Življenje piše najlepše zgodbe ” Kaja in Pika “

Življenje piše najlepše zgodbe ” Kaja in Pika “

1131
0
SHARE

Čedalje več čudovitih zgodb prihaja do nas… lahko nam jo pošljete tudi vi… Spodaj pa lahko preberete še zgodbo od Kaje in Pike.

1 Razred osnovne šole. Zgodba se začne tam. V podaljšanih odmorih smo se vedno igrali “konjičke”. Z prijateljicami smo bile čisto nore na živali še posebej na konje. Takrat sem doma prvič izjavila prošnjo, da bi dobila svojega konja. Seveda so starši rekli ja, samo zato da bi bila tiho. Minevala so leta, moja želja po konju pa je bila vse večja in večja. Dogovorili smo se, da bom lahko najprej hodila v jahalno šolo, pod pogojem, da so vse ocene odličnega uspeha.

In res. V sedmem razredu sem prvič odšla v jahalno šolo. Starši me pri tem niso nikoli podpirali ( še vedno me ne ) . Vedno je bila težava z časom. Ker se jim je vsa ta »konjeniška zadeva« zdela zelo brez pomenska, jaz pa sem si še vedno želela svojega konja, smo se dogovorili, da bom dobila konja ob koncu osnovne šole. Seveda sem si mislila, do so to spet prazne obljube. Nekega popoldneva pridem iz šole, na kar vidim očeta kako brska po internetu in si ogleduje različne konje. Vprašal me je kateri mi je najbolj všeč. Najprej malo presenečena , pogledam v računalnik in s prstom pokažem na mlado komaj ujahano Hanoveranko, saj sem si vedno želela tekmovati v dresuri in preskakovanju. Ker je bila očetu predraga, je rekel odločni »ne« nisem se hotela prerekati, saj je za mojo željo posvetil žarek upanja. Potem zagleda sliko temno rjave kobile, stare 10 let. Bila je tako poceni, da je bilo vseeno če si kupim žrebička z rodovnikom, in ga vzgojim sama. In še isti dan sva jo šla pogledat. Nisem morala verjeti, da bo kdaj prišel ta dan. O tem sem sanjala 9 let. lastnik je je vpraša, katera iz med petih konj je Pika. Z prstom sem pokazala nanjo. Bila je tako lepa, postavna. Alfa kobila male čredice. Takoj sem se zaljubila vanjo.

Poizkusila sem jo jahati in kljub temu, da je imela probleme z ustavljanjem in obešanjem na vajeti sem seveda v tistem navdušenju rekla, da jo vzamem. Že sem se videla kako brez uzde in sedla svobodno galopiram po travnikih. Vendar sem kmalu obžalovala. Hitela je v koraku, kasu, v galopu je galopirala kot na galopskih dirkah, »vzela« ti je vajeti in je nisi moral ustaviti na noben način. Na povodcu me je tako vlekla, da je nisem morala obdržati. Vsak ki jo je jahal mi je rekel, da je grozno trda na vajeti, kako lahko shajam z takim konjem. Rekli so, da je prenevarno sploh delati kaj z njo, ker se ne ustavi in nori.

Jahanje je zame postajalo vse manj zabavno. Odločila sem se, da bom nekaj storila. Ugotovila sem , da ima kobila porezan jezik, in se mogoče zato noče ustavljati, ker hoče ubežati bolečini. Prodala sem vse žvale. Začela sem delati po principu Parellja in navadno uzdo zamenjala z bitless uzdo . Stvari so se takoj drastično spremenile. Zdaj hodiva na terene z jahalnim obročem, brez sedla. Skačeva čez ovire, čeprav so mi v velikih jahalnih klubih govorili, da ta konj ni za skakanje. ustavi se brez težav. v galopu ne hiti. Sprehajava se brez vsega in je kot kuža, ki ti sledi povsod.

Jahajo jo otroci, ki imajo še tako nežne roke. Četudi sva zelo napredovale, v družbi konj še vedno izvaja svoje vragolije in želi biti prva ( na tem še delava ). V njo sem vložila ves svoj trud in posledično tudi denar. Naj bo še takšen živček jo sedaj ne zamenjam. Vedno je bila in vedno bo na prvem mestu. Če vam kdo govori, da nekaj ni mogoče jim pokažite nasprotno. če se vam kdo posmehuje ker vaš konj ni čistokrven, in je bil kupljen za 900€, ne pomeni da je ta konj ničvreden. Marsikateri takšni konji so vredni veliko več kot ostali »prestižni« konji. Kaja in Pika