Zdravi konji s pravilno nego pašnika

Članek objavljen v Reviji o konjih, marec 1999, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: Anastazija Gselman in Andrej Šušek

Objestno divjajoča žrebeta, na gostem, zelenem travniku – kateremu ljubitelju konj ne bi ob tem pogledu srce hitreje bilo?

Toda žal izgleda resničnost čisto drugače. Mnoge za pašo konj primerne površine so zapuščene, zamočvirjene in pogosto močno okužene s črevesni­mi zajedavci. Malo za rast nezahtevnih rastlin, ki so še na zanemarjenih pašnikih, daje le skrom­no krmo. Še na konjih se vidi, da se na takih pašnikih ne počutijo posebno dobro.
Propadanje travnikov je mogoče preprečiti s pravočasnimi agrotehničnimi ukrepi. Z usme­rjeno nego pašnika lahko tako dobimo gosto, odporno in visoko hranilno travno rušo. Tudi problem parazitov lahko z enostavnimi ukrepi zelo omilimo; negovani pašniki so pogoj za zdrave in zmogljive konje.{+}

Pravilno vodenje paše

Konji obremenjujejo pašnik z gaženjem, globokim in selek­tivnim objedanjem in iztreb­ljanjem na določenih mestih bolj kot govedo in ovce. Zato je vzdrževanje zelo pomem­bno – dovolj dolgih premorov paše, da se travna brazda ob­novi. Še bolj učinkovito pa je izmenično uporabljanje, na primer s pašo goveda ali s koš­njo za seno. Vsaki paši konj naj sledi čistilna košnja, s katero preprečimo širjenje nezažele­nih travniških rastlin. Če pri tem na površini ostane večja količina pokošene mase, mora­mo le to odpeljati, da pre­prečimo razredčitev travne ru­še. Z rednim pobiranjem iz­trebkov preprečimo ne samo širjenje plevelov po pašniku, temveč zmanjšamo tudi mož­nost okužbe s črevesnimi zaje­davci oz. paraziti. Brananje pa­šnika po končani paši vodi do širjenja zajedavskih ličink od mest z blatom po celi površini. Poleg teh splošnih ukrepov je važno tudi gnojenje, ki zago­tavlja optimalno rast rastlin.

Pri tem želimo naslednje:

• Pridelovati okusno in z mi­neralnimi snovmi bogato kr­mo, ki je po možnosti brez za­jedavcev in povzročiteljev bo­lezni.
• Izoblikovati gosto in proi­zvodno travno rušo, ki je od­porna na gaženje.
• Dolgoročno vzdrževati ro­dovitnost tal z dodajanjem hranilnih snovi glede na vred­nosti, ki smo jih dobili s pred­hodno kemijsko analizo tal.

Osnovno gnojenje in apnenje po opravljeni analizi tal.

Vsake štiri do pet let naj se tla v jeseni analizirajo na založenost z osnovnimi hranilnimi snovmi (fosfor, kalij, magne­zij), kot tudi na vsebnost kalci­ja. Glede na založenost tal dobi konjerejec priporočilo o snoveh za gnojenje. S tem se postavlja vprašanje, katera gnojila naj se v ta namen upo­rabijo. Pri pašnikih za konje moramo upoštevati nekatere posebnosti. S sestavljenimi ali kompleksnimi gnojili lahko si­cer v enkratnem delovnem po­stopku potrosimo več hranil, ki pa so vezana na dana hranil­na razmerja v gnojilih. Tako lahko pride pri posameznih hranilih do pregnojitve. To zmanjša ne le kakovost krme, ampak je neprimerno tudi za­radi varstva okolja. Z enostav­nimi gnojili lahko bolje vpliva­mo na različne zahteve pašni­kov na različnih lokacijah. Pri gnojenju s fosforjem lahko posežemo po cenejših gnojilih, saj v učinku na travinje ni praktično nobenih razlik. Za izgradnjo kostnega skeleta pri žrebetih je pomembno raz­merje med kalcijem in fosfor­jem, ki naj bo v pašni ruši (iz fiziološkega stališča) od 1,5 do 2 proti 1. Pretirano gnojenje s fosforjem lahko povzroči, da pade razmerje kalcij : fosfor pod kritično vrednost 1 : 1, zaradi česar lahko pride pri mladih konjih do razvojnih motenj in do deformacij kosti.

Prekomerno gnojenje s kali­jem (nad priporočili talne ana­lize) ni smotrno, ker lahko ka­lij kot antagonist spodrine druge važne mineralne snovi. V tla, ki so že dovolj preskrb­ljena s kalijem, je potrebno do­dajati magnezij in natrij s po­sebnimi specialnimi gnojili, ki ima dodatno vezane mikroele­mente. Med pomembnejšimi je baker, ki ga na pašnikih pogosto primanjkuje. Glede na vsebnost kalcija pa za konje ve­lja optimalna pH vrednost med 5,5 in 6. Če je potrebno gnojenje z apnom, lahko to storimo jeseni ali pozimi z žganim apnom. To zmanjša tudi število parazitov na pašni­ku.

Gnojenje z dušikom: Kvalite­ta pred kvantiteto. Harmonič­na in uravnotežena prehrana rastlin naj bo cilj ne le pri os­novnem gnojenju, ampak tudi pri gnojenju z dušikom. Dušik je “motor” rastlinske rasti. Za­radi hitro delujočih nitratnih gnojil rastejo hitreje visoke trave, ki so manj vredne. To vpli­va na kakovost krme. Zaradi enostranske pospešitve množične rasti, se pri pretiranem gnojenju z dušikom znižuje vsebnost mineralnih snovi v krmi. Prebitek beljakovin v krmi pa pri konjih povzroči kolike (krčevitih bolečin trebušnih organov). Zato za­došča na pašnih površinah 25 do 40 kg čistega dušika, na košnih površinah pa 30 do 50 kg dušika na hektar. Ker gre pri paši za konje zlasti za razmnoževanje kakovostnih mladih rastlin, je zelo pomembno, v kakšni obliki se uporablja du­šik. Počasi delujoča dušična gnojila pospešujejo predvsem rast nižjih trav, ki tvorijo trdno in vzdržljivo rušo. Zaradi tega je kalcijev cianamid (apneni dušik) posebno primerno gno­jilo za pašnike, kjer se bodo pasli konji. Njegov dušik delu­je počasi in enakomerno več tednov. Visoka vsebnost viso­ko reaktivnega apna (odgovar­ja 55% CaO) deluje ne samo proti zakisanju tal, ampak zvi­ša tudi predvsem vsebnost kal­cija v krmi. Uspešni konjerejci prisegajo na apneni dušik predvsem zaradi njegovih učinkov na higieno paše. V pr­vih dneh po trošenju razvije to gnojilo z vlažnostjo tal ciana­mid, ki uniči jajčeca in ličinke črevesnih zajedavcev. Ciana­mid dobro učinkuje tudi proti mahu, kalečim plevelom in škodljivcem. Po dobrem tednu se cianamid spremeni (brez os­tankov) v počasi delujoče obli­ke dušika, ki jih rastline lahko sprejmejo. Optimalni čas rabe za učinkovito delovanje cianamida na prezimujoče ličinke parazitov na pašnikih je zgodaj spomladi, nekako ob času cve­tenja forzicije. Travna ruša naj bo osušena, površina tal pa vlažna.. V tem času raztrosimo 300 do 400 kg apnenega duši­ka na hektar, kar ustreza 60 do 80 kg čistega dušika na hektar. Kljub  temu   ni   nevarnosti  za rast ali izpiranje nitratov. Poča­sno in trajno delovanje apne­nega dušika traja do druge po­rabe, tako da je dognojevanje potrebno šele za tretjo rast. Če obstaja akuten napad parazi­tov, se lahko vzporedno z medikamentozno ozdravitvijo raztrosi v juliju/avgustu druga količina apnenega dušika, in sicer približno 300 kg/ha. Po 10 dneh lahko konje spet spu­stimo na pašo. Poudariti je po­trebno, da “pašna higiena” z apnenim dušikom ni nadome­stek, ampak smiselna dopolni­tev medikamentoznega tretiranja po živinozdravniku, saj prepreči ponovno okužbo konj na pašniku.

Povzetek
Gnojenje pašnikov za konje naj zagotovi opti­malno kakovost krme in ustvari odporna tla za gaženje. Uravnovešeno in harmonično gnojenje pašnikov prepreči motnje pri preskrbi konj z mineralnimi snovmi. Izogniti se moramo enostransko povečani količini fosfor­ja, kalija ali dušika, prednost pa dati počasi delujočim gnojilom dušika. Razmerje kalcija in fosforja v rasti naj bo najmanj 1,5 proti 1. Da preprečimo širjenje parazitov na pašniku, ne smemo uporabljati organskih gnojil. V ta namen uporabimo kalcijev cianamid (apneni dušik).

Anastazija Gselman

Andrej Šušek