Zakaj smo ljudje drugačni in konji tudi?

Zakaj smo ljudje drugačni in konji tudi?

Od sanja88888888 -
7499
313
SHARE
 

Že vsaj kak teden se spravljam napisati nekaj misli o tem, zakaj se zadnjih nekaj let ne udeležujem skupnih jež, zakaj se dogaja toliko nesreč in zakaj ne razumem, kako ljudje tega ne vidijo…

Nekajkrat letno se zgodi kateri od večjih, s konji povezanih dogodkov v naših krajih. Konjerejski dan, pogon živine in blagoslov konj so tisti, ki jih večina konjarjev ne zamudi. Pa vmesne občasne skupne ježe. Jaz večino od njih “zamujam” redno že nekaj časa. Tudi skupne ježe me ne vidijo več, čeprav naju je bilo s Čikijem včasih po vsej Sloveniji dosti…

Kaj je bilo takrat drugače? Predvsem smo bili ljudje manj obremenjeni s tem kako preživeti mesec in smo takrat, ko smo bili na konjih in s konji, bili v drugem svetu. V svetu, kjer je pomembno to, kje bomo prenočili, da bodo imeli konji svoj prostor, hrano in vodo, kje bomo jahali, da bo treba prečkati čim manj cest in čim več potokov :). Kam bomo šli, da bo teren razgiban in zanimiv, a hkrati dovolj varen, da bomo med ježo lahko razpravljali o vseh (ne)pomembnih stvareh, ki se ne tičejo službe, dolgov, zamer, stiske…

Skupaj smo bili vsak prosti dan (včasih smo si še delovnik razdelili, da je hitreje minil :)), na konjskih hrbtih vsako prosto uro in skupaj na potepih vsak konec tedna, med dopusti po več dni skupaj. Vedno isti ljudje, vedno isti konji. Včasih je ježo popestril kak gost ali nov konjiček, ampak večina nas je bila “stalnežev”. Ko z istimi ljudmi in konji preživiš toliko dni, toliko kilometrov in toliko prigod, ti zlezejo pod kožo. Človeku iz pogleda razbereš kakšne volje je in kaj razmišlja. Konja prepoznaš v temi, po rezgetu. Vraga, tudi oprema za konja in v reki oprane gate točno veš h kateremu paru pašejo :P.

Nesreče se dogajajo, to je del življenja. Ampak takrat jih je bilo neprimerno manj. Ker so konji in ljudje vedeli kam v skupino pašejo, kje se najbolje počutijo in kam se lahko umaknejo, če je to potrebno. Podzavestno znaš predvideti, kako se bosta konj in njegov človek odzvala v določenih okoliščinah in svoj odziv prilagodiš drugim. In zadeva funkcionira. Razvije se nekakšna kolektivna zavest in občutek za skupno dobro. Samoumevno ti postane, da paziš na vse ostale, ker s tem zavaruješ tudi sebe.

Te logike danes ni več. Ljudje s(m)o tako nasičeni s skrbmi vsakdana, da nismo sposobni izstopiti iz ekonomsko-družbeno-eksistencialnega cyber vlaka in preklopiti na dobri stari divjezahodni pony express… Niti za eno uro ne. Zato med skupnimi ježami ni več petja, ni pogovora, ni smeha. Ledeno hladne so te ježe, tudi sredi poletja. Vsak se tepe s svojim konjem, ki ni bil jahan že mesec dni, ker zaradi službe ni časa. Tisti, ki imajo konje, ki ostanejo tudi po mesecu dni nedela pridni, se tepejo z mislimi na projekt, ki ga morajo končati do ponedeljka, ali pa na prepir, ki ga je doma zanetilo pomanjkanje financ in presežek alkohola… Nihče niti ne vidi, kje jahajo ostali. Kdo sploh so? Koga briga, če je nek X konj na koncu skupine stopil v jašek? Saj ni moj, nisem jaz. Jaz imam samo eno urico časa, da končno malo zajaham in te urice mi ne bo vzel nesposobnež, ki je konja zmanevriral v jašek.

Od konj se pričakuje, da bodo, kljub temu, da so spočiti in ne delajo redno, pridni in mirni. Da bodo “pametni”. Redko kdo pomisli, da so čredne živali, ki normalno delujejo le, če vedo, kam na hierarhični lestvici črede spadajo. Kako naj konj ve, kako naj se obnaša, če v skupini tujih konj ne ve, komu naj se ogiba in komu sledi? Komu se lahko postavi ob bok in kdo ga bo izzval? Če bi tale monolog malo glasneje povedala na eni takšnih skupnih jež, sem prepričana, da bi se našel kdo, ki bi me poskušal utišati z izjavo, da “je jahač gazda in da mora it konj tja, kamor mu ta reče”… Pravzaprav ne. V naravi je konjev “gazda” tisti (oziroma ponavadi tista ;)), ki z najmanj vložene energije, truda in sile, varno in preudarno vodi čredo do vedno novih pašnikov in pitne vode. Takšen “gazda” ima čredo pod nadzorom s tiho avtoriteto, ki je večina ljudi niti ne zazna. Takoj za “gazdo” pridejo tisti, ki so močnejši, hitrejši in okretnejši od ostalih. Človek je torej konju lahko nadrejen samo, če mu pokaže, da ga zna mirno in varno voditi kamor pač gresta. Na prste ene roke lahko preštejem ljudi v naših krajih, ki to znajo. 500 kilska žival človeka na hrbtu nosi izključno zato, ker se je odločila, da bo zaupala in sodelovala. Najmanj kar lahko dobi v zameno je, da se človek potrudi razumeti, kako konj deluje in mu pomaga delovati v okoliščinah, v katere ga postavlja. Je res konj tisti, ki mora biti “pameten”, ko se njegov človek igra kavboja?

 

Ne pravin, da je narobe, ker ljudje nimajo časa, da bi s konjem redno delali in se družili kot včasih, da bi bili konji in jahači vajeni skupinskega delovanja… Pravim samo, da če nimamo pogojev za takšen način dela in ježe, pač ne bi smeli za vsako ceno riniti v nekaj, kar je nekoč bilo, pa ni več.

Zaradi tega se poškodujejo ljudje in se poškodujejo konji. In nenazadnje je takšen način razmišljanja in delovanja usodno poškodoval mojo željo, da bi se udeleževala skupnih jež. Zato se zdaj s Čikijem po terenih potepava sama ali v družbi tistih nekaj redkih ljudi, ki znajo biti pravi “gazde” svojim konjem in čredici, s katero jahajo.

Povzeto po: psihologija konja, mami na konju

https://maminakonju.wordpress.com/tag/psihologija-konja/

Sorodni člankiVEČ OD AVTORJA

313 KOMENTARJI