Dogarjev Lujz je bil najin prvi prijatelj, ki sva ga spoznala v Turnišču tistega davnega leta 1966. Takrat je obiskoval peti letnik učiteljišča v Murski Soboti.{+++} Bil je visokorasel fant, izrazitih obrvi in rjavih oči, vitek in nadvse dober športnik. Ljubil je zemljo in živali. Pri Dogarjevih so imeli vedno konje. Pes Luksi, majhen pikast mešanček, pa ga je vedno spremljal tudi do avtobusa, ko se je Lujz odpeljal v šolo.
Bilo je konec septembra. Lujz naju je povabil v joušje na piknik. Samo mi trije smo bili tam in tudi Luksi je bil z nami. Pekli smo krompir v žerjavici.
Ko je bil pečen, ga je Lujz odgrebel s palico, ostrgal vsakega z nožem, prerezal na pol, napolnil z zabilom in nama ga ponudil. Nekaj ga je dobil tudi pes Luksi. Komarji so nas pikali in nam pili kri, nam pa je bilo neskončno lepo. Pogovarjali smo se ob ognju pozno v noč, Luksi pa nas je varoval.Večkrat je dvignil glavo in in pomahal z repom, Lujz pa ga je pobožal. To je bil najboljši pečen krompir, kar sva ga kdaj jedla.
Oktobra pa naju je povabil v trgatev. To je šele bilo doživetje. Lujz je v kočijo zapregel konja, naložil hrano in vse trgače, pa je odpeketal z nami v Strehovske gorice. Prepevali smo in se šalili vse do noči. Takrat je Dogarjev dedek prižgal na kočiji stranske svetilke in odpeljali smo se domov v Turnišče.
Lujz se je zaposlil za eno šolsko leto na osnovni šoli v Odrancih. Kmalu pa smo ga potrebovali na naši šoli. Poučeval je biotehnični pouk in matematiko v petem razredu. Bil je eden redkih učiteljev, ki je učil v domačem kraju.
In, ker se je rodil v kmečki družini, je bil globoko povezan z zemljo. Za Dragom Gorjanom, ki je prvi prevzel skrb za šolski sadovnjak, se mu je posvetil Lujz. Z veliko vnemo in predanostjo je vzgajal mladini ljubezen do zemlje, do rastlnin ter jim vcepljal odnos do dela. Vsak učenec je sam vzgojil pri praktičnem delu svojo sadiko in si jo odnesel domov, ko je končal 8. razred. Te sadike rodijo še danes, ko Lujza že nekaj časa ni več med nami.
Njegovo znanje so kmalu spoznali v širši okolici, doma in vaseh na Dolinskem. Urejal je sadovnjake in okrasne vrtove pri mnogih družinah. Vsako pomlad je bil tako zaseden z delom, da ni vedel, kje naj začne obrezovati sadno drevje.
Po končanem pouku je sedel v avtomobil ter se odpeljal po vaseh. Tiho je stopil v sadovnjak, obrezal drevje in nadaljeval z delom drugje. Računal ni nič. Rekel je: »Eh pusti, kaj bi ti računal, saj se poznamo.«
Telefon pa je kar naprej zvonil, Lujz pa je svetoval in pomagal vsem, ki so ga zato prosili.
Poleg tega je skrbel za pomladek pri nogometnem klubu. Bil je nogometni trener. Veliko dobrih nogometašev je vzgojil. Mnogo ur svojega prostovoljnega dela je podaril nogometnemu klubu. Pomagal je urejati igrišče, poskrbel pa je tudi za montažno nogometno slačilnico s kopalnico. V veliki sobi te montažne hišice so potekale tudi več let seje krajevne skupnosti in zbori občanov.
Lujz je bil dober in zvest prijatelj. Bil je družaben, vesel, nagajiv in igriv. Zelo lepo je pel. Le za las je manjkalo, pa bi lahko postal glasbeni učitelj. Pa so mu na preizkusu na akademiji ponagajale vnete glasilke. Zato je študiral fiziko in tehniko. Imel je tudi velik smisel za humor. Ko smo bili na naših učiteljskih konferencah že vsi močno utrujeni, je vedno poskrbel s svojim humorjem, da smo se sprostili. Na oglasno desko v zbornici pa je večkrat dopisal kakšno pomembno točko dnevnega reda. Potem pa se je hahljal in užival, ko smo se spraševali,če to drži.
Včasih pa nam je nastavil kaj v žep: jabolko, trdo kuhano jajce od malice, kakšen žebelj, kredo, ali kaj podobnega. Skrival nam je tudi čevlje in vezal skupaj rokave na oblačilih.
Lujz ni nikoli miroval. Če ni delal, se je veselil v družbi inse zabaval, ali pa je treniral svoje nogometaše. Ali pa je z ljubeznijo urejeval okolico svojega doma, delal v vinogradu ter prideloval dobro kapljico, kijo je vedno delil s prijatelji in znanci.
Vsak človek pusti na tem svetu kakšno sled za seboj. Lujz jih je pustil vse polno. Skoraj pri vsakem domu raste njegova sadna cepljenka, okrasni grmiček ali pa trsek. Odtise njegovih stopal je že zbrisal čas, spomini na dobrega prijatelja Lujza pa še živijo v naših srcih.
Avtor: Angelca GORJAN v leposlovni kroniki Prekmurska ravnica.
