Galopske dirke

Galopske dirke

4498
0
SHARE

Že v starem veku so bile konjske dirke z jezdecem ali vprego priljubljen spektakel, tako v takratnem rimskem kraljestvu in Grčiji kot tudi na Kitajskem in Mongoliji. Da bi dobivali vedno hitrejše konje, so že v tem času vzrejali predvsem z zmagovalci in uvrščenimi teh dirk. Leta 648 pr. n. š. so konjske dirke sprejeli v olimpijski program. Prek Rimljanov se je dirkalni šport uveljavil v Angliji in kmalu postal zelo priljubljen. Obiskovalci so že takrat sklepali stave o zmagovalcu.{+++}
Za izboljšanje domačih pasem ponijev so povečali uvoz orientalskih konj, ki so bili znani kot posebej hitri in vzdržljivi. Tako so med leti 1689 in 1729 v Anglijo prispeli tudi žrebci Darley Arabian, Byerley Turk in Godolphin Arabian. Bili so mnogo hitrejši od ostalih in so imeli tudi tako uspešne potomce, da so prvič uvedli osnovno matično knjigo (1793, General Stud Book). Vanjo vpišejo le konje, katerih predniki so dosledno povezani z enim od treh omenjenih žrebcev. Imenu konja dodajo “XX”, ki označuje angleškega polnokrvnega konja.
V Nemčiji sta uvoz angleških polnokrvnih konj in sama vzreja polnokrvnih konj eksplozivno narasli v trenutku, ko so jasno dokazali večjo učinkovitost in plemenitost domačih pasem, ki so jih križali z angleškimi polnokrvnimi konji.

22. avgusta 1822 so v Doberanu (Mecklenburg) organizirali prve nemške galopske dirke. Navdušenje občinstva je bilo tolikšno, da so dirkališča pognala kot gobe po dežju.

Trener in džokej

Uspeh dirkalnega konja ni odvisen samo od njegove hitrosti, temveč v veliki meri tudi od njegovega programa treninga in strategije angažiranja v določenih dirkah (naloga trenerja). Med dirko je odločilna spretnost džokeja, da se prilagodi dnevni formi konja in izčrpa vse taktične možnosti, da konju pripomore k zmagi.

Dirke

Galopske dirke se delijo v ravne galopske dirke in v dirke z ovirami. Ravne galopske dirke (dirke brez ovir na ravnem dirkališču) glede na dolžino proge delimo na:

  • kratke proge (do 1400 m),
  • proge na eno miljo (od 1600 m do 2000 m),
  • dolge proge (nad 2200 m)

Pri teh vrstah galopskih dirk obstajajo tudi posebna pravila o obremenitvi. Glede na starost, spol in dirkalne zmogljivosti konja določijo težo, ki jo mora nositi.
Dirke z ovirami se delijo v dirke prek šibja in v lovne dirke. Obe vrsti imata svoj izvor v “steeplechases”. To so bila v Angliji tekmovanja na konjih, kjer je moral jezdec opraviti najhitrejšo in najkrajšo pot čez drn in strn, ki je potekala od vrha cerkvenega zvonika do naslednjega. Zaradi velikega zanimanja ljudi so “steeplechases” prestavili na pregledne, pripravljene proge, ki so jih opremili z umetnimi ovirami, kot so okopi, jarki in žive meje. Poimenovali so jih lovne dirke.

28 June 2009: No Pleasing, Free Admission (3rd), Harry’s Firebolt, Eagle Beagle (1st) in the second steeplechase race at Colonial Downs.

Najslavnejša, zaradi svoje nevarnosti pa tudi najbolj razvpita lovna dirka, je Grand National, ki je dolga prek 7220 m in ima 32 skokov. Vsako leto jo organizirajo na dirkališču Aintree pri Liverpoolu v Angliji.
Dirke prek šibja potekajo na ravnem dirkališču, ki ga prekinja določeno število prenosnih grmičastih ovir.

Dirkalni konj

Neoporečno zdravje, hitrost ter velika trdnost in vzdržljivost karakterizirajo idealnega dirkalnega konja. Imeti mora tudi zelo odporne ter dobro poudarjene kite. Tudi prsi morajo biti široke in globoke, da nudijo dovolj prostora dihalnim organom in obtočilom. Pogum, borbenost in delavnost zaokrožajo sliko idealnega dirkalnega konja.

Viri:
Heidrun Werner – Pasme, nega, šolanje, šport
http://equine.com/

BREZ KOMENTARJEV