Terapevtsko jahanje

Terapevtsko jahanje

2976
0
SHARE

Že iz časov Hipokrata (450 let pred Kristusom) posebej pa v 18. stol, so poznali vrednost gibanja na konju za človekovo zdravje. Vpliv gibalnega impulza, ki se s konja prenaša na človeka, je bil priznan in uporabljan s strani zdravnikov v vseh teh časih. V novejšem času, posebej po 2. svetovni vojni, intenzivno po letu 1960 se v evropskih državah gradi in izvaja terapevtsko jahanje v najrazličnejših oblikah.

Terapevtsko jahanje zajema: hipoterapijo, terapevtsko-pedagoško jahanje/ voltižiranje in jahanje za osebe s posebnimi potrebami. Poleg tega pa se konj uporablja v psihoterapiji in psihiatriji. S tem, da meje med posameznim niso tako ostre in lahko prehaja ena vrsta v drugo (npr. hipoterapija v terapevtsko-pedagoško jahanje).

http://www.terapevtskojahanje.com/

 

Hipoterapija

Hipoterapija je posebna fizioterapevtska metoda oz. medicinsko-terapevtski postopek. Glavno vlogo oz. učinek predstavlja tri-dimenzionalno gibanje konja. Terapevtova naloga je usklajevanje pacienta konjevemu gibanju glede na zahteve oz. željene učinke. Pri tem učinkuje terapija skozi stalno spodbujanje konja telesno, emocionalno, duševno in socialno.

Predpiše jo zdravnik, izvaja jo fizioterapevt-ka, ki je opravil-a dodatno izobraževanje na področju hipoterapije, izvaja jo kot posamično terapijo. Dodatni potrebujemo še vodnika konja in po potrebi pomožnega terapevta oz. pomočnika (pri težko prizadetih osebah).

Medicinske indikacije:

  • Bolezni centralnega in perifernega živčnega sistema ( npr. spastičnost, ataksija, diskinezija multiplaskleroza);
  • bolezni podpornega in gibalnega aparata;
  • rehabilitacija pri posledicah nesreč;
  • rehabilitacija pri boleznih srca in ožilja.

 

http://www.hipoterapia.cl/

Delovanje

VSE se na konju giblje . NIČ na konju ne ostane nerazgibano.
Stotine mednarodnih del in raznoliki eksperimentalni pregledi o meritvah mišičnih tokov potrjujejo efektivnost hipoterapije.
Sorodni vzorci gibanja pri človeku in konju so osnova terapije. Pri tem izrabimo tridimenzionalno gibanje konjevega hrbta, ki ga ni mogoče posnemati z nobeno, še tako tehnično dovršeno napravo.

 


Foto:Tanja

Gibalni impulzi se z konjevega hrbta preko mesta sedenje prenašajo na pacienta in stimulirajo preko valovanja medenice z iztezanjem hrbtenice pokončno držo trupa. Fiziološka drža trupa je predpogoj za razvoj funkcionalno pravilnega gibanja ramenskega obroča in rok, medeničnega obroča in nog ter procesa dihanja.

Celotno telo pacienta je v konstantnem gibanju, s spremembami tempa, smeri in položaja stimuliramo organe ravnotežja. Z gibi mišic in sklepov vpeljemo tudi globinsko občutljivost.

Vplivi so:

  • reguliranje tonusa v mišicah (povečana napetost se izmerljivo zmanjša, zmanjšana napetost se izboljša),
  • ravnotežje, reakcijska sposobnost in koordinacija se vadi s permanentnim gibanjem; s pospeševanjem in zmanjševanjem hitrosti gibanja konja šolamo ustrezne intenzivnejše reakcije pacienta,
  • simetrija se prenaša z ritmičnimi in uravnoteženimi gibi konja na pacienta,
  • ritem je predpogoj za vajo, stabiliziranje in končno avtomatiziranje gibov,
  • mobilizacija sklepov je olajšana: prvi cilj je gibčnost medeničnega dela, kar vpliva na gibčnost kolkov in omogoča balansiranje hrbtenice,
  • šola hoje se napoveduje z impulzi valovanja konjevega hrbta, kar omogoča podoben vzorec hoje kot pri človeku (90-110 impulzov/min).

Terapevtsko-pedagoško jahanje/ voltižiranje

 

Foto: Tanja

Pojem terapevtsko-pedagoško voltižiranje/jahanje zajema pedagoške, psihološke, psihoterapevtske, rehabilitativne in socialno-integrativne učinke s pomočjo posebej treniranega, naučenega konja, pri otrocih, mladostnikih in odraslih z različnimi motnjami in prizadetostmi.

Uporablja se predvsem pri naslednjih indikacijah:

  • vedenjske motnje,
  • duševna manjrazvitost,
  • čutna prizadetost
  • težave pri učenju,
  • motnje zaznavanja in govorne težave,
  • problemi na socialnem in emocionalnem področju.

Na vsa ta navedena stanja se lahko pozitivno vpliva skozi emocionalno navezavo stika s konjem, namenskimi vajami kot tudi skupinsko dinamiko.

CILJI, NAMEN TERAPEVTSKO-PEDAGOŠKEGA VOLTIŽIRANJA/ JAHANJA

Pri tem delu naj bi uvajali učne procese, poudarjali pozitivne vedenjske spremembe in dosegli celotno senzibilnost.

Same značilnosti konj nam lahko povedo dosti o tem, kako delujejo v terapevtskem jahanju. Konji so v svojem obnašanju konstantni in tako se dajo vzgojni procesi načrtovati. Ne spremenijo dosti svojega obnašanja, ko so v sredini otrok ali odraslih. So tankočutni, obzirni npr. obstojijo, ko začutijo, da bo kdo padel z njihovega hrbta. Imajo prefinjen občutek za glas in razpoloženje. Kažejo strah, nestrpnost, nemir ali kako drugače reagirajo, če se napačno ravna z njimi. S tem zahtevajo povratne reakcije. Konji reagirajo ustrezno njihovemu značaju, ne morejo se pretvarjati, ne reagirajo človeško – ne maščujejo se in ne kaznujejo. So dobrodušni, vendar na slabe izkušnje lahko reagirajo negativno. Ta izkušnja je zelo pomembna za ljudi z vedenjskimi motnjami – tako vidijo, da ni nujno, da njihovo drugačno odklonsko vedenje vsepovsod naleti na agresivne reakcije.
Motivacija za jahanje je razumljiva skoraj sama po sebi: se premikati naprej, se pustiti nositi, se izkazati. Udeleženec lahko preko svojega telesa sporoča in prejema signale od konja in njegovega telesa. Telesno in duševno čutenje in zaznavanje je prebujeno.
Pri konju je pomembna tudi vzpostavitev zaupanja (konju npr. ni važno, kako pride nekdo oblečen ali kako izgleda).
Delo z nečim tako lepim, kot so konji privede do tega, da udeleženec doživlja sebe lepše in je manj obremenjen z lastnimi pomanjkljivostmi.

http://www.hipoterapia.cl/

Ljudje vidijo v konju strah in spoštovanje, hkrati pa ljubezen. Te stvari so poznane kot zahtevane predpostavke pri učenju. Konj ne ponuja samo svojega telesa temveč tudi izrazne oblike, kot so drža telesa, mimika in glasovi in s tem sili k takojšnji vzpostavitvi verbalnega in psihičnega kontakta.

Jahanje in delo s konji pripomore vzpostaviti normalne socializacijske procese in odpravlja motnje vedenja, ker:

  • zadovoljuje osnovno potrebo po pozornosti in ljubezni,
  • trenira socialne spretnost, s tem, ko ponuja možnost kontakta in socialne dejavnosti, ki drugače niso akceptirane.

Pri TPJ se izvajajo tudi določene vaje, ki so predvsem prilagojene posamezniku in njegovim omejenim zmožnostim. To so predvsem vaje, ki omogočajo prvotne, izvorne izkušnje, spoznavanja, kot npr. se dati nositi, občutiti toplo mehko kožo, dojeti konja kot podobo skozi občutke posameznih delov telesa, zaznati ritmično gibanje konja. Vse vaje so kot povabilo in ne predpisujejo nobenih izkustev, ampak omogočajo vživetje ali čutenje. Za vse to je potreben čas, saj se konji ne podvržejo našemu časovnemu diktatu.
Terapevtska pedagogika s konjem poseduje gibalno izkušnjo kot lastno izkušnjo in strmi za tem, da organizira učenje kot izkustveni proces in s tem dopušča razvoj osebnosti. Z delom z živalmi lahko pospešujemo tvorbo osebnosti in kontakte do soljudi in okolice lahko olajšamo.
Duševne in telesne krčevitosti se izničijo kajti konj ima po svojem karakterju veliko željo po božanju in hranjenju. Tudi neprijetna dela okoli živali (kot kidanje gnoja, nastiljanje) smatramo kot nujne in jih zato za partnerja konja radi naredimo. Zato nam konj dovoli, da ga negujemo in jahamo ali telovadimo na njegovem hrbtu.

Povzetek ciljev terapevtsko-pedagoškega jahanja glede na posamezno področje delovanja:

Področje motorike:

  • vživetje v gibanje konja in izboljšanje drže,
  • sprostitev skozi ritmični potek gibanja konja,
  • izboljšanje ravnotežja in koordinacije,
  • izboljšanje zaznavanja samega sebe kot osnovna predpostavka za izgradnjo predstave o lastnem telesu.

Emocionalno-kognitivno področje:

  • urjenje (učenje) zaznavanja,
  • sprejemanje, priznanje in premagovanje strahov,
  • krepitev občutka samozavesti in zaupanja v lastne zmogljivosti,
  • izgradnja občutka odgovornosti,
  • zvišanje frustracijske tolerance.

Socialno področje:

  • prepoznavanje in upoštevanje skupno postavljenih pravil,
  • prepoznavanje pomoči (storitev) drugih,
  • vključitev lastnih zahtev v skupinsko dogajanje (znati sklepati kompromise),
  • dajanje in prejemanje pomoči
  • zmanjševanje agresivnih načinov vedenja,
  • izgradnja stikov in zaupanja preko trikotnega odnosa udeleženec-konj-terapevt.

 

http://www.hipoterapia.cl/

 

Jahanje za osebe s posebnimi potrebami

Je v primerjavi z hipoterapijo in terapevtsko-pedagoškim jahanjem bolj usmerjeno k športu.
Izvajanje, uporaba: v grobem se lahko vse osebe s posebnimi potrebami, ob privolitvi zdravnika udeležijo jahalnih ur, osebe z telesnimi, čutnimi in duševnimi prizadetostmi,kot oblika rehabilitacije in kot nadaljevanje iz hipoterapije ali terapevtsko-pedagoškega jahanja.
Jahanje za osebe s posebnimi potrebami vseh starostnih kategorij izvaja učitelj jahanja z dodatno izobrazbo na področju jahanja za osebe s posebnimi potrebami.

Citat iz knjige o terapevtskem jahanju dr. Heipertz – Hengst-a:

»Načeloma ozdravstvenem aspektu jahanja:
Jahalni šport ima dokazano pozitiven vpliv na vse organske sisteme, na oporni in gibalni aparat, prav tako na sistem srca in ožilja. Ne smemo zanemariti nenavaden vpliv na psiho, intelekt in čustva, ZATO je še posebej primerno za osebe s posebnimi potrebami, ker ti pogosto telesnih aktivnosti ne morejo izvajati.«

Jahanje za osebe s posebnimi potrebami je primerno tako za telesno, duševno in čutno prizadete, če le stopnja prizadetosti ni tako ekstremna, da je najprej potrebno izvajanje hipoterapije, ali psihične motnje tako velike, da potrebujemo psihologa.
Jahanje se giblje med zabavo v prostem času in športom, vedno je integracija z zdravimi v ospredju. Jahanje je edini šport, v katerem se lahko prizadeti merijo z zdravimi. Šport naj za prizadete osebe ne bi bil dolgočasna vaja za zdravje, ampak veselo udejstvovanje, ki dviga raven samozavesti. Jahanje vse do vrhunskega športa je tukaj še posebej primerno.

http://www.hipoterapia.cl/

 

Jahanje za čutno prizadete

  • Kot primer slepi ljudje:

Slepi lahko manjkajočo čutno funkcijo kompenzirajo s konjem. Lahko se prosto gibajo in jih ni potrebno voditi za roko. Seveda mora biti učitelj jahanja glede metodološkega pristopa posebej usposobljen in konj posebej zanesljiv.

  • Duševni pritisk je pri vsaki telesni prizadetosti občuten, tukaj mislim posebej na ljudi z multiplosklerozo ali mišično atrofijo. Trpijo zaradi nepredvidljivosti nadaljnjega poteka in vedno različne utrujenosti. Jahanje kot šport ima tukaj nalogo preprečiti izoliranost in izboljšati telesno počutje.
  • Druga možnost športa s konji je vožnja s kočijo za prizadete.V Nemčiji izdelujejo kočije, ki so narejene posebej za invalidske vozičke.

Skupinski šport v mešanih skupinah vliva nov življenjski občutek in integracijo. Zahteve je mogoče glede na individualno invalidnost dozirati. Zahteve morajo biti usklajene s sposobnostmi in smejo le počasi prehajati na težje oblike. Fenomen prilagoditve pravi: večje zahteve do organov le te spodbudijo k boljšim rezultatom. Pri tem je potrebna določena moč vpliva, da bi dosegli določene prilagoditve, v nasprotju s tem se moramo prevelikih vplivov izogniti, ker škodujejo. Tukaj je spet potreben dobro šolan učitelj jahanja za osebe s posebnimi potrebami.
V osnovi bi naj bi jahače s posebnimi potrebami najprej pregledal zdravnik in dal mnenje ali je sposoben za šport.
Z uporabo pripomočkov, ki kompenzirajo hendikep (sprememba vajeti, sedla ali posebnih stremen) je dobro šolanem jahaču mogoče dobro šolanega konja jahati na enakem nivoju kot ga jaha zdrava oseba.

V osnovi mora učenec jahanja s posebnimi potrebami iti skozi vse korake kot neprizadeti:

  • Spoznavanje konja
  • Izgradnja zaupanja (z deli okrog konja-čiščenje, hranjenje…)
  • Začetek jahanja na povodcu
  • Vaje ogrevanja
  • Vaje ravnotežja
  • Vaje ritma v koraku in kasu
  • Spoznavanje gibov v grobi koordinaciji, pozneje fina koordinacija in končno avtomatizem
  • Dokler končno ne začnemo s samostojnim jahanjem
  • Učimo se držanja linije, eventualno z jahanjem za vodilnim konjem

Obstajajo različni cilji, ki jih oseba s posebnimi potrebami lahko ima pri jahanju:

  • za nekatere je po hipoterapiji to nadaljevanje gibanja celega telesa,
  • drugim se preko konja odpre narava, ki jo s svojim vozičkom ne bi mogli spoznati
  • zopet drugi doživijo integracijo in enake interese kot zdrave osebe,
  • veseli dogodki, kot spretnostno jahanje, jahalne počitnice, jahalne zabave, predstave itd. spodbujajo prijateljstva med jahačem in konjem,
  • vrhunski šport.
  • Pod določenimi pogoji je jahač s posebnimi potrebami lahko boljši od zdravega, kar je izjemnega pomena za samozavest.

Viri:

http://www.terapevtskojahanje.com/
http://www.hipoterapia.cl/
Foto: Tanja B.

BREZ KOMENTARJEV