Vir: Primorske novice, 29. 11. 2013
Avtor članka: Petra Mezinec
Fotografija: Andraž Gombač
Nizozemski publicist, novinar in agronom Frank Westerman pravi: “Če bi si zgodbo o lipicancih izmislil, mi ne bi nihče verjel.” Zato je njihovo zgodbo zapisal po resnici. Lipicance občuduje že od otroštva, ko mu je lastnik kobilarne kot otroku položil na srce:“Ko se dotakneš lipicanca, se dotakneš zgodovine.”
Ste vedeli, da je bil lipicancu že leta 1963 posvečen hollywoodski film Čudež belih žrebcev? Da si je lipicance prisvajal tudi Adolf Hitler, ki konjev sploh ni maral? Da so sodelovali pri inavguraciji Ronalda Reagana? Da se vsi lipicanci rodijo črni, kasneje pa se pobelijo? Da pa so tisti, ki ostanejo črni, prava redkost in zato še bolj dragoceni? Da so na lipicancih delali poskuse tudi v Auschwitzu? Frank Westerman v knjigi bralca vodi skozi zgodbo štirih generacij lipicancev. Išče jih v dokumentih, na filmskih platnih in v spominih ljudi po vsej Evropi, od Lipice, Dunaja in češkega Hostinca do hrvaškega Lipika.
Čeprav je zgodba resnična, bolj spominja na roman o kaki plemiški družini, kar pa ni čudno, saj so lipicanci plemiči med konji. V ospredju knjige pa je vprašanje o človeku in njegovi človeškosti. Če knjiga odgovarja na vsa zgornja vprašanja, pa odgovor na eno prepušča bralcu: Koga bi bilo glede na prebrano sploh še smiselno imenovati človek in koga žival?
Frank Westerman (1964) je med študijem agronomija, kjer se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur, odšel v Ande, ker je pripravljal diplomsko delo o namakalnih sistemih Indijancev v Andih. Začel je pisati prve reportaže. Leta 1992 je postal dopisnik za de Volkskrant v Beogradu, tri leta kasneje pa je bil eden redkih novinarjev v Srebrenici. O tej izkušnji je napisal odmevno knjigo. Med letoma 1997 in 2002 je bil dopisnik za NRC Handelsbald iz Moskve, v tem času pa je obiskal veliko republik nekdanje Sovjetske zveze. Na podlagi raziskovanj moskovskega obdobja je napisal knjigi Ararat in Inženirji duše; slednja je izšla tudi v slovenščini, prav tako pri Študentski založbi.
>Kdo je žival in kdo nadžival?
“Odločitev prepuščam bralcu svoje knjige, sam pa sem se seveda odločil. Iz knjige je jasno razvidno, da smo ljudje ustvarili krasno, skoraj popolno žival, lipicanca. Hkrati pa nam prav on jasno kaže naše pomanjkljivosti.”
> Neprestano poudarjate, da lipicanec nima narodnosti. Lahko pojasnite?
“Težava se začne v trenutku, ko pričnemo lipicancu dajati oznake. Če rečemo, da je lipicanec določene narodnosti, smo le korak od trditve, da je katolik. Pa naj bo slovenski, hrvaški, avstrijski ali karkoli drugega. Teh čudovitih bitij meje ne zanimajo.”
> Danes ste napovedali, da se nizozemska snemalna ekipa zanima za snemanje filma na podlagi vaše knjige. Ali je znanega še kaj?
“Gre za dokumentarni film, snemati ga bodo pričeli na začetku prihodnjega leta. Naslov filma pa boNadžival. Sledil bo isti zgodbi kot knjiga, ki je tudi dokumentarna, reportažna.”
> Bi se strinjali, da je življenje bolj osupljivo od domišljije?
“Seveda, absolutno.”
> Kaj je razlog, da pišete knjige, ki se berejo kot roman, v resnici pa so še kako resnične?
“Če bi si izmislil zgodbo o usodi lipicancev, mi nihče ne bi verjel. Neverjetna je. Gre za resnično zgodbo, žalostno in tragično. Življenje je neverjetno.”
> Piet Bekker, eden vaših prijateljev in vodja kobilarne, kjer ste kot otrok in mladostnik jezdili, vam je dejal, da se ob dotiku lipicanca dotakneš zgodovine. Ob branju vaše knjige pa se človek zave, da se tudi pri lipicancu še kako pozna, da različni narodi pišejo različno zgodovino. Zakaj je tako?
“Ker ni le konj, ampak je simbol. Tu v Lipici je njegova zibka, to je res. Sem so prinesli najboljši genetski material iz vsega sveta in pričeli pod temi specifičnimi pogoji ustvarjati novo vrsto. Danes stojimo na ozemlju Slovenije, pred stotimi leti je bil tu habsburški imperij, kasneje Italija in potem še Jugoslavija. Lipicancev pa ne zanima, v kateri državi so. Ljudje so na njih ‘projecirali’ svoje poglede in ideje. Slovenci ste na evrski kovanec za dvajset centov kot svoj simbol vgravirali lipicanca. Italijani imajo rodovno knjigo, ki so jo odnesli iz Lipice. Trdijo, da jim pripada. Druga kopija je v Piberu, v Avstriji. Videl sem obe. Italija in Avstrija sta podpisali pogodbo: prva se je strinjala, da je lipicanec avstrijska narodna dediščina, druga pa je Italijo podprla pri priznavanju vin. Prepričan sem, da bi morala biti ena od rodovnih knjig tu in ne v Italiji.”
> Zgodovina lipicancev gre z roko v roki z evropsko zgodovino kraljev, imperijev in narodov. Bo tako tudi v prihodnje?
“Seveda, saj se to že dogaja Spomnimo se samo nesrečnega dogodka pred nekaj leti, ko so v Srbiji našli sestradane lipicance iz hrvaškega Lipika, ki so bili v Srbijo premeščeni med vojno. Gre za zadnjo veliko tragedijo lipicancev, ki jo imenujem kar konjska odisejada. Šestnajst let so bili izgubljeni in nihče ni vedel natančno, kje so. Našli so jih pred petimi leti, to pa je zelo blizu današnjemu času.”
> Svojo knjigo zaključujete prav z nesrečno zgodbo lipicancev, ki jih leta 2007 odkrijejo v Srbiji. Med vojno so jih zaradi varnosti preselili iz hrvaškega Lipika. To dejanje so Hrvati razumeli kot krajo narodnega bogastva, vi pa ste prepričani, da jih je želel konjar zaščiti. Po drugi strani pa zgodbo lipicancev začenjate kronološko nekje na sredini, z zgodbo nemškega dečka, ki skuša rešiti dva lipicanca pred sovjetskimi vojaki. Zakaj tak začetek?
“Gre za enega najtemnejših trenutkov. To so zadnji dnevi Hitlerjevega rajha, ki propada. Deček je star deset let in skuša pobegniti z najlepšimi konji v Evropi. Za žrebca je bil odgovoren njegov oče, ki je skrbel tudi za konje v kobilarni v Auschwitzu. Nepredstavljivo. Deček je nedolžen, skuša le rešiti konje in spodleti mu. Rdeča armada se približuje in po petih dnevih bega se ves njegov svet poruši. Vojaki mu lipicanca namreč vzamejo.”
> Gre mogoče za nekakšno vzporednico z Mihajlo Komasovićem, ki je konje med vojno na Hrvaškem prepeljal v Srbijo, da bi jih zaščitil, vendar je bilo to njegovo dejanje napačno razumljeno?
“Zgodovina se neprestano ponavlja. Poglejmo deportacije. Če pomislimo, kolikokrat so bili ljudje v 20. stoletju deportirani, najbolj tragično seveda med drugo svetovno vojno. Običajno gre za inferiorno raso ljudi – tako so v tretjem rajhu poimenovali Rome, Jude in Slovane. Istočasno pa moramo vedeti, da je potekala še deportacija lipicancev. Kot živali superiorne rase so bile zmeraj deležne dobre oskrbe. Hitler je recimo lipicance odpeljal v samo jedro nemškega rajha karseda daleč od bojnih linij. Tam so lepo živeli, se pasli in prav nič jim ni manjkalo. Tu pa se pojavi protislovje, ki sem ga želel izpostaviti. V Auschwitzu so bile poleg taborišča še stavbe za konjerejo, kjer so nacisti delali poskuse, da bi še izboljšali pasmo. Istočasno pa so ubijali raso, za katero so menili, da je inferiorna. To je norost. Vedno pravim, da je zgodba o lipicancih resnična pravljica. Kakor vse pravljice tudi ta največ pove o nas, ljudeh. Želel sem pokazati prav to, kar lipicanec pove o ljudeh. Sami sebe nismo sposobni izboljšati moralno. Lahko ustvarimo lipicanca, lahko ga celo kloniramo. V trenutku, ko pa skušamo izboljšati sebe, odpremo pot tragediji in vojni, pot k uničenju.”
> V času, ki ga opisujete v knjigah, je bilo veliko deportacij lipicancev. Dogajale so se med napoleonskimi vojnami, kasneje med prvo in drugo svetovno vojno ter celo med vojno na Balkanu. Katera od teh je bila za lipicance najtežja preizkušnja?
“Odvisno. Ne smemo pozabiti, da je v devetdesetih Otto von Habsburg, ki je bil član Evropskega parlamenta, vložil zahtevo, da bi lipicanca prepustili izumrtju. Zelo kritičen trenutek nastopi po prvi svetovni vojni, saj lipicanec z abdikacijo cesarja postane sirota. Gre za obdobje propada velikih starih kraljevin in cesarstev. Na obzorju se pojavijo fašizem, nacizem in komunizem z novimi idejami, ki so zavračale stare monarhične vrednote. Lipicanci so bili simbol prvih. Špansko dvorno jahalno šolo so po vojni skušali spremeniti v kino ali plavalni bazen. Nekaj, kar bi bilo za ljudi. Zanimivo je – še en paradoks -, da sta tako Hitler kot Mussolini občudovala lipicance; biologija in genetika sta bili srčika fašističnega in nacističnega razmišljanja. V propagandnih filmih nastopajo lipicanci, jahalna šola na Dunaju v nacističnem obdobju zaživi in dobiva nova sredstva. Hitler in Mussolini na neki način obvarujeta lipicanca.”
> Vaš prijatelj vam je nekoč rekel, da je najlepša stvar pri konju to, da ti zaupa. Se z njim strinjate?
“Se. Gre za način, kako se približaš koncu. Prejle mi je fotograf rekel, naj pogledam v tla. Če se približam konju in mu ne gledam v oči, me ne bo spoznal in razumel. Konj bere telesno in obrazno mimiko. Če ga želim jezditi, moram telesno govorico spremeniti. Dejstvo, da te je konj sposoben razumeti, je neverjetno lepo.”
> Vaša knjiga bo izšla tudi na Japonskem. Je tam veliko zanimanja za lipicance?
“Mislim, da jih zanima. Lipicanca z imenom Favory Africa je Hitler želel pokloniti cesarju. Preden se je to zgodilo, je rajh propadel. Je pa to že tretja moja knjiga, ki je prevedena v japonščino. Upam, da zato, ker jim je všeč moje pisanje.”
> V Sloveniji se veliko razpravlja o tem, kakšna naj bo prihodnost Lipice, kako naj se trži in privablja turiste. Na eni strani imamo lipicance in kobilarno, na drugi strani pa igralnice in golf. Kakšna je po vašem mnenju pot, ki bi jo morala ubrati Lipica v prihodnje?
“Težko vprašanje. Če povem po pravici, je zame kar nenavadno, da je igralnica ob kobilarni.”
> Kaj pa golf?
“Enako. Po drugi strani razumem ekonomski vidik in dejstvo, da je treba obiskovalcu ponuditi še kaj. V idealnem svetu bi bila Lipica popolnoma posvečen kulturni in živi dediščini. Zanimiv je primer Hofburga na Dunaju. Tam si lahko turist ogleda prostore, kjer je živela princesa Sisi in celo prostor, kjer je telovadila. Z isto vstopnico pa ima turist tudi vstop v kobilarno, kjer še vedno živi štirideset belih žrebcev. Sisi ni več tam, žrebci pa so še vedno. Nadaljujejo zgodovino. Lipica je bila na ozemlju različnih držav, konji pa so še vedno tu. Niso se spreminjali. So živi spomini. Prepričan sem, da bi moral biti poudarek na njih. Neverjetni so sami po sebi. Ko smo se danes sprehajali po kobilarni in po drevoredih, smo videli, kako gredo konji iz kobilarne na pašnike. Tega pogleda preprosto ne morem primerjati z igralnimi avtomati. Gre za očiten kontrast. Škoda, da nisem o tem nič napisal v knjigi!”
