Sledeči tekst je napisalo 16 letno dekle, v okviru jahalnega tečaja, kjer tečajnike učijo tudi nege in humanega ravnanja z živalmi.
Strmela je v zid. Že več minut. Delovala je popolnoma odstotna, človek bi pomislil, da spi. Toda ni spala. Nasprotno: Občutila je močno potrebo po teku. Samo, da začuti njeno moč. A ker to tu ni možno je samo stala in včasih si lahko opazil, kako ji mišice pod kožo trzajo.
Končno je začutila na hrbtu nekaj toplega. Bilo je sonce, ki je sijalo skozi majhno okno. Imela je željo, da si pogreje telo na soncu, a je vedela, da okno prepušča premalo svetlobe, da bi pokrilo vso njeno telo. Nato se je obrnila, počasi in s težavo. Noge so bile trde, čutila je, da so otečene in težke.
Ni vedela, zakaj so takšne, ni se mogla spomniti, da bi bile takšne kdaj prej. S težavo je iztegnila vrat, da bi pogledala skozi umazano šipo. Sovražila je šipo. Zakaj je enostavno ne odstranijo, da bi kvečjemu skozi okno pihljal svež zrak in svetilo sonce. In morda celo veter in dež. Celo to je pogrešala tukaj notri.
Na začetku se je še upirala. Kljub ožini je hodila sem in tja, dokler je niso bolele noge in se ji ni zavrtelo. Z nogo je brcala v vrata in se čudila, zakaj tega ne počnejo še ostali. Protestirala je. A enkrat je obupala tudi ona. Ni vedela, zakaj je tu notri. In še hujše – zakaj ne pride ven?
Spet jo je obšla utrujenost. Bilo je čudno. Čeprav cel dan ni storila nič napornega, se je počutila bolj šibko kot kdajkoli. Hotela se je uleči, a so tla bila umazana. Vonj po iztrebkih se ji je gnusil. Prestopala se je z ene noge na drugo, da bi se zaposlila, je s tal pobrala nekaj hrane, a ni ji teknila.
Vdihnila je globoko in dolgo. Nato je dvignila glavo. Za steno je zaslišala šum. Razmišljala je, ali naj se oglasi, a je vedela, da je to skoraj brezupno. Zid je bil visok. Le visoko zgoraj je bila majhna reža. Tako se ji je tožilo po ostalih. Samota je bila poleg tega, da mora biti zaprta, najhujša. Vsake toliko časa je šel kdo mimo. Sprednja stran je bila obdana z rešetkami. Vsaj 50 rešetk, ena poleg druge. Dolgo časa sem potrebovala, da sem se navadila gledati skoznje. Od tam so ji nosili hrano. Le tam je edina pot ven. A vrata so zaklenjena od zunaj.
Glavo je spustila. Bila je tako težka. Takrat je zaslišala korake.
Dva človeka sta se ji bližala in obstala pred njo. Bil je oče s hčerko. »Poglej Lisa, a ni to lep konjiček? Bi ga rada pobožala?« Deklica je z zanimanjem gledala v boks in vprašala: »Očka, a niso to enake rešetke kot v zaporu?« Moški je prijel za rešetke, se ozrl po hlevu, šele takrat se je zavedel, kakšno je stanje v resnici…
Avtorica: Gesine Herm
Prevedel: MiTjA Jager