Ko govorimo o »čutenju« (feel) pod tem pojmom razumemo jahačevo sposobnost, da lahko kadarkoli oceni, kako dobro sedi in kako učinkovito daje dejstva. Pri konju pa je tak jahač sposoben oceniti njegovo odzivnost, stopnjo zbranosti ter njegovo koncentracijo. Tak smisel za občutek jahaču pove, kako dobro njegov konj teče, ter kdaj in kako močno je potrebno uporabiti določeno dejstvo. Na koncu sledi še hitra ocena ali je bilo to, kar je storil učinkovito in ali je bil namen dosežen ali bo vajo treba ponoviti.
Čutenje je nekaj, kar se mora vsak jahač naučiti sam. Največ, kar lahko storijo trenerji, so dobra navodila, navajanje k samo-disciplini, korektne učne ure in to, kako reagirajo na to, kako učenci skušajo izvesti njihove ukaze. Vrsta učne ure ni pomembna, pomemben je način, na katerega je izvedena. Potrebna je kritična ocena po vsakem uporabljenem dejstvu ter po vsaki učni uri. Samo na tak način se lahko ta smisel za »čutenje« vzbudi in privzogji. Najlažje se to zgodi v takem okolju, kjer začetnik lahko začne z lažjimi nalogami in se, šele ko jih popolnoma obvlada, seznani s tistimi težjimi.
Če se jahač zaman trudi, da bi izpolnil določeno nalogo, to ne pomeni, da se mora zadovoljiti z slabšo izvedbo – na tak način namreč njegovo »čutenje« zlahka otopi – tukaj je nujen ukrep ta, da prosi za pomoč svojega trenerja. Noben trener, ki je vreden tega naziva, ne bo vzel takšne prošnje za slabo. Vsekakor pa bo naredil izjemo pri učencu, ki bi ga skušal ogoljufati: tako obnašanje bi razumel kot pomanjkanje predanosti in bi v prihodnosti takemu učencu posvetil manj svojega časa. Predanost delu, ki ga jahač pokaže, je nenehno dobra stimulacija trenerju in obratno.
Primer:
Trener da ukaz za pol-parado, kar od jahača zahteva vzporedno uporabno križa, nog in vajeti. Jahač se boji, da če uporabi preveč dejstva nog, konj ne bo izvedel pravilne pol-parade, ampak bo samo pohitel naprej s hitrejšim tempom. Zato dejstvo nog opusti in se posluži samo dejstva vajeti.
Veliko učencem se zdijo trenerjeva navodila kontradiktorna, pa se nikoli ne potrudijo in vprašajo za razlago. To je zelo narobe! Učenec se mora take stvari pogovoriti s trenerjem in nato poizkusiti izvesti pol-parado na kakem drugem konju, dokler mu ne uspe. Žalostno dejstvo je, da za izostanek uspeha pogosto krivimo konja, resnica pa je, da konji, ki kontinuirano delajo pod različnimi jahači, hitro otopijo, tudi če so jahači dobri. Enostavno se jih ne da »držati« na taki ravni, kot bi si želeli, to pa je problem pri pridobivanju smisla za »čutenje«. Ampak, če smo se naučili dajati pravilna dejstva na dobro ujahanem in senzibilnem konju, potem se bo tudi slabše najahan konj pravilno odzval. Ko se naše prizadevanje k pridobivanju »čuta« razvije v pozitivno smer, postane zelo pomembno, da začnemo jahati različne konje, saj se vsak konj odziva drugače. To od jahača zahteva, da še enkrat oceni svojo sposobnost čutenja in poveča svojo zmožnost uporabe dejstev, prikrojenih za vsakega konja posebej.
Nedvomno pa je najboljši in največji mojster razvijanja umetnosti čutenja pri jahaču – njegov konj. Potrpežljivo in neutrudno govori jahaču, kaj dela narobe. Potrebno je le interpretirati njegove reakcije in narediti potrebne popravke. Največkrat take reakcije izkusijo začetniki, pri tem pa jih ni prav nič sram reči, da je to zato, ker je njihov konj neuporabno bitje, zategnjeno, oropano »čutenja« in neobčutljivo.
Teh reakcij je več vrst:
- Stresanje z glavo je eden izmed konjevih najbolj iskrenih krikov: »Ne vleci me tako na gobcu!«
- Brcanje z zadnjimi nogami proti jahaču pomeni: »Ne žgečkaj me s svojimi ostrogami!«
- Švrkanje z repom: »Tvoje noge so preglasne, nagajaš mi z ostrogami!«
- Vlečenje pomeni: » Tvoje roke niso dovolj prožne/elastične!« Konj namreč vleče le toliko, kot vlečejo jahačeve roke.
Življenje nas uči, da pritisk proizvaja proti-upor. Kadar se torej jahač pritožuje, da je njegov konj »trd na gobcu«, pravzaprav obsoja svoje pomanjkanje znanja. Brezkompromisno drži, da večina konjev razvije trd gobec prav zaradi tega ker so jih njihovi jahači skozi daljše obdobje vlekli na gobcu. Če pa se taki jahači naučijo jahati te konje bolj mehko in z občutkom, potem bodo kmalu opazili, da se tudi najtrši gobci hitro začnejo spreminjati v mehke.
Kadar pogovor teče o čutenju in občutku, veliko jahačev najprej pomisli na svoje roke, v bistvu pa je najbolj pomembno, da se najprej naučijo čutiti »skozi sed« in ne »skozi roke«.
Najboljša razlaga tega dejstva se pojavi že pri začetnikih pri prvih učnih urah, ko se njihov konj ustavi, vendar položi eno od zadnjih nog za drugo in ne obeh vzporedno. Jahač dobi hipen občutek, da na eni strani sedi nižje kot na drugi, ni pa mu čisto jasno, kako se je to zgodilo. Pogosto lahko vidimo, kako se taki jahači skušajo poravnati v sedlu: vstanejo, stojijo v stremenih in se nato spet usedejo. Na koncu obupajo, saj njihove norčije nimajo nobenega efekta. Vse, kar pa bi tak jahač moral storiti je to, da bi na tisti strani, kjer je potrebno, dal nežno dejstvo z listom in konj bi prestavil nogo naprej in jahač bi takrat ugotovil, da je pravzaprav ves čas sedel poravnano, samo konj je bil postrani. 🙂
Ta primer bi moral jahaču povedati, da mora pozornost posvečati tudi tistim stvarem, ki se mu na prvi pogled zdijo trivialne in da ni treba, da pusti trenerju, naj odkrije vse njegove probleme. »Čutenja« se bo namreč naučil samo jahač, ki uporablja svoje možgane! in ki svoja občutenja interpretira.
Jahač je torej sam sebi najboljši sodnik, če se je že naučil »slediti konjevemu gibanju«, saj mora sam sebe čutiti ali ga meče iz sedla in oceniti ali lahko to odpravi sam ali potrebuje trenerja. Če jahač še ni pridobil takega občutka si lahko pomaga tako, da vstavi list papirja med zadnjico in sedlo, pri tem pa se mora zavedati, da si še NE zasluži komplimenta, da ima »dober sed« ali »dober položaj nog« in da še ni osvojil najpomembnejših aspektov sedenja v sedlu.
Veliko jahačev, med njimi tudi tisti, ki jahajo že kar dolgo, bi, če bi jih prosili, naj odgovorijo po resnici, moralo priznati, da ko galopirajo, ne vejo, na katero nogo.. Če jahač ne prepozna vrste galopa (levi ali desni) v prvem galopnem skoku, pomeni, da sedi slabo in da ne sledi konjevemu gibanju.
Zelo malo je jahačev, ki pravilno razumejo pojme kot so: » na vajetih«, »na dejstvih«, »izza vajeti«. Ti pojmi so zelo pomembni in bodo zato obravnani posebej v enem od naslednjih poglavij.
Dober način za jahača, ki bi si rad sam oblikoval oceno o svojem znanju je ta, da jaha občutljive konje.To mu omogoča da preveri svoj smisel za »čutenje«:
- ali na konju z občutljivim hrbtom zlahka sledi njegovemu gibanju,
- ali na konju z občutljivim gobcem zlahka jaha s prožno, elastično roko,
- ali na konju, ki je občutljiv na liste zlahka jaha z mirno (»tiho«) nogo.
Večina jahačev se nerada loteva takšnih testov, če pa se že in le-ti niso zadovoljivi, krivi ubogega konja. Počutijo se užaljene, da si kdo sploh drzne podvomiti v njihove zmožnosti.
»Občutek« lahko pridobimo le skozi ponavljajoče se vadenje, vendar le pod pogojem, da smo se pripravljeni potruditi. Brez prizadevanja, discipline; v drugih besedah – samo-ocenjevanja in pozitivnega mišljenja, se nihče ne bo ničesar naučil.
Vir: Wilhelm Mueseler, Riding Logic
Prevod: Katja in Sandi