Pat Parelli – Miren, pripravljen sodelovati, zaupljiv

Pat Parelli – Miren, pripravljen sodelovati, zaupljiv

914
0
SHARE

Pa vendar je svet poln dvomljivcev, ne glede na to, kaj narediš!

Ne vem, če bi temu rekla ošabnost, vendar mislim, da gre za približno isto stvar. Namreč to prepričanje, da bi ljudje morali misliti enako kot mi.

V roku enega meseca sem bila dvakrat trdo postavljena na realna tla. Naučila sem se že, da ljudem ne pridigam o Parellijevem sistemu, pa vendar nisem bila pripravljena na brezbrižnost in sodbo, ki sem ju doživela.{+++}

V prvem od obeh primerov sem jahala svojega konja v javni pokriti jahalnici nedaleč od mojih staj.

Rada se občasno odpravim tja, ker je res velika dvorana z gumijastim podom, ki ti daje občutek, kot da jahaš na trampolinu in ker imajo vsenaokrog speljane lepe jahalne steze.

Tam se torej igram s svojim konjem in stvari so nama šle tako dobro, da sem mu snela uzdo in jahala samo s Korenčkovo Palico (Carrot Stick), ob tem pa vadila leteče menjave, odstopanja in za povrh sva preskočila še par sodov. V dvorano je prišla ženska s konjem, ki je izgledal še precej mlad. Uzda z lomljeno brzdo, križni nosni jermen (mehikanski nosnik), martingal, da konj ni mogel dvigovati glave. Vse skupaj ni najbolje delovalo, saj je konj ves čas razburjeno dvigal glavo s široko odprtimi očmi. Gospa je napeto držala kratke vajeti, njene oči so odražale otrplost in strah in le s težavo je konja ohranjala pod kontrolo.

V kotu arene je poskušala jahati v kasu mali krog in ravne linije, medtem ko sem sama uživala v počasnem galopu (canter) brez uzde in pri tem čutila ponos, da imam toliko kontrole nad mojim, še ne dolgo nazaj neustavljivim, konjem. Vsake toliko sem pogledala proti ubogi ženski, ki se je borila za razočarnjem, ker ji je konj skakal naokrog in ni bil pripravljen sodelovati ali ji nameniti svoje pozornosti.

Nenadoma me pokliče k sebi. »Ah«, sem mislila. Prevzeta je nad tem, kako miren, zaupljiv in pripravljen na sodelovanje je moj konj. Gotovo želi izvedeti, kaj je to, kar počnem s svojim konjem. »Živjo«, ji rečem z nasmeškom, ona pa se ni niti potrudila, da bi mi odzdravila.

»Kako dolgo se še mislite takole poditi naokrog?«, me je vprašala. »Vznemirjate mi konja!«

»Pravkar sem končala«, sem se ustrežljivo zlagala. Bila sem šokirana. Kaj ne vidi razlike med nama? Ali mogoče ni pomislila, da gre za izkušnje in znanje, da je to vzrok razliki med nama?

Odšla sem s precej čudnim občutkom v želodcu, razočarana zaradi njenega neodobrovanja. Ko sem se tako vozila nazaj domov, s svojim konjem zadaj v prikolici, sem prišla do zaključka, da je bila moja ošabnost tista, ki je predstavljala pravi problem.

Postavljala sem se pred njo. Nisem niti pomislila, kakšno je njeno stališče oz. njen pogled na vso stvar, še posebej, ker se je počutila tako ogroženo od njenega konja v tisti situaciji.

V drugem primeru se moram prav nasmejati nad vsem skupaj. Jahala sem na terenu, ki mi je še nekaj mesecev prej predstavljal pravo grozo. Moj konj Regalo, 163 cm visoki čistokrvni Anglež, je namreč razlog, da sem poiskala Patov sistem.

Ležereno sva se sprehajala samo z oglavnikom in povodcem, jaz sem uživala v miru, harmoniji in soncu. Ko tako jaham, mi po glavi rojijo spomini na prave nočne more, ki so mi jih predstavljale ježe po tem terenu in kako malo je manjkalo, da bi prodala tega konja, samo da bi se rešila vseh težav.

Nasproti nama prideta drug konj in na njem jahačica. Visok sivec je bil tako premočen od potu, da je bil videti črn. Pena je letela od njega iz vsake njegove gube. Kandara v gobcu mu je ustnice potegnila skoraj do oči, martingal je bil čvrsto napet. Nosni jermen je komaj zdrževal škrtajoče zobe za rahlo razprtimi ustnicami in tako sta odplesala in odprhala v stranhodu proti nama. Ženska v sedlu je držala vajeti kot v primežu in le rokavice so jo reševale pred žulji. Niti približno ni izgledalo, da bi se zabavala.

Ko se nama je počasi priključila, je Regalo postavil ušesa v pozor, vendar ni niti najmanj spremenil koraka ali otrpnil. »Vau«, sem si mislila. »To sem bila nekoč jaz. Kako ubogo se mora počutiti, da ne omenjam konja in gotovo mi bo zavidala, ko bo videla, da jaham samo z oglavnikom.«

Boreč se s svojim konjem gre mimo mene in mi vrže v obraz: »To je nevarno!«

Skoraj se mi je zaletelo. Njej se je zdelo, da sem jaz tista, ki je v smrtni nevarnosti.

Ljudje sprejemajo lastne odločitve in temu primerno daleč tudi pridejo v svojem življenju. Sem jaz tista, ki naj sodi, kaj je dobro in kaj slabo? Parellijev sistem te uči, da ostaneš pozitivno naravnan, potrpežljiv in osredotočen. Ne mislite, da se stvari ne morejo zgrniti na vas, da bo na preizkušnji vaša vztrajnost.

Naj mi to da mir v duši, da bom še naprej dober vzor Parellijevega Naravnega Konjarstva (Parelli Natural Horsemanship) in ne bom primorana spreminjati drugih tako, kot jaz mislim, da je prav. Kaj si drugi mislijo o nas, se nas prav nič ne tiče.

Edino, kar mi občasno še predstavlja težavo je, ko se ljudje, ki gledajo, kako Pat počne nekatere najbolj neverjetne stvari s konji, zgolj namrdnejo in obrnejo stran, kot da bi ne bilo vredno niti poizvedeti, kaj to sploh je!

Avtor: Linda Parelli

Prevod: M.I.