Življenje piše najlepše zgodbe: ” Marjana & Neapolitano Steaka

Življenje piše najlepše zgodbe: ” Marjana & Neapolitano Steaka

1902
0
SHARE

 

Življenje piše najlepše zgodbe in ker je v vseh vas toliko prelepih in resničnih zgodb, smo za vas ustvarili rubriko v kateri se bodo pisale prav te. Marjana nam je tokrat poslala svojo, katera opisuje ljubezen brez mejaprepreke, vzpone, padce… in na koncu… kako se vse razvije… si spodaj lahko preberite sami…

 

” Že kot majhna deklica sem imela veliko željo imeti konja. Vedno sem si želela imeti velikega, močnega, črnega in pridnega konja. To sem tudi dobila, čeprav se je želja zdela neuresničljiva. Barva je šla sicer malo navzkriž, ampak to kot samo nima pomena.

Začelo se je, ko sem v mojem delovnem obdobju spoznala mojega zdajšnjega konja, Neapolitano Steaka (Štjako). Od vseh ostalih mi je bil ravno on zanimiv, zakaj? Zato, ker sva bila karakterno ista, upornika in močnega karakterja. Iz dneva v dan me je začel bolj zanimati točno tisti konj na sredini hleva… tisti konj, od vseh pozabljen z veliko preveč energije, ki je potreboval svojega človeka.

Ure in ure sem preždela pri njemu, ga krtačila, se z njim pogovarjala, ga vodila ven,…in tako se je odvijalo iz dneva v dan. Iz službe nisem več hodila utrujena, hodila sem spočita kot še nikoli prej. Srce je bilo polno energije, duša čista in napolnjena z ljubeznijo. Skovala sva vez, ki je danes ne gre pretrgati. Kljub temu, da me je na delu 2x kmalu pohabil, da je bil več po zraku kot na tleh. Ni poznal osebnega prostora, ni dajal nog, grizel je,…a kljub temu, sem si ga želela. Vedela sem, da bo nekoč z menoj odšel domov, da bova nekoč skupaj hodila na terene in uživala življenje kot se spodobi. Nekoč,…

Pa je prišel moj zadnji delovni dan, hudo je bilo. Vedela sem, da je na prodajni listi, vedela sem, da si ga močno želim, da bom pogrešala njegov vesel rezget, ko me je že od daleč začutil, da prihajam in vedela sem, da mi srce joče. V glavi mi je razbijalo, ko sem se še zadnjič podala po klančini navzgor, da ga pozdravim in poljubim v slovo. Ko sem ga misleč zadnjič objela, pa je butnilo iz mene ”Z MANO GREŠ, PRIDEM POTE”. Takrat še sama sebe nisem prepoznala, iz mene je govoril nek notranji glas. Postala sem drugi človek… tisti, ki si je tako močno želel, da gre z mano domov, pa ga ves tačas nisem upoštevala.

Izvabil ga je on, kdo drug. Bila sem odločna kot nikoli, Štjako pa me je pogledal in v njegovih očeh sem začutila hvaležnost. Tako sem se mesece borila za njega, ga odkupila in ga končno pripeljala domov. Leto dni sva kovala prijateljstvo, leto dni čakala in na posled le dočakala. Doma sva! Zdaj ko sva že 3 mesece (od 27.10.2016) skupaj doma, se nama je svet obrnil na glavo. Jaz sem postala drug človek, on pa čisto drugi konj.

 

Od tistega norega konja, ki se ga po mnenju drugih ni dalo jahat, ker je bil prevelik in premočan. Kaj šele, da bi pomislila, da ga bom kdaj jahala na bitless in brez vsega, od točno tistega konja danes ni več sledu. Postal je moj angel varuh, pazi me in čuva kamorkoli greva.

Hvaležna sem mu za vse kar mi je dal, za vso ljubezen, ki mi jo vsak dan brezpogojno ponuja in za vsako lekcijo življenja. Jaz mu obljubljam večno zvestobo, brezpogojno ljubezen in to, da bova večno ostala skupaj. “

 

Čudovito, kajne? Če bi radi z nami delili svojo resnično, zanimivo, prelepo zgodbo… nam pišite na mail: Konji@konji.com … zraven prilepite par svojih slik in z veseljem jo bomo objavili.

Lp Sarah