade konje. Jasli morajo biti dovolj široke, najnižja točka pa približno na sredini jasli, tako da je položaj glave konja vedno kolikor toliko naraven. Oblikovane naj bodo tako, da se od zunanjega roba stena jasli ne spušča navpično, temveč poševno proti steni stojišča, predvsem zato, da se konji, ki so ob pokladanju krme pogosto nervozni, ob tej steni ne poškodujejo.
Predvsem sporna pa je uporaba krmilnih košar – lesenih ali kovinskih, nameščenih nad jasli. Številni rejci jih še vedno nameščajo in to praviloma previsoko, čeprav za to ni nikakršnega razloga, nasprotno, celo škodljive so v tem primeru. Konji so med krmljenjem iz tako nameščene krmilne košare prisiljeni v nenaraven položaj z visoko dvignjeno glavo in usločenim hrbtom. Tak nenaraven položaj močno oslabi hrbtno muskulaturo, še posebej pri konjih, ki se premalo gibljejo, pri mladih živalih pa lahko povzroči celo motnje v rasti oz. razvoju hrbtenice in hrbtne muskulature in s tem trajne deformacije hrbta. Ob hranjenju seneni drobir ves čas pada po njih, tako da so po glavi vedno prašni, še zlasti pa je velika nevarnost, da delci krme padejo v oči in poškodujejo očesne veznice ali celo roženico. Konji, krmljeni iz visoko nameščenih krmilnih košar, se praviloma neprestano solzijo, zaradi trajnega draženja oči in kože na glavi pa se pogosto drgnejo ob jasli in se ob tem neredko poškodujejo.
Za nekoliko starejša žrebeta, ki že jedo seno in jim redno pokladamo koncentrat, je primerno namestiti posebno korito za krmila, katerega višina je prilagojena velikosti živali, seno pa jim moramo pokladati na tla. Prav pri žrebetih, ki so se prisiljena hraniti iz previsokih jasli, primernih za odraslega konja, je vpliv nenaravnega položaja pri hranjenju na razvoj hrbta izrazito negativen.
Pa še to! Če konje že vhlevljamo v hleve s stojišči, potem poskrbimo, da so v njih privezani kolikor se da varno. Za privez uporabimo konopljene zaprežnice ali debelejše vrvi iz umetnih vlaken, ki jih lahko po potrebi vedno prerežemo, po možnosti pa teh vrvi ne zavežemo na kovinske obroče pritrjene v jasli ali steno, temveč na njihov konec namestimo uteži, najbolje stružene lesene krogle, ki naj bodo le toliko težke, da je vrv, s katero je konj privezan, ves čas napeta.
Ta način privezovanja je najbolj varen, saj povečini preprečuje možnost, da bi se konj v vrv, s katero je privezan, zapletel.
