Vrste krmil za prehrano konj

Vrste krmil za prehrano konj

3127
0
SHARE

Članek objavljen v Reviji o konjih, februar 2001, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: Adrijana Zupanc, univ. dipl. inž. zoot.

O primernosti uporabe različnih vrst kr­mil v prehrani konj vemo danes komaj kaj več, kot so vedeli v preteklosti. Tovrstne raziskave so namreč redke, saj je gospodar­ski interes za konjerejo v stalnem upada­nju. Zaradi posebnosti v zgradbi in delova­nju prebavil pri konjih ter zaradi njihove velike prehranske občutljivosti se v prehra­ni konj odločamo predvsem za, varno krmljenje s preizkušenimi vrstami krmil.{+}

Voluminozna krmila
PAŠA na naravnem travinju s pestrim botaničnim sestavom je najprimernejši način prehranjevanja konj, ki nudi poleg ustrezne prehrane tudi možnost gibanja na prostem, kar je osnova pravil­ne rasti in razvoja ter dobrega počutja konj.
V naših podnebnih razmerah lahko traja paša 7 mesecev, to je od aprila do oktobra. Proizvodni potencial l ha travne ruše pri pašno-kosnem načinu izkoriščanja zadostuje za pašo 1-2 odras­lih konj, pri čemer si lahko v maju in juniju s pašnika zagotovi­mo tudi večje količine sena, v juliju in avgustu pa tudi manjše količine otave. Pri celodnevni paši se konji praviloma oskrbijo tudi z vsemi potrebnimi vitamini in minerali.

Pri drugačnih načinih izkoriščanja travne ruše, kot sta pregonski pašnik in pašnik povprek, lahko pašnik obremenimo tudi z 2-5 konji/ha. Vendar moramo pri tem upoštevati veliko nevarnost izčrpanosti travne ruše, ki se odraža v pretirani popasenosti in v povečanem zauživanju zemlje, dolgoročno pa v zmanjševanju dobrih in povečevanju slabih trav ter nekoristnih in škodljivih zeli. Pri mladi travni ruši moramo konjem pred pašo dodajati v krmni obrok tudi voluminozna krmila z veliko količino surove vlakni­ne, kot sta mrva in slama. Manjše dodajanje te vrste krmil je pri­poročljivo tudi ob paši na starejši travni ruši, in sicer za prepre­čevanje odvajalnega prebavnega učinka paše, ki ga povzročajo nekatere travniške rastline. Poleg tega naj imajo konji na paši ves čas na razpolago tudi sol v obliki lizalnih kamnov ter vodo.

Za kakovostno prehrano konj na pašniku je najbolje izvajati čredinsko pašo, pri kateri se konji pasejo na manjših ograjenih povr­šinah od 4-6 dni. Te se nato v štirih tednih ponovno zarastejo in znova popasejo. S tem zmanjšamo tudi možnost okužbe s čre­vesnimi zajedalci, ki se razvijajo v konjskih iztrebkih. Kljub temu pa je treba konje, ki so na celodnevni paši, vedno zaščititi proti zajedalskim boleznim z ustreznimi farmacevtskimi pripravki.
Pri čredinski paši poskrbimo tudi za ustrezno obnavljanje pašni­ka, saj čredinke ves čas paše izmenično tudi kosimo. Nizek ugriz konja in selektivna paša lahko namreč precej poslabšata pašno rušo. Za vzdrževanje kakovosti pašnika je zelo primerna tudi skupna ali izmenična paša konj in goveda.

Najprimernejši botanični sestav travne ruše na pašniku, ki je namenjen za pašo konj, so raznovrstne trave in detelje ter čim manj zeli. Strupene zeli, kot so močvirska preslica, cipresasti mleček, mehurna zlatica, navadna zvezdica, velika trobelika, navadna kalužnica, šentjanževka, jesenski podlesek, orlova pra­prot …, pa je treba redno odstranjevati. Konji namreč niso ‘prehransko modre’ živali, zato ob pomanjkanju paše zauživajo tudi sicer neokusne, škodljive in strupene rastline.

Kadar konjem pokladamo zeleno krmo s travnikov in pašnikov kot PRILAST, moramo poskrbeti za to, da je ob krmljenju sveža. V preležani zeleni krmi prihaja do nezaželene mikrobne razgradnje in segrevanja, ki pri konjih povzročata prebavne težave.

MRVA je najpri­mernejše osnovno krmilo za konje v zimskem obdobju krmljenja in dopolnilno krmilo k sve­ži zeleni krmi v poletnem času. Kakovost mrve je odvisna od botaničnega sestava travne ruše in sta­dija rastlin ob koš­nji ter od načina sušenja.

Za konje je najpri­mernejše pozno, to je ob koncu latenja košeno travniško seno. Pred latenjem koš­eno seno ima sicer večjo prebavljivost, a vsebuje le 20% SV, medtem ko ima v cvetenju košeno seno slabšo prebavljivost in tudi do 40% SV. Zelo kakovos­tno je tudi deteljno, zlasti lucernino seno, ki naj bo košeno pred ali na začetku cvetenja. Vse vrste mrve pa morajo biti pred upo­rabo dobro uležane. Čas stabilizacije mrve je močno odvisen od deleža listnih delov rastlin v njej in se giba med 6-8 tednov. Zaradi manjše hranilne vrednosti mrve ob drugi košnji je zauživanje otave pri konjih nekoliko večje kot pri senu.

Konji naj bi imeli vedno dovolj sena na razpolago.

Hranilna vrednost mrve je zelo raznolika in je ne moremo oce­njevati le po sladkobnem vonju in zeleni barvi ter nezaželenih primeseh. Zato je pri mrvi bolj kot pri vseh drugih vrstah krmil treba poznati njeno hranilno vrednost, saj so lahko razlike v vsebnosti beljakovin in vlaknine tudi do 100%, kar seveda bistveno vpliva na preskrbljenost konj s hranljivimi snovmi. S kakovostno mrvo dobijo vse potrebne hranljive snovi le odrasli nedelavni konji, medtem ko je za ostale kategorije konj v mrvi premalo beljakovin, mineralov in vitaminov. Fizikalna struktura mrve, na primer rezanje, nima nikakršnega vpliva niti na zauživanje niti na prebavljivost mrve pri konjih.

SILAŽA se v prehrani konj redko uporablja, čeprav je njena hranilna vrednost dobra in jo konji tudi radi zauživajo. Vendar pa je silažo možno vključiti v prehrano konj samo tam, kjer je dnevni odvzem silaže tako velik, da ne prihaja do kvarjenja. To pomeni, da potrebujemo za pravilno uporabo ene bale silaže, ki ima po odprtju rok trajanja 3-4 dni, kar 12-14 konj, pri zauživanju lO kg silaže/dan/konja. Silaža se namreč ob prisotnosti zraka zelo hitro pokvari, v njej se razvijajo različne plesni in amoniak, ki so za konja zelo strupene snovi. Ker so pri konjih posle­dice krmljenja s pokvarjeno silažo lahko tudi življenjsko nevarne, so rejci konj previdni in zato v prehrani konj silažo malo uporab­ljajo.

Po hranilni vrednosti je za prehrano konj zelo primerna tudi SENAŽA, pripravljena s siliranjem zelo uvele, oziroma napol posušene trave ali travnodeteljne mešanice s 45% vlažnostjo.

SLAMA je v prehrani konj lahko le dodatek krmnemu obroku za izboljšanje prebave, medtem ko hranilne vrednosti skorajda nima. Slamo konji sicer redno zauživajo v manjših količinah tudi v obliki nastilja. Kadar slamo v prehrani konj načrtno uporablja­mo, jo običajno dodajamo različnim briketom, s čimer se upo­časni zauživanje obroka in doseže občutek sitosti. Pri tem pa moramo paziti, da zaužite količine slame niso prevelike, da ne pride do prebavnih motenj, kot sta zaprtje in krči ali kolike.

V prehrani konj lahko uporabljamo le tiste vrste slame, ki nimajo res, od katerih je najbolj razširjena pšenična. Slame ni treba rezati, kadar pa jo, naj ima rezanica dolžino najmanj 4 cm. Okusnost slame lahko izboljšamo z navlaženjem z melaso ali sokom sladkorne pese.

KORENOVKE in GOMOLJNICE se v prehrani konj upo­rabljajo le kot dopolnilni del krmnega obroka. Dodajanje manj­ših količin krmne pese ali korenja ugodno vpliva na prebavo, prevelike količine pa imajo odvajalni učinek. Uporaba krompi­rja, ki ga je treba predhodno razrezati in popariti, ni priporoč­ljiva zaradi prevelikih količin škroba, ki lahko neugodno vpliva­jo na potek prebave v slepem in debelem črevesu.

V prehrani konj se lahko uporabljajo tudi PESNI REZANCI, ki jih je treba dan pred uporabo namočiti v 2-3-kratni količini vode, da dosežejo svojo normalno, prehransko prostornino. Krmljenje s suhimi pesnimi rezanci lahko zaradi nenadne prenapolnjenosti želodca povzroči resne prebavne težave.

Koncentrirana krmila
ŽITA so v prehrani konj najprimernejša vrsta koncentriranih krmil. Za krmljenje konj uporabljamo predvsem žita z močnejšo žitno lusko, ki rahlja hrano v prebavilih, kot so oves, ječmen in koruza. Žita, ki vsebujejo veliko lepka ali glutena, kot sta pšeni­ca in rž, za prehrano konj niso primerna.

Oves dajemo konjem v obliki celih ali zdrobljenih zrn, s čimer se prebavljivost izboljša za 5 %.
Koruza je ener­gijsko boga­tejša od ovsa, zato jo obi­čajno krmimo v manj­ših količi­nah, pri čemer pa je oskrba z be­ljakovinami pomanjkljiva. Če jo zdrobimo, se njen izkoristek izboljša za 8%.
Ječmen je po vsebnosti energije in beljakovin boljši od ovsa in slabši od koruze. Zaradi močne žitne luske ga konjem vedno krmimo zdrobljenega.

Oves ne sme biti plesniv.
Oves ne sme biti plesniv.

OTROBI so stranski proizvod predelave različnih žit in se pri konjih pogosto uporabljajo v prehrani, čeprav v resnici nimajo pomembnejše prehranske vrednosti. Pšenični otrobi, pomešani z vodo, naj bi imeli ugoden prebavni učinek. Vendar pa ima nes­trokovna uporaba otrobov v prehrani konj tudi nezaželene učin­ke, kot so presnovne motnje in nastajanje črevesnih kamnov zaradi pretirane oskrbljenosti s fosforjem (P), ki ga je v otrobih 12-krat več kot kalcija (Ca). S strokovno pravilnim dodajanjem otrobov osnovnemu krmnemu obroku konj pa lahko vzdržuje­mo pravilno razmerje med Ca in P pri krmljenju mrve s pomanj­kanjem fosforja (P).

STROČNICE so zrnata krmila, ki so jih v pre­hrani konj uporab­ljali že v starih časih zaradi odlične kako­vosti njihovih beljako­vin. Za ko­nje sta pri­merna krmni bob in grah, ki ju pokladamo zdrobljena. Zelo primerna je tudi soja, ki pa jo moramo zaradi strupenih snovi predhodno toplotno obdelati (pražiti ali kuhati). Zaradi napenjanja in zapiranja, ki ju stročnice povzročajo v prebavi, mora biti količina stročnic v krmnem obroku konj omejena.

OLJNICE v prehrani konj uporabljamo le v manjših količinah v obliki stranskih proizvodov oljne industrije, kot so sončnične, sojine, lanene … pogače in tropine. Poznana je tudi uporaba lanenega semena, ki ga je treba predhodno namočiti in skuhati.

Hranilna vrednost nekaterih najpogosteje uporabljenih vrst krmil za konje.
Hranilna vrednost nekaterih najpogosteje uporabljenih vrst krmil za konje.

KRMNE MEŠANICE, ki se uporabljajo v prehrani konj pri nas, so različne vrste peletov (čepkov) in briketov (kockic), ki so primerne le kot dopolnilno krmilo v prehrani žrebet in doječih kobil ter športnih konj. Uporabljamo jih namesto žit.

Peleti in briketi poleg energije in kakovostnih beljakovin vsebujejo tudi vse potrebne vitamine in minerale, ki jih moramo pri krmljenju z žiti v zahtevnejših življenjskih obdobjih konj doda­jati v obliki posebnih vitaminsko-mineralnih mešanic. Ker so bri­keti po hranilni vrednosti zelo različni, je treba pri njihovi uporabi v prehrani konj vedno upoštevati priložena navodila pro­izvajalca.

Podatki o največjih dnevnih količinah krmil neoporečne kakovo­sti, ki jih odrasli konji lahko zaužijejo brez škodljivih vplivov na zdravje in počutje, so zbrani v preglednici spodaj.

Masimalne dnevne količine vrst krmil v krmnih obrokih odraslih konj.
Masimalne dnevne količine vrst krmil v krmnih obrokih odraslih konj.

V prehrani športnih konj se v razvitem svetu ves čas preizkuša uporabnost zelo različnih vrst koncentriranih krmil, ki naj bi tekmovalne konje čim bolje oskrbela z energijo in hranljivimi snovmi ter izboljšala njihove športne rezultate.

V te namene uporabljajo različna energijsko bogata krmila, kot so krmni sladkor, melasa, rastlinska olja, koruzni storži in celo papir … Ter različna beljakovinsko bogata krmila, kot so sojina moka, pivski kvas, ribja in mesna moka … Pri uporabi takšnih vrst krmil je treba upoštevati natančna strokovna navodila glede količinske omejenosti njihove uporabe in pravilnega časa krmljenja.

Adrijana Zupanc, univ. dipl. inž. zoot.

BREZ KOMENTARJEV