6. Wilhelm Mueseler – Šolanje konja

6. Wilhelm Mueseler – Šolanje konja

769
0
SHARE

2. poglavje iz knjige Riding Logic – Šolanje konja

Konjeva narava
Cilji šolanja konja
Temeljni vidiki dresure
Postopek šolanja

Prva stopnja šolanja
Druga stopnja šolanja
Konjeva neposlušnost
Tretja stopnja šolanja

Konjeva narava

Konj je zelo dobrodušna, zaupljiva in precej bolj občutljiva žival, kot si ljudje običajno predstavljajo. Konji radi vidijo, da jih božamo, imajo odličen spomin in osupljivo dobro razvit občutek za smer in prostor. Hitro pridobijo navade in se jih tudi trdno držijo. Precej težje pa je šolati konja kot psa – konji so namreč manj bistri, bolj plahi in bolj občutljivi na grobo ravnanje in kaznovanje.
Ključnega pomena je, da jahač dobro razume in oceni vse zgoraj naštete konjeve lastnosti, ki so seveda od konja do konja zelo različne. Glavno je, da cenimo konjeve kvalitete – učljivost, prilagodljivost, dober spomin, vztrajanje pri navadah. Nikoli pa ne smemo pozabiti, da imamo opravka z občutljivim živim bitjem in da z njim ne smemo ravnati kot s strojem.
Vsaka težava, s katero se srečamo pri jahanju, ima svoj specifičen vzrok: na žalost je tako, da imajo lahko na videz enako težave zelo različne vzroke. Če jahač tega dejstva ne vzame v račun, ne bo nikoli mogel popraviti napak (prepoznavanje vzrokov je težji del, kot popravljanje napak!). Konj se hitro prestraši, je precej bolj plašen kot človek. Strah je najpogostejši vzrok za plašljivost, ustavljanje, skakanje v stran, brcanje, vzpenjanje in tudi za manj očitne znake nezadovoljstva, kot so neenakomeren korak, stresanje z glavo, švrkanje z repom, zategovanje določenih mišic in uleknjen hrbet. Pomembno je, da kot dober jahalni učitelj upoštevamo oboje, konjev temperament in njegovo »omejeno« inteligenco in da težav ne pripišemo konjevi namerni trmi (»Enostavno noče iti!«), pač pa iščemo vzroke v nas samih. Najbolje bomo opravili, če se bomo obnašali mirno in premišljeno, nikoli nepotrpežljivo in s kaznovanjem, ki ga konj ponavadi ne razume in ga ne more razumeti, ter ki ga ponavadi naredi še bolj plašnega.
Jahanje od jahača zahteva, da se vživi v konja. Le kadar razmišlja tako, kot razmišlja konj, ve, kdaj je le-ta razumel njegova dejstva. V povezavi s tem ne smemo nikoli pozabiti na konjev čredni nagon, ki vodi do težav in do t.i. slabih navad. Konj ima v sebi naravno težnjo, da počne, kar počnejo ostali konji in zaradi tega skuša ostati okrog njih. To je nekaj, kar mora jahač nujno upoštevati. Čredni nagon se da pri šolanju vsekakor dobro izkoristiti. Konj bo raje preskočil oviro, če mu kak drug konj da »zgled«. Pri lovnem jahanju konji skačejo čez ovire drug za drugim. Plašni konji bodo šli mimo predmetov, ki jim vzbujajo strah z lahkoto, kadar so v družbi drugih konj. Na primer: Konj se boji iti mimo tovornjaka ali podobnega velikega stroja, hitro pa se bo na to navadil, če mu bodo drugi konji za vzgled. »Razmišljujoči« jahač to družbo drugih konj izkoristi, nato pa še enkrat poskusi sam, medtem ko ostali konji potrpežljivo čakajo. Taka skrb je psihološka nujna in zaželjena, popolnoma narobe pa bi bilo, če bi jahač konju na vsak način hotel vsiliti svojo voljo, ne glede na konjeve strahove. To bi namreč lahko naredil le s pomočjo grobih dejstev, ki bi se jih konj bal bolj, kot se je na začetku bal nekega predmeta (npr. tovornjaka). To ne bi imelo nobenega učinka, razen vcepljanje strahu konju in žalitev najbolj osnovnih načel psihologije in šolanja. Konj se v takem primeru nikoli ne bi otresel svoje plašnosti – pač pa bi jahač lahko ugotovil, da konja začne postajati strah, ko se na terenu začne približevati možnemu strašljivemu predmetu, saj razmišlja o kazni, ki jo bo dobil, ko se predmetu približa; zato se skuša obrniti na stran ali zbežati nazaj tja, od koder je prišel.
Konji imajo neverjetno dober spomin, še posebno za bolečino, ki so jo kdaj v preteklosti utrpeli. Nikoli ne bo v celoti pozabil na primer prometne nesreče, kjer bi ga kakšno vozilo zbilo ali trčenja v zid med treningom. Konj v takem primeru potrebuje občutljivega in potrpežljivega učitelja, da mu povrne zaupanje.
Upoštevati moramo tudi naslednje stvari: »postavanje« pred izhodom iz jahalnice (med ali pred učno uro) bo pri konju povzročilo, da bo, kadar bo v bližini tega izhoda, premeteno hotel pobegniti nazaj v svoj boks. Podobna nevarnost tiči tudi v leni navadi, ki jo imajo jahači, kadar se vračajo s terena nazaj v domač hlev. Konju položijo vajeti na vrat in mu pustijo, da se sam vrne v hlev, po katerikoli poti sam hoče. Konj se na to hitro navadi in ob drugačni priložnosti, kadar jahač poprime za vajeti in hoče smer spet spremeniti, pri tem protestira.
V takih primerih NE smemo kriviti konjeve slabe navade, pač pa jahačevo slabo poznavanje delovanja konjskega uma.

Cilj šolanja konja

Cilj šolanja konja je, da smo sposobni narediti z njim vse kar želimo; z minimalnim naporom jahača in z maksimalno uslužnostjo konja. Šolanje, s katerim to lahko dosežemo, se imenuje dresura in pomeni grajenje, oblikovanje konjevega telesa do maksimalne sposobnosti ter učenje poslušnosti.
Zelo enostavno je dognati namen dresure in ta namen zveni, kot bi šlo za nekaj vsestransko uporabnega, v praksi pa imajo jahači zelo različne cilje in zelo različne ideje o tem, kaj hočejo doseči s svojimi konji. Ta mnogoterost ciljev pa ne more biti dosežena s samo eno metodo, kar pomeni, da ne obstaja samo en plan/načrt treninga. Zelo pogosto pa so plani/načrti treninga, ki izgledajo različni, pravzaprav osnovani na podobnih temeljih in se raje dopolnjujejo, kot da bi si nasprotovali. To zahteva izboljšave, saj se težave, dvomi in napake pogosto pojavijo, če trener nima cilja ves čas pred sabo.

a) Dresurni jahač, ki namerava uspeti na višjih nivojih dresurnih tekmovanj potrebuje dobro najahanega kvalitetnega konja, s plemenito držo in z izrazito naravno akcijo. Moč, vzdržljivost in skakalna sposobnost so sekundarnega pomena. Uvodoma bodo konji novinci na dresurnih tekmah ocenjeni na podlagi izgleda (»Izgled« tu pomeni enostavno to, kako konj izgleda, brez upoštevanja napredka v njegovem šolanju. Kakorkoli, poleg telesne zgradbe in temperamenta se upošteva tudi to, kako konj »gre« in lepo odjahani dresurni konji naredijo precej boljši vtis, kot tisti, ki so nemarno predstavljeni ) in nadarjenosti, kasneje, ko treniranje postane bolj kompleksno, pa gredo še skozi bolj zahtevne dresurne teste.

b) Tekmovalec v parkurju potrebuje konja s čim boljšim skakalnim talentom. Manj lahko upošteva eleganco in nadpovprečno akcijo, ignorira lahko tudi kakšno manjšo napako v telesni zgradbi. Dober nastop bo dosegel le s konjem z naravnim talentom za skakanje, katerega sposobnosti so bile razvite s posebnim treningom. Taki konji pa morajo biti tudi zelo poslušni, saj morajo vedno ugoditi jahačevim prošnjam po ostrih obratih v parkurju, torej je nujno, da so ubogljivi na dejstva. To zadnje jahači pogosto zanemarijo.

c) »Večnamenski« jahač bo izbral konja, ki premore večino lastnosti dobrih dresurnih in skakalnih konj. Pomembno je, da ima dober galop, moč in vzdržljivost. Cilj takega jahanje je t.i. eventing (= trodnevna preizkušnja konja), ki je ena od disciplin na OI.

d) Rekreativni jahač se zadovolji s tem, da zna udobno jahati v vseh treh hodih. Njegov konj mora biti preprost za obračanje, zavijanje in ustavljanje, mora pa tudi dobro galopirati. Tak konj je torej zelo poslušen, vendar ne nujno sposoben dobrega nastopanja in ne nujno preveč vzdržljiv. Jahači v tej kategoriji ponavadi skupaj s konjem hočejo dobro izgledati, če pa se konj hoče dobro nesti, mora biti tudi dobro izšolan.

e) Jahač, ki sodeluje pri lovnem jahanju mora imeti konja, ki dobro galopira, skače in je vzdržljiv. Mora iti naprej, brez da bi ga bilo treba ves čas priganjati, ampak – in to je najbolj pomembno – ne sme hiteti naprej preveč vihravo. Pri tem vidiku jahanja lahko rečemo, da so konjeve naravne kvalitete in trening bolj pomembne od previdne dresure. Izgled in eleganca imata tukaj manjši pomen.

f) Jockey (= jahač na galopskih dirkah) enostavno potrebuje najhitrejšega možnega konja. V povezavi s tem bi bila dresura nepotrebna. Hitrost je najpomembnejši dejavnik pri vzreji teh konj in enostaven trening nas lahko pripelje do popolnosti.

g) Cirkuški jahač se laični publiki trudi prikazati podoben spektakel, kot ga kaže dresurni jahač. Razlika med njima je v tem, da je pri prvem bolj pomemben motiv dobička kot motiv harmonije med konjem in jahačem (čeprav si tudi cirkuški jahač prizadeva za to). Njegov namen je osupniti neizobraženo občinstvo z (na videz) briljantnim gibanjem in hodi in glede na to, da njegov konj ne bo potreboval terenskega jahanja, tak jahač zaključi šolanje konja precej prej, kot dresurni jahač zaključi obširno in vsestransko šolanja dresurnega konja.

Ti cilji prikazujejo različne načine, na katere lahko šolamo konje. Pogosto bodo jahači, kar velja za vsako kategorijo posebej, prenehali s šolanjem ob dosegi določenega cilja, z namenom da si prihranijo čas in delo.
Vsi konji, ki so namenjeni za sodelovanje na dresurnih tekmah, parkurjih in trodnevnih preizkušnjah, prav tako pa tudi tisti, ki so namenjeni za lovno jahanje ali pa samo terensko jahanje, potrebujejo (zatem, ko so se naučili osnove) dresurni trening. Prav to pa bom opisal v naslednjih poglavjih. Njihov nadaljnji trening pa bo odvisen od tega, kakšno »specializacijo« ima jahač v mislih zanje.
Če imamo na razpolago čas in dobrega trenerja, potem nam sistematičen trening dresure lahko prinese samo korist za konja in užitek za jahača. Če pa, po drugi strani, dresurni trening zlorabimo, ga torej izvedemo na prenagljen ali grob način (in to se dogodi zelo pogosto), potem smo storili več slabega kot dobrega.
Težko je prepoznati ali je bil dresurni trening izveden dobro ali slabo. V povezavi s tem velja naslednji star pregovor: Kar seješ, to žanješ! ( v izvirniku: »As ye sow, so ye shall reap!«)

Temeljni vidiki dresure

Za splošno sprejeto velja dejstvo, da se principi treninga skozi stoletja spreminjajo in od dežele do dežele razlikujejo. Govorimo o klasični umetnosti jahanja, Nemški šoli in o Romanskih šolah.
Klasična jahalna umetnost ni fiksen niz smernic, kot tudi barok ali renesansa nista definirana s točno določenimi okrasi in arhitekturnimi linijami. Nanjo moramo gledati kot na popolno entiteto, ki prikazuje vse cilje ter poti, ki vodijo do teh ciljev v jahalni umetnosti. Klasično jahalno umetnost morda lahko definiramo kot metodo treninga, ki skuša ustanoviti najbolj dovršeno zvezo med konjem in jahačem, na najbolj naraven način (kot je to možno) in z najvišjim spoštovanjem do konja. Zavrača popolnoma vse, kar nasprotuje naravi, izumetničenost in izumetničene hode.
Nemška in Romanske šole imajo podoben koncept in so si zelo sorodne. Razlike med njimi so izoblikovale razlike temperamenta in karakterja različnih dežel. Nemci so bolj natančni in akademski, medtem ko so Francozi bolj nežni, z močnim čutom za eleganco. V Angliji in Italiji je imela dresura včasih manjši pomen.
V vsakem polju so vedno prisotna različna mnenja. Prav tako kot odvetniki in zdravniki ( ki jih smatramo za ugledne) pogosto oblikujejo različne sodbe v svoji stroki, velja to tudi v zvezi z jahalnimi mojstri; pri tem pa ne smemo pozabiti, da jahanje ni kot npr.matematika, ki se ukvarja z določenimi in nespremenljivimi količinami; temveč se tiče občutka, temperamenta, sposobnosti konja, jahača in trenerja: z drugimi besedami – tiče se kvalitet, ki niso absolutne. Problem pri doseganju enoglasnosti ponavadi tiči v tem, da se tisti, ki imajo različna mnenja, ne strinjajo niti v začetnih točkah in uporabljajo definicije in tehnične izraze, ki mogoče imajo nek točno določen pomen, ampak (te definicije in izrazi) so kljub temu nagnjene k temu, da jih ljudje razumejo in interpretirajo na različne načine. Vseeno pa že od Ksenefona (pisec najstarejšega znanega jahalnega priročnika) dalje velja, da postopek šolanja, ki naj mu v dresuri sledimo, določajo: stopnja ambicioznosti jahača, čas, ki je na voljo za šolanje, kvaliteta konja in sposobnost ter temperament jahača.

Postopek šolanja

Šolanje konja lahko razdelimo na tri stopnje:

Prva stopnja šolanja: popolnoma netreniranega konja naučimo, da sprejme jahača na svojem hrbtu
Druga stopnja šolanja: konja naučimo poslušnosti na dejstva
Tretja stopnja šolanja: ko se konj nauči biti poslušen na dejstva, se začne pravi trening

Prva stopnja šolanja je obvezna za vsakega konja, ki ga želimo jahati. Podobno, je tudi druga stopnja šolanja obvezna za skoraj vsakega konja. Konj mora najprej popolnoma razumeti, kaj dejstva pomenijo, preden se od njega pričakuje, da jih izvrši. Ko konj enkrat zna izvršiti dejstva brezhibno in hitro, je pripravljen na kakršnekoli zahteve. Vse prevečkrat ugotovimo, da konj tega razumevanja ni bil dobro naučen. Tretja stopnja šolanja pa predstavlja pravi trening konja, dresuro. Če je konj namenjen za kakšno specifično disciplino, je ta stopnja nadomeščena z ustreznim specifičnim treningom. Zaključek druge stopnje je torej razhajanje poti pri šolanju konja.

 

Vir: Wilhelm Mueseler – Riding Logic

Prevod: Katja in Sandi

BREZ KOMENTARJEV