Vtisni trening (Imprint training)

Vtisni trening (Imprint training)

1468
0
SHARE

Vsak začetek je.. lahko drugačen

Žrebe je rojeno. Kratek čas leži na slami popolnoma nemočno. Človek, popolnoma tuj, tako kot je žrebetu tuja vsa okolica, se mu tiho približa in previdno poklekne zraven njega. Nežno ga prične otirati in dotikati po celem telesu.
To drgnjenje in dotikanje se imenuje “imprinting” oziroma vtiskanje.
Lahko ta procedura ob rojstvu prepriča konja, da bo popolnoma pri miru, ko se ga bo kovalo? Lahko to prvo vtiskanje nauči konja, da bo mirno sprejel sedlo in jezdeca, ko bo star tri leta? Ali lahko naučiš žrebe v njegovi prvi uri življenja, da si bo skozi vse življenje dovolil stiskati antiparazitno pasto v usta, dotikati ušesa, prenašati veterinarske preglede in vse ostalo, kar povprečnega konja čaka v življenju?{+++}

Da, pravi Robert M. Miller, doktor veterine iz ZDA, pod pogojem, da je z žrebetom bil pravilno izvršen vtisni trening takoj po rojstvu. Zveni prenapihjneno? Kdo sploh je ta doktor, ki je dobesedno spremenil življenja in pogled na delo z žrebeti tisočem lastnikom konj širom sveta?

Pogled nazaj
Dr. Miller se je z veterinarsko prakso začel ukvarjati leta 1956. Že v zgodnjih letih njegove prakse ga je zaintrigiralo popolnoma drugačno obnašanje žrebet, ki so prišla na svet ob veterinarski pomoči zaradi komplikacij in jih je moral sam sušiti, dotikati se jih, stimulirati k vstajanju ali celo oživljati. Glede na “normalno” rojena žrebeta se mu je zdelo, da je pri prvih čutiti manj odpora in strahu pri cepljenju oz. dajanju antiparazitne paste. Pri nadaljnjih raziskavah je naletel na študije avstrijskega znanstvenika Konrada Lorenz, ki je preučeval obnašanje pravkar izvaljenih gosi. Ugotovil je, da so “programirane”, da se navežejo na prvo premikajoče se bitje (ali stvar), ki jo opazijo, ko se prebijejo iz jajca. Prav Lorenz je uporabil besedo “imprint”, da je z njo opisal ta fenomen. V svojih poizkusih je mati gos zamenjal s človekom, mačko, psom in celo z neživimi premikajočimi se stvarmi. Vse dokler se je “objekt” premikal, so se mlade gosi navezale nanj.
Skozi nadaljnja raziskovanja so različni znanstveniki dokazovali, da se podobni procesi dogajajo tudi pri drugih živalskih vrstah, izrednega pomena pa je “kritični period učenja”, ki se od vrste do vrste razlikuje. Pri psih na primer, je ta kritični čas od petega do sedmega tedna starosti, ker pridejo na svet fizično in nevrološko nezreli. Enako kot predatorji oz. plenilci v divjini (npr. volk) imajo približno dva meseca časa, da se postavijo na svoje noge, za razliko od njihovega plena, živali, ki morajo že ob samem rojstvu biti pripravljene na beg, da bi preživele. Mati Narava je bila radodarna in prijazna do naših ljubljencev konj in jih je dobro opremila za njihov boj za preživetje. Zraven odličnega vida in sluha je tudi žrebetov živčni sistem že ob rojstvu popolnoma razvit. Dr. Miller trdi, da žrebe že takoj po rojstvu lahko vidi, sliši čuti in voha skoraj tako dobro kot odrasel konj. To pomeni, da je sposobno in pripravljeno učiti se še nemočno ležeče v slami, ker je to njegov kritični period učenja in vse naučeno mu bo ostalo vse življenje, ker, kot pravi dr. Miller, “kar se konj nauči, tega nikoli ne pozabi”.
Svoja spoznanja, raziskave in skoraj 40 let prakse je leta 1991 objavil v knjigi IMPRINT TRAINING OF THE NEWBORN FOAL (Vtisni trening novorojenega žrebeta). V njej v stilu korak-po-korak opisuje pristop in delo z žrebetom v prvih urah njegovega življenja. V svojih trditvah pa gre še naprej. Pravi, da je skozi leta prakse opazil, da žrebeta, katera je fizično pregledoval še v maternici, po rojstvu ne kažejo tipičnega prestrašenega odziva na človekov dotik. Verjame, da žrebe lahko “vtiskamo” ali vsaj desenzibiliziramo (naredimo neobčutljivo) na dotik človekove roke še pred rojstvom.

Pa pustimo skrajnosti. Že sama metoda vtisnega treninga pri ljudeh, tako rejcih kot strokovnjakih, vzbuja različne občutke, predvsem ekstremno navdušenje in striktno odklanjanje. Več o slednjem kasneje. Naj samo opozorim, da gre samo za kratek oris oziroma presek vsebine knjige in ne za natančna navodila*, kako ravnati z vašim žrebetom. Vtisni trening, po mnenju avtorja, garantira 100% uspeh, vendar le, če se natančno držite Millerjeve procedure. Sam priznava, da se dosti ljudi ne drži navodil in v določenih primerih to pomeni, da je bilo narejene več škode kot koristi. Vtisni trening – da ali ne – je vaša odločitev in vaša odgovornost, ni pa edini način dela z žrebetom in tudi ne nujno najboljši. Mnenje si morate ustvariti sami.

Vtisni trening
Da bi se izognili neprijetnostim ob cepljenjih, antiparazitnem programu, nalaganju na prikolico, veterinarskem pregledu … (seznam se lahko nadaljuje v nedogled), ko nikakor ne moremo obvladati starejše in že tudi močnejše žrebe (ali bolje rečeno manjši pakelc dinamita – ker si pač še nismo vzeli časa za trening ali pa smo žrebe raje samo opazovali, ker je tako ljubek) nam dr. Miller ponuja alternativo – vtisni trening. Če začnete pravi čas in naredite vse prav, se bo žrebe navezalo na vas na isti način, kot se naveže na svojo mater. In to še ni vse. Pravilno vtisnjeno žrebe vam bo delalo dosti manj težav pri urejanju kopit in kovanju, britju, umivanju … Kakorkoli že, obstajata dva “ČE”. Prvi “ČE” je pravi čas.- timing. Čeprav obstaja 24 – urno “okno priložnosti”, naj bi bil optimalni čas za vtisni trening zelo kmalu po rojstvu – še preden se žrebe postavi na noge. Drugi “ČE” pa se tiče pravilne procedure. 100% uspeh je zagotovljen, če bi vam dr. Miller sam “vtiskal” žrebe. Po njegovem mnenju zelo malo ljudi dela točno tako kot on. Kljub temu to ne pomeni, da počnejo stvari napačno, samo ne počnejo jih optimalno. Nekaj povsem drugega pa so ljudje, ki delajo vtisni trening narobe. Bistvo vtiskanja je ponavljati dotik na določenem delu telesa vse dokler se žrebe ne umiri in sprosti, se pravi na nek način “sprejme dotik”. Najpogostejša in najnevarnejša napaka v proceduri pa je, da prehitro odnehamo z dotikanjem, oziroma npr. nehamo dotikati uho, ko žrebe strese z glavo ali nehamo delati na nogi, ko začne z njo zamahovati. Posledica je lahko resen problem, ki se kaže v tem, da bo žrebe in kasneje odrasel konj vedno stresalo z glavo, ko se boste hoteli dotakniti ušesa in natakniti oglavnice ali pa bodo resni problemi pri kovanju, ker bo konj na dotik vedno izmaknil nogo, če še ne kaj hujšega.

Kdaj je najbolje začeti?
Čim prej, tem bolje, pravi dr. Miller. Idealno je, da začnete že, ko je žrebe še povezano s popkovino z materjo. Njegova sposobnost učenja je takrat na višku in nikoli več ne bo tako visoka. V čredi divjih konj se žrebe naveže najprej na mamo, potem pa še na vse ostale člane črede in iz tega se lahko logično predvideva, da se naveže tudi na druge osebe, ki se v prvih urah nahajajo okrog njega. Navezovanje ni odvisno od hranjenja. Žrebe se hitro nauči, kje najti mleko, navezovanje pa pomeni zaupanje, varnost in družbo. Vtiskanje ne odpravi vsega strahu. Žrebe še vedno ostane žival-plen, ki bo bežala pred strašljivimi dražljaji, pa naj gre za vizualne ali zvočne, za dotike ali vonje. Vtisni trening odpravi strah do osebe, ki dela z njim, postavi človeka ob bok žrebetovi materi. S tem se ustvari močna vez med človekom in žrebetom, ki želi slediti in spoštovati človeka ravno tako kot svojo mamo.

Vsekakor je vtisni trening postopek, ki se ga mora opraviti prej kot v 24 urah žrebetove starosti. Seveda to ne pomeni, da te tehnike ne morete uporabiti čez nekaj dni ali tednov, vendar to več ni vtiskanje, ampak samo trening, učenje žrebeta. Dr. Millerjevo trdno prepričanje je, da lahko učite žrebe kadarkoli, toda mlajše kot je, hitreje se bo učilo. Prav tako lahko delate in se navezujete s konjem, ne glede na njegovo starost, ampak vtiskanje samo se lahko opravi le takoj po rojstvu.

Iz raznih koncev sveta ljudje poročajo o uspehih vtisnega treninga tudi pri ostalih sesalcih kot so sloni, kamele in lame in zatrjujejo, da se dejansko najboljši rezultati dosežejo takoj po rojstvu.

Tehnika vtisnega treninga
Ključna beseda, ki spremlja celoten proces vtisnega treninga je desenzibiliziranje, zmanjšati občutljivost, doseči ne-odzivanje žrebeta na določeno stimulacijo. Cilji pravilnega vtisnega treninga pa so:

  • navezovanje s človekom,
  • desenzibilnost (neobčutljivost) na določene stimulacije,
  • senzibilnost (reakcija ali odzivnost) na druge stimulacije,
  • podrejanje človeku.

Navezovanje je navedeno prvo zaradi tega, ker je tudi najpomembnejše. “Če se vtisni trening opravi v roku ene ure od rojstva, se bo žrebe izredno navezalo na osebo, ki je izvajala vtiskanje,” pravi dr. Miller.

Idealna situacija za izvajanje vtisnega treninga je, da so zraven kobile in pravkar rojenega žrebeta prisotni še trije ljudje, eden, ki drži kobilo, da ne poškoduje žrebeta ali “vtiskovalca”, ter dve osebi, ki bosta delali z žrebetom. Miller vedno opozarja na nepredvidljivost kobile ob porodu (glej Materinski instinkt) in s tem povezano skrb za varnost žrebeta in človeka.

Kobila in žrebe naj bosta obrnjena drug proti drugemu z nosovi, tako da je materi omogočeno, da svojega potomca vidi, ovoha, se ga dotakne ali celo liže. Glede ljudske vraže, da kobila ne bo sprejela žrebeta, ker bo “smrdel” po človeku, Miller pravi, da je, sploh pri mladih kobilah, ki žrebijo prvič, odklanjanje predvsem posledica strahu pred nečim novim in prisotnost človeka ji pri tem samo pomaga in ji daje samozavest.

Dr. Miller začne vtisni trening tako, da poklekne na tla, s koleni ob žrebetovem hrbtu. Z eno roko previdno prime za nos ter pazi, da ne zapre dihalnih poti, ter ga dvigne nazaj proti vihru. Na tak način se zaščiti pred brcami, če žrebe poizkuša vstati. V tej poziciji začne brisati in sušiti žrebe, pri tem pa dovoli kobili, da si ga ogleda, ovoha in spozna. Še preden pa se začne proces desenzibiliziranja se žrebe nauči še ene izredno pomembne stvari, ki mu bo ostala za vse življenje – podrejenosti človeku. S tem, ko mu ne dovolite vstati, si ustvarite položaj dominantne sile v njegovem življenju. Spet primer iz črede – dominantni konj v čredi potrjuje svojo dominanco s tem, da kontrolira gibanje članov črede. Gibljejo se, ko vodja to želi in stojijo pri miru, ko jim tako “ukaže”. “Ko kontroliraš gibanje, postaneš (v žrebetovi glavi) vodja. Ko kontroliraš premikanje, kontroliraš konjeve misli,” pravi dr. Miller in zagotavlja:”V vašem trdnem prijemu bo spoznal podrejenost in spoštovanje, nikakor pa ne strahu. Z ničemer v svojem ravnanju žrebetu ne povzročam bolečine.”

Vtiskanje se začne pri glavi. Z rokama nežno drgnemo žrebe po celi glavi. Dobesedno “preplavimo” ga s stimuliranjem z dotikom. Še en pojem, ki se uporablja pri vtisnem treningu je “navajenost”. (Na človeškem primeru bi lahko opredelili navajenost s primerom tiktakanja ure v spalnici. Sčasoma se oseba na tiktakanje navadi in ga “ne opaža” več. Zazna pa, če tiktakanje preneha.) Ko enkrat začnete stimulirati žrebe in ga navajati na dotike, ne smete nehati vse dokler ne začutite njegove relaksacije, sproščenost. Na tej točki se stori največ napak, ker “vtiskovalec” preneha z dotiki še preden je dosežen želen rezultat in s tem nauči žrebe negativno reagirati na dražljaje – v bistvu ga “senzibilizira”.Ne morete pretirati s stimuliranjem, lahko pa ga stimulirate premalo, zatrjuje dr. Miller.

Ko je delo na glavi končano, se premaknemo na ušesi in ju, enega po enega, nežno drgnemo in masiramo, dokler se žrebe ne umiri in navadi na dotik.

Naslednje na vrsti sta nosnici in usta. Dr. Miller vtakne v nosnico prst in ga vrti po njej, dokler ne začuti žrebetove relaksacije. Postopek nato ponovi na drugi nosnici. V ustih drgne s prstom po dlesnih, po notranji strani zgornje ustnice in preko jezika – pripravlja žrebe za lažji sprejem žvale ali npr. brušenje zob. Kolikokrat je potrebno ponoviti vajo – vtikanje in vrtenje -preden zaznate navajenost? Od žrebeta do žrebeta drugače, okvirno pa od 30 do 100 krat.

Sledi vrat, kjer je potrebno drgniti in masirati obe strani, vključno z grivo. Od tam se nadaljuje do vihra, čez hrbet, vse do korena repa. Nato je treba obdelati rep in področje okoli njega.

Ko se doseže želen rezultat – popolno sprejemanje in relaksacija – na zgoraj omenjenih področjih, začnemo z rameni in nogami. Prav pri slednjih se ponavadi žrebe začne boriti, zato je zelo pomembno, da se nahajate z njegove hrbtne strani. Iz ramen previdno in nežno preidete na rebra in prsi ter se spustite po nogah. Noge se krčijo in stegujejo tako dolgo, da postanejo mehke in izgubijo napetost. Tudi kopito je treba obdelati. Medtem ko ga z eno roko drži okrog svitka, Dr. Miller s čvrsto dlanjo udari po podplatu 50 in več krat ter s tem položi temeljni kamen za bodoča kovanja.

Na enem samem področju žrebetovega telesa dr. Miller ne izvaja vtisnega treninga in to je del trebuha, kjer bo jezdec v prihodnosti uporabljal dejstva nog ali ostrog. Tu išče ravno nasprotni efekt – senzibilnost.

Nikakor se ne sme pozabiti na trebuh in seveda področje okrog seskov pri žrebičkah oziroma spolnega organa pri žrebčkih. Kobila bo tako lažje sprejela sesanje žrebeta, žrebca pa se bo zlahka dalo umivati.

Preden obrne žrebe na drugo stran in ponovi postopek po telesu, si dr. Miller natakne kirurško rokavico, namazano z vazelinom ter vtakne prst še v zadnjično odprtino in kroži z njim.

V zaključnem delu vtisnega treninga se ga po celem telesu dotika s časopisnim papirjem in plastiko, s prižganim strojčkom za britje kroži okrog glave in nog, poškropi po celem telesu s toplo vodo in posuši s sušilcem za lase ter tako tlakuje pot za kasnejše čiščenje, striženje ipd.

Čas, potreben za uspešno izvedbo treninga je odvisen predvsem od žrebeta. Eni pač pridejo na svet z močnejšim karakterjem, drugi so bolj nežni. Bistvenega pomena je, da ne hitite, da ne dosežete nasprotnega učinka. Dr. Miller porabi približno eno uro časa pri prvem, vtisnem treningu. Vendar to ni vse – en čudežni postopek in žrebe bo vzgojeno za celo življenje. Proceduro je potrebno naslednje dni še ponavljati, sicer skrajšano, na območjih telesa, kjer se bo žrebe s strahom odzivalo na dražljaje. Kasneje se daje poudarek še na pozitivnem odzivu na pritisk, kar se kmalu potrebuje pri vodenju žrebeta.

Cilj vtisnega treninga je prepričati žrebe že v najnežnejšem stadiju, da človek sme “kršiti njegov osebni prostor” in se ga dotikati ali kakorkoli manipulirati z njim, medtem ko on ne sme uporabiti svojih zob na človeku in ne sme vdreti v človekov osebni prostor. Rezultat vtisnega treninga in zgodnjega učenja je trajen in žrebe bo zraslo v konja, ki se ljudi ne boji, ima pa spoštljiv odnos do njih ter ga je lahko naučiti karkoli ga že pač želite naučiti.

Eden najbolj vnetih zagovornikov vtisnega treninga je prav gotovo Pat Parelli, ki je razvil svoj sistem dela s konji in ga uspešno trži po celem svetu, prisega pa, da so vsa doma vzrejena žrebeta vtisnjena takoj po rojstvu.

Druga stran zgodbe.. tudi obstaja
V njej se pojavljajo predvsem različni strokovnjaki s področja veterine in živalskega obnašanja (t.i. behavioristi), ki opozarjajo, da metoda ni bila znanstveno raziskana in dokazana. Ne glede na večinoma pozitivne oziroma celo ekstremno pozitivne odzive strokovnjake moti predvsem to, da se vtisni trening ljudem prezentira kot “sigurna stvar” in določen odstotek si po svoje predstavlja tisti del, ki govori, da je žrebe potrebno podrediti, dokler se ne umiri. Pri tem pomirjanje zamenjajo s silo in sploh pri močnejših žrebetih se stvar lahko konča s poškodbo. Zabeleženi so celo primeri, ko se je rejec dobesedno ulegel na nekaj ur staro žrebe, ker mu drugače ni mogel preprečiti poskusov vstajanja. Mislim da je vsem jasno, kakšna je bila usoda žrebeta. Najbolj pomemben pa je seveda vnos kolostruma v telo. Dlje časa ko traja, da žrebe popije svoje prvo mleko, širše so v njegovem telesu odprta vrata raznoraznim bakterijam. Sama sem prebrala na kupe pohval Dr. Millerju in vtisnemu treningu a v spominu mi je ostala samo ena – edina negativna, v kateri se rejec sprašuje, ali je vrtanje po zadnjici res bolj pomembno od nežnega zbliževanja matere in žrebeta in ali moramo ljudje v svoji potrebi po superiornosti res kontrolirati in zatirati vsa ostala živa bitja že v trenutku, ko pokukajo na svet. Podrejamo si jih celo njihovo življenje, jim je tako težko pustiti dan ali dva samo zase?
Strokovnjaki prav tako opozarjajo na (nezdravo) navezanost žrebeta na človeka. Na začetku je morda prav simpatično, da žrebe sledi vam namesto materi, toda žrebe raste in sčasoma lahko neprevidnemu rejcu zraste čez glavo (predstavljajte si, da vam dvoletnik v vsej svoji okretnosti in gracioznosti hoče na vsak način pomagati pleskati ali popravljati ograjo izpusta). Nekateri dolgoletni in izkušeni rejci prav tako ne verjamejo v “izgubljeno priložnost”, če ne vtisnete žrebeta takoj po rojstvu. Z zgodaj začetim učenjem ga lahko vzgojite v stabilnega mladega konja, po drugi strani pa se odlični rezultati treninga dosegajo tudi pri konjih, s katerimi se ni delalo nič do drugega ali tretjega leta.
Že sama pojma “vtisni” in “trening” sta si nasprotna, saj je vtis (na začetku sem omenila gosi) avtomatičen in nepreklicen refleks pri rojstvu, trening pa je učenje in ponavljanje, kar pa se nauči, se lahko tudi pozabi, in vtisni trening vam ne more garantirati, da bo žrebe sprejemljivo za vse postopke, ki ga čakajo, še posebej če ga po vtisnem treningu spustite za dve leti na pašo, pravijo raziskovalci živalskega obnašanja.
Alternative?!
Učiteljev, trenerjev, šepetalcev … je veliko in vsak ima svojo, svojstveno metodo. V ZDA legendarni Tom in Bill Dorrance ter Ray Hunt so postavili temelje za delo s konji brez bičev, ostrog in verig. Tiho in z občutkom so izkoriščali poznavanje konjeve psihe, da so dosegli želene rezultate. Svetovno znani učitelji kot sta npr. Pat Parreli in John Lyons potujejo po svetu in demonstrirajo dejstvo, da je nežnost in finesa bolje kot sila. Znan Parellijev izrek je:”Ko ste v Rimu, se obnašajte kot Rimljani, ko ste v Konjskem Logu, se obnašajte kot konji!” Monty Roberts, šepetalec, ki je o svojih sposobnostih prepričal celo angleško kraljico, imenuje svoj način dela “joining up” – združevanje, ko opisuje kaj se zgodi, ko konj zavestno podari svoje zaupanje človeku.

Mark Rashid v eni izmed svojih knjig opisuje postopek, ki ga je uporabljal njegov vzornik. Vsem svojim žrebetom je nataknil veliko hlevsko oglavnico tako, kot npr. oprsnico za vodenje psov. Tako jim je lažje pomagal vstati, privesti k materi ali držati stran od nje, če so se pojavili problemi. Potem je dvignil žrebe v naročje in ga nežno a odločno držal, dokler se ni umirilo. S tem naj bi žrebe dobilo občutek, da je človek nekaj izrednega, močnega in nepremagljivega ter tako ustvarilo spoštljiv odnos do njega. Ni odveč pripomniti, da poskusite kaj takega samo v primeru, da ste prepričani v svojo fizično moč!

Vsekakor pa je prva naloga, ne glede na izbran način učenja, premagati žrebetov strah in nagon “bežeče” živali. Ravno ta nagon je kriv, da konji med bliskovitim reagiranjem (v stilu najprej beži, potem razmišljaj) dostikrat poškodujejo sami sebe ali pa človeka in se jih po krivici smatra za neumne živali. Strah je nalezljiv med konji, je pa neke vrste mehanizem za preživetje v divjini. Ravno zaradi tega se konj razburi, ko mimo priteče kakšen od tovarišev. Globoko v sebi je še vedno plen in za človeka predstavlja zbliževanje največji izziv prav zaradi tega, ker deluje kot plenilec. Povrh vsega je zelo težko prikriti “uhajanje” molekul feromonov iz telesa ko smo pod stresom, jezni ali v strahu, konji pa imajo izredno sposobnost prav te feromone začutiti. Zato je pomembno, da se jim približujemo vedno dobre volje, nasmejani, sproščeni, da pustimo vse skrbi za sabo, ko s pozitivnim odnosom stopimo v hlev. Do konja se vedno obnašajte, kot da je vaš najboljši prijatelj in ste izredno veseli, da ga vidite (kar verjetno že itak ste, naj pa vas ne bo sram to pokazati). Tudi govorica telesa je zelo pomembna, celo bolj pomembna kot verbalna komunikacija, njen pomen in delovanje pa se spozna z opazovanjem konj v čredi. Včasih se zgodi, da konja s svojim obnašanjem odganjamo, čeprav se tega ne zavedamo (npr. če konju gledate naravnost v oči in greste direktno proti njemu, se obnašate kot plenilec na preži). Nenazadnje nam konj s svojim črednim življenjem in ureditvijo daje odlične načrte oz. temelje za vzpostavljanje komunikacije. Na nas pa je, da jih razumemo ter se jih naučimo uporabljati in to v konjevo dobro! Z drugimi besedami, moramo razumeti, kaj si konj želi, da ga lahko pripravimo da bo delal to, kar si mi želimo.

Viri in pomoč:

  • www.thehorse.com
  • www.amazon.com
  • Slovenski pravopis

BREZ KOMENTARJEV