Vsak jahač, ki šola svojega konja, mora v sklopu praktičnega šolanja opraviti tudi »miselno« domačo nalogo. Poučiti se mora o konjevi telesni zgradbi, njegovem gibanju, zmožnosti za delo, karakterju in temperamentu. Izkoristiti mora vsako priložnost, da pridobi nova znanja pri bolj izkušenih jahačih. Pri opazovanju drugih konjev in jahačev pa izpopolnjuje svoje razumevanje jahanja. Jahati mora konje, ki jih ne pozna, saj se vsak konj razlikuje v rasti in temperamentu in tako daje jahaču možnost, da si pridobi nove in nove izkušnje. Konj je prav gotovo najboljši učitelj in več konj, kot jahamo, več občutka pridobimo za zahtevano harmonijo med jahačem in konjem.
Pri tem pa je potrebno opozorilo: Vsak jahač, ki se loti šolanja konja, mora to početi na human način in s sočutjem; to je pogoj, da je šolanje izvedeno korektno. Mora biti potrpežljiv v vseh slučajih in izogibati se mora vihravemu in neupravičenemu kaznovanju.
»Boys will be boys« (ang.pregovor, pomeni: spreminjati fantovsko (poredno) naravo je brezuspešno početje) – torej, če se mlad konj obnaša v duhu tega pregovora, moramo z njim postopati kar se da tolerantno ali pa se bo spreobrnil v otopel stroj. Pri stroju lahko odslužene dele zamenjamo, škode, ki jo povzročimo konjevim živcem, duhu, tetivam in sklepom pa ne moremo nikoli več popraviti.
Konj ponavadi končno velikost doseže pri treh letih (kastrati rastejo do svojega šestega leta), v tem času so tudi njegove mišice in tetive dovolj močne za njegovo lastno težo. Problemi se pojavijo, ko mora začeti nositi še dodatno težo jahača, čeprav se večina konjev uspešno kosa s tem.V takem primeru je jahač lahko v skušnjavi (še posebno, če konj rad sodeluje), da začne s (težjimi) vajami, ki jih bo konj skoraj zagotovo izvedel slabo, saj njegovo telo še ni primerno in zadosti razvito.
Povprečen konj naredi v svoji karieri več tisoč skokov. Vsakič ko skoči, mora pristati na svojih nogah. Začeti skakati z mladim konjem prezgodaj in čez visoke zapreke doda še veliko več takih pristankov. Vsi poznamo preveč mladih konjev, ki so bili na tak način uničeni do konca svojega življenja. Vidimo šest- in sedemletne konje, ki so opešani in izmučeni. In to pred starostjo pri kateri bi morali doseči svoj vrh: njihove noge so utrujene in enostavno nočejo skočiti. To se resnično žalostna bitja, so žrtve človeške arogantnosti in sebičnosti!
Pravi jezdec-kavalir (in to je nekaj, kar bi se vsi morali truditi postati), se čuti odgovornega za občutljivo žival in pri šolanju konja skuša ustvariti pozitiven delovni plan, načrt: s primernim treningom dresure poskuša ustvariti trdne temelje, na katerih lahko kasneje sistematično gradi naprej. Vedno bo poskrbel za to, da bo konj rad sodeloval pri treningih in da od njega ne bo zahteval preveč. Če s konjem delamo s tem v mislih, potem se bodo njegove mišice, tetive in sklepi okrepili in konj bo postal zaupljiv. In potem, ko je konj popolnoma pripravljen, v fizičnem in psihičnem smislu, prav tako naravno kot zrel sadež pade z drevesa, pridejo na vrsto tudi bolj zahtevne vaje in višji skoki.
Konj, šolan s tako skrbnostjo, bo jahaču v veselje in zadovoljstvo še dolga leta.
Vir: Wilhelm Mueseler, Riding Logic
Prevod: Katja in Sandi
