Naduha ali COPD – kronično obstruktivno obolenje pljuč

Naduha ali COPD – kronično obstruktivno obolenje pljuč

5834
0
SHARE

Članek objavljen v Reviji o konjih, februar 2000, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor:Vera Jarh, dr.vet.med.

Naduha ali COPD (Cronic Obstructive Pulmonary Disease) je bolezen pljuč konj, ki največkrat nastane kot posledica alergične reakcije na vdihane delce, ki delujejo kot alergeni in predstavljajo problem predvsem pri vhlevljenih konjih. Nastane lahko tudi kot posledica slabo ozdravljenih bolezni dihal. Bolezen je poznana že stoletja in je pogostejša v deželah z daljšim hladnim obdobjem, ko so konji dlje časa v hlevih. V deželah, kjer so konji celo leto zunaj, te bolezni praktično ni.{+}

Alergene, ki povzročajo klinične znake bolezni, je najti najpogosteje v senu. V senenem prahu najdemo bakterije, plesni in druge drobne delce, ki so tudi v stelji in na hlevskih stenah. Ko nadušljiv konj vdihuje te delce, se sproži alergična reakcija v obliki vnetja, pri čemer dihalne poti otečejo in se v njih nabira sluz, kar ima za posledico zožitev dihalne poti.

Opazimo otežen in aktiven izdih, ko konj iztisne zrak iz pljuč s pomočjo trebušnih mišic, ki se pri kronični obliki povečajo in jih vidimo kot »žleb naduhe« ob rebrnem loku. Konj kašlja, sope in ima nosni izcedek, zmanjšano delovno sposobnost in izgublja na teži. Obolijo predvsem konji starejši od šest let. Naduha ni vezana na pasmo, ni dedno pogojena, lahko pa je podedovano nagnjenje k temu obolenju.

Dostikrat se pojavi sezonsko in postane klinično očitna, kadar so prisotni alergeni, na katere je konj občutljiv. Pri nas je veliko konj, ki kažejo znake obolenja vsako leto le v zimskih mesecih.

Delovanje dihalnega sistema

Prav je, da poznamo osnove delovanja dihalnega sistema, da lažje razumemo vzroke in posledice naduhe.

Dihalni sistem pri sesalcih deluje na principu izmenjave kisika in ogljikovega dioksida v pljučih. Kisik prihaja v pljuča med vdihom, ogljikov dioksid pa izhaja iz njih med izdihom. Zrak vstopa skozi nosnice in potuje po nosni votlini, ki je precej dolga, da se hladen zrak lahko segreje preden pride do pljuč. Konj ne more dihati skozi usta, kot npr.pes, ko potrebuje več zraka; zato pa ima konj velike nozdrvi, ki omogočajo vstop večje količine zraka. Ko preide nosno votlino, potuje zrak skozi grlo in žrelo v sapnik, ki se razdeli v dve glavni sapnici, ki vstopata v pljuča.

Sapnici se v pljučih razdelita v pljučno drevo, ki se razceplja na vedno manjše bronhe in bronhiole, ki nimajo več hrustančnih delov in se končajo z zračnimi mešički. Te so funkcionalna enota pljuč, kjer prihaja do izmenjave plinov. Izmenjava plinov poteka med zrakom in krvjo iz kapilar v steni alveol, ki imajo zelo tanko steno. Vdihan zrak nosi kisik in ga preda rdečim krvnim celicam, kjer se vključi v hemoglobin, ki ga raznese po telesu s pomočjo arterijskega krvožilnega sistema. Tu se kisik uporabi za celični metabolizem, pri čemer nastane CO2, ki preide v vensko kri in z njo v pljuča, od koder se izloči z izdihanim zrakom.

Z endoskopom lahko vidimo vnetje in nabiranje sluzi v dihalnih poteh.
Z endoskopom lahko vidimo vnetje in nabiranje sluzi v dihalnih poteh.

Koliko kisika konj potrebuje in koliko CO2 izdiha, je odvisno od intenzivnosti dela. Med počitkom je frekvenca dihanja nizka, od 10 do 14, lahko pa še manj vdihov na minuto, med delom pa število vdihov naraste, da se telesu zagotovi potrebna količina kisika. Med počitkom konj izdiha vsaj 150 litrov zraka na minuto, med delom v hitrem galopu pa lahko tudi do 1500 litrov na minuto.

Diagnozo postavimo na podlagi celotnega kliničnega pregleda konja, s posebnim poudarkom na dihalih. Značilni klinični znaki za naduho so: oteženo dihanje, povišana frekvenca dihanja, sopenje, sluzast izcedek, kašljanje, slabša delovna sposobnost in hujšanje. Z endoskopom lahko vidimo vnetje in nabiranje sluzi v dihalnih poteh. Veterinar želi vedeti tudi kaj o preteklih boleznih konja in o njegovi zmožnosti za delo, opravi pa lahko tudi test delovne sposobnosti. Po potrebi vzamemo še bronhoalveolarni izpirek, ki ga mikroskopsko pregledamo na število in tipe celic. V veliko pomoč pa nam je še plinska analiza arterijske krvi, kjer izmerimo, koliko kisika so pljuča še sposobna priskrbeti telesu.

Zdravljenje

Najpreprostejše zdravljenje je sprememba okolja, nadušljivega konja ne izpostavljamo prahu iz sena in stelje, kar najlepše dosežemo s pašo ali krmljenjem zelene trave. Taka sprememba okolja največkrat privede do izboljšanja kliničnih znakov, če je bolezen še v začetni fazi.

Če mora konj ostati v hlevu, je potrebno zmanjšati izpostavitev senenemu prahu in hraniti krmo, ki se ne praši, kot je peletirana krma ali senena silaža. V svetu se uporablja komercialno pripravljeno brezprašno seno in silaža. Če se ne moremo izogniti hranjenju sena, ga neposredno pred pokladanjem namočimo v vodo, da se prašni delci izperejo (le tuširanje sena ne da pravega rezultata).

Pomembno je tudi dobro prezračevanje hlevov, kar dosežemo z odprtimi okni, vrati in z dobrim prezračevalnim sistemom, pri čemer se izogibajmo prepihu. Hlev naj bo stalno čist in suh, da ni čutiti vonja po amoniaku, ker je ta strupen za celice dihal. Paziti je potrebno tudi, da je okolica hleva, skladišča sena in nastila čista, suha in zračna.

Nastil z brezprašnimi lesenimi oblanci, narezanim papirjem in sintetičnim materialom je boljši kot nastil s slamo, ki je lahko polna plesni. Primerna so tudi šotna tla.

Namesto pometanja tla raje pograbimo, prašna tla pa poškropimo.

Pri tistih konjih, ki se jim stanje poslabša, ko se vhlevijo, je najbolje, da so celo leto zunaj, s tem da imajo na voljo zavetišče zaprto s treh strani, ki jih ščiti pred vetrom, dežjem in mrazom. Večina konj dobro reagira na spremembo okolja in prehrane, obstaja pa tudi nekaj zdravil, ki sicer niso zdravilna, vendar le začasno (za manj ali dlje časa) omilijo znake bolezni.

Odvisno od stopnje obolenja, uporabe konja in možnosti zdravljenja, se poleg spremembe okolja in izločanja alergenov, odločamo še o načinu zdravljenja.

Uporabljajo se protivnetna sredstva za umirjanje vnetja, aplicirajo se injekcijsko ali inhalacijsko, s pomočjo posebne maske. Bronhodilatatorji povzročijo sproščanje gladke mišičnine okoli zračnih mešičkov in s tem sproščajo krče in razširjajo dihalne poti. Mukolitiki oz.sekretolitiki pa raztapljajo sluzne produkte in jih pomagajo izločiti.

V nekaterih primerih se odločimo za terapijo, ki ji laično pravimo »prepiranje pljuč«. Z aplikacijo velike količine fiziološke raztopine povzročimo dlje časa trajajoč blag edem pljuč in s tem razredčitev sluznega eksudata v bronhih z namenom izločitve le tega iz pljuč.

Možnosti ozdravitve

Konji z naduho nikoli popolnoma ne ozdravijo, vendar lahko bolezen delno obvladamo. Pri tej bolezni je vsa preventiva na plečih lastnika in je koristen vsak tolar namenjen zanjo, česar se zavedajmo predvsem pri načrtovanju novega hleva ali obnavljanju starega. Redno cepljenje konja za zaščito proti infekcijam dihal po opravljeni osnovi se cepi na šest mesecev, redno razglistevanje konja (razvojne oblike nekaterih parazitov zaidejo tudi v pljuča), pravilna in odgovorna uporaba konja (v hlev naj gre vedno ohlajen in suh konj), dokončna ozdravitev infekcij dihal, z dovolj dolgim počitkom, primeren življenjski prostor in kakovostna krma (nikakor ne krmiti plesnivega sena in pokladati plesnive in vlažne slame), je veliko, kar lahko naredimo za svojega prijatelja.

Revija o konjih, februar 2000

Vera Jarh, dr.vet.med.
Veterinarska fakulteta, Klinika za konje

BREZ KOMENTARJEV