Jahajmo z Wilhelmom Mueselerjem – 1. Riding Logic

Jahajmo z Wilhelmom Mueselerjem – 1. Riding Logic

4834
0
SHARE

Wilhelm Müseler, rojen 1887, je bil deležen vojaške jahalne šole in je bil kot talentiran jahač v preskakovanju ovir predviden za Olimpijado 1915. Zanj je bilo dresurno gimnasticiranje konja podlaga za vse nadaljne discipline, posebej še za vsestransko preizkušnjo in lovno jahanje. Med prvo svetovno vojno je ustanovil Parforce Club Berlin (jahalni klub, usmerjen v lovno jahanje, op. prev.) Zavzemal se je za akademski konjeniški sport.

Müseler velja za klasika med nemškimi jahalnimi učitelji, njegova knjiga Reitlehre (Riding logic) iz leta 1933 pa velja kot najbolj poznana in največkrat prebrana strokovna knjiga o jahanju. Že desetletja prispeva k temu, da se jahalna umetnost in pomembne osnove za šolanje jahačev in konjev posredujejo naprej. Niti do danes niso Müselerjeva sporočila prav nič izgubila na svojem pomenu in vrednosti.

1. poglavje iz knjige Riding Logic – TRENING JAHAČA

Kako se jahač nauči sedeti?
Kako se jahač nauči čutiti?
Kako se jahač nauči delovati na konja?
Šolanje konja (uvod v naslednje poglavje)

TRENING JAHAČA

Za jahača je ključnega pomena, da vadi vse tri zvrsti jahanja enakovredno: jahanje v maneži(dresura), jahanje po terenu in preskakovanje. Če eno od teh aktivnosti zanemari ali je ne trenira dovolj, ne bo nikoli res dobro obvladal svojega konja.

Redkost je, da jahač na začetku svojega učenja jahanja ve, v katero zvrst ga bo njegovo zanimanje kasneje odneslo. Edina stvar, ki jo zagotovo ve, je to, da se želi naučiti jahati. Kakorkoli že, začetni koraki so za vse jahače isti, ne glede na njihov končni cilj.
Približno 30 ur naj bi zadostovalo za jahača, da pridobi osnovne veščine v vseh treh hodih, na mirnem in ubogljivem konju. To je dovolj za nekoga, katerega edina želja je jezditi enkrat na teden za rekreacijo. Nekdo drug bo hotel te veščine še izpopolniti, spet tretji pa se bo jahanja lotil profesionalno. Prvi gleda na konja predvsem kot na žival, ki ga prenaša naokrog; druga dva pa vidita jahanje kot cilj, morda celo kot vrsto umetnosti. Resnično mojstrsko lahko jaha le nekdo, ki je leta in leta ostajal odprt za nove ideje in tudi tak človek bi moral biti vedno pripravljen priznati, da se še vedno mora veliko naučiti.

Trening jahača lahko razdelimo na tri vidike: sed, občutek in delovanje. Nemogoče bi bilo reči, da je eden od teh vidikov bolj pomemben od ostalih, ker so neločljivi in odvisni drug od drugega. Ne moremo se npr. najprej naučiti kako dobro sedeti, šele kasneje pa se posvetiti preostalima elementoma, v izolaciji od seda.

Pri prvih urah jahanja jahača torej učimo vse troje. Pogosto slišimo, da je dober sed temelj vsega jahanja. V tem sicer je nekaj resnice, pa vendar je dejstvo, da je jahačev položaj odvisen od delovanja (dejstev), ki jih želi uporabiti, oba, položaj in dejstva, pa sta določena z občutkom, čutenjem (feel).

Jasno je torej, da se jahač mora že od začetka učiti, kako čutiti. Mora se zavedati, kdaj sedi na konju udobno in sproščeno in kdaj sedi na konju le s pomočjo svojega ravnotežja. Znati mora spremljati konjevo gibanje, in vedeti, kako naj nanj vpliva s pomočjo hrbtnih mišic (križa), lastne teže, nog in vajeti. Če jahač nima občutka za vse to, njegov sed ne bo sproščen in »elastičen«. V takem primeru se bo jahač trudil sedeti na konju, kot le najbolje zna, to pa ne bo pripomoglo k njegovemu jahanju. Sed take vrste je popolnoma napačen in čeprav na prvi pogled mnogim izgleda čisto spodoben, v resnici temu ni tako, saj je pomanjkljiv v »čutenju« in posledično zategnjen, trd.

Veliko je jahačev, ki so prepričani, da so strokovnjaki na vseh teh področjih; precenjujejo svojo usposobljenost in podcenjujejo veščine, ki se jih še morajo naučiti. Ko se srečajo s težavami, krivda nikoli ni njihova, pač pa konjeva. Ko hočejo izpasti še posebno izobraženi, krivijo konjevo nepravilno telesno zgradbo; taka napaka, če že obstaja, ima zelo malo zveze z njihovimi težavami. To je eden od razlogov, zakaj obstaja toliko slabo šolanih konjev (in prav pogosto so to konji, ki naj bi spadali med dobro šolane).

Dobro šolani/ujahani konji so prav tako redki, kot so redki dobri jahači. Vsak jahač se na določeni točki sreča s težavami in ključno je, da pri tem posveča pozornost (tudi če samo hipotetično) vzrokom konjevih slabih navad in se le-te trudi opraviti. Vsakdo, ki bi se resnično rad imel za dobrega jahača mora vedeti naslednje: 99% vseh konjev ima slabe navade, ki se jim pogovorno pravi »neubogljivost«. In 99% vseh jahačev nima pojma, kako te navade odpraviti in se niti ne potrudi, da bi se tega naučili. Mogoče so že slišali, da je treba konja narediti pozornega na dejstva, vendar ne storijo ničesar v tej smeri. Skozi zanemarjanje in popolnoma nenamenoma konjeve slabe navade še okrepijo. Ne potrudijo se razmisliti, ali je uporaba dejstev dejansko tako težka, kot se zdi. Tako se nikoli ne zavejo, da je to precej preprosteje in prav tako lahko za usvojiti, kot npr. sledenje konjevemu gibanju. Ampak, tudi tega 99% jahačev ne zna, kakor tudi ne znajo sedeti globoko v sedlu, ker se niso naučili pritegovanja križa. Otrok na gugalnici se zna zagugati, večini jahačev pa isto stvar ponoviti na konju predstavlja ogromen problem. Vsak jahač bi moral ta dejstva dobro premisliti in se nato odločiti, da bi bilo tudi zanj res koristno, da osvoji to »veliko skrivnost«!

Vir: Wilhelm Mueseler, Riding Logic

Prevod: Katja in Sandi

BREZ KOMENTARJEV