Supermarket izkušenj

Supermarket izkušenj

1620
0
SHARE

Nič ni bolj nesmiselno, kot trditev, da se mora vsak človek učiti iz svojih napak. Kdor se ravna po tej ljudski trditvi, po nepotrebnem zapravlja energijo in slabo gospodari z svojim življenjem.
Veliko pametneje je, da pridobimo izkušnje drugih ljudi. Ali morda mislite, da naši predniki niso pridobili določenih izkušenj od svojih prednikov? Izkušnje naših prednikov so lepo urejene skozi zgodovino in samo čakajo, da si nekdo postreže z njimi.
Postrezite si torej v tem »virtualnem supermarketu«. Od vsakega posameznika pa je odvisno, s kolikšno pozornostjo bo nabral izkušnje svojih prednikov in nemalo kdo si kljub dobrim nasvetom še vedno »opeče prste«.{+++}


NAJVEČJE NAPAKE PROFESIONALCEV:

Od zmagovalca olimpijskih iger do prvaka v cuttingu ni jahača, ki bi bil brez napak. To dokazuje sledeči prispevek:

1. Pod pritiskom in napetostjo:

Z leti sem postal potrpežljiv. Če se konj upira, mora človek ohraniti živce in bliskovito razmisliti: Kaj bi lahko bil vzrok? Dlje, ko jahač ne najde vzroka, več napak se zgodi. Ena takšnih napak je, da recimo lekcije kot sta piaffe in passage poučujemo s prisilo.

Klaus Balkenhol je dvakratni olimpijski prvak (1992,1996) v dresurnem jahanju in je do leta 2000 treniral nemško državno reprezentanco.

2. Strogi prijemi:

Včasih so mi zaradi prevelike vneme pogosto popustili živci. Kadar ni uspela menjava galopa, sem grobo posredoval. Konj take napake jasno pokaže: panično se umika pred nogo. Potem mi je kaj takega vedno žal. Marsikateri izmed mojih konj bi morda prišel veliko dlje in bi hitreje doumel, če bi ravnal potrpežljivo. K sreči ni noben konj utrpel škode – za razliko od nekaterih drugih jahačev, ki so na poti do uspeha uničili kar nekaj konj.
Nekateri svojih agresij nikoli ne dobijo pod kontrolo. Sedaj sem star 62 let in jasno mi je, da z »bojem« pri jahanju ne napreduješ. Če kakšna lekcija ne uspe, raje prekinem za nekaj časa s treningom ali pa lekcijo popolnoma črtam, če je za konja prezahtevna ali pa je konj premalo nadarjen. Raje imam zelo dobrega konja razreda S kot pa zategnjenega konja razreda Grand Prix.

Udo Lange, šestkratni nemški prvak poklicnih jahačev, nosilec častnega naslova
»jahalni mojster«. Na Bavarskem šola konje za dresuro.

3. Nakladanje na prikolico

Na začetku sem konje v prikolici vedno najprej privezala in nato zadaj zaprla vrata prikolice. Tako so me naučili. Ko sem prvič pomagala pri nakladanju tujega konja, sem storila enako. Konj tega ni bil vajen. Potegnil je nazaj, z eno nogo stopil poleg rampe in utrgal oglavnik. Potem je panično divjal naokoli in lahko bi se zgodila velika nesreča.
Od takrat vse konje treniram tako, da gredo pred mano v prikolico. Potem lahko v miru zaprem letev in vrata prikolice, šele nato jih od spredaj privežem. To je veliko bolj varno.

Ute Holm je nanizala nešteto državnih in mednarodnih western naslovov, nazadnje je leta 2004 v francoskem Lye-u postala evropska prvakinja v cuttingu.

4. Nove ideje

Jahanje brez uporabe možganov je največja napaka. Kdor nima domišljije, kako doseči oddaljeni cilj v etapah, hoče preveč naenkrat. Primer: Konju, ki tölta je težje iti »na uzdi«, kot konju, ki je jahan v dresuri. Če ga spravimo v kas, potem pa vlečemo nazaj, to nima učinka. Potrebujemo načrt, kako ga pripraviti, da gre v naslonu. Veliko jahačev ne mara novosti, saj je nemško jahanje desetletja poznalo samo en tir.
Včasih sem bil tudi jaz brez domišljije, danes pa si ogledam kaj počnejo western trenerji ali pa trenerji galoperjev, se peljem v Ameriko – ukradem idejo tu in tam.

Walter Feldmann je 15 kratni svetovni in evropski prvak in vodi center Aegidienberg blizu Bonna v Nemčiji.

5. Požvižganje na dresuro

V Nemški demokratični republiki sem tekmoval v večnamenskem jahanju, najpogosteje z polnokrvnjaki iz dirkališč. Takrat se je dalo dobiti veliko točk za hitrost na progi, zato smo se požvižgali na dresuro. Posledično je sledilo nešteto padcev. Tolikokrat sem si poškodoval vretenca, da imam danes ogromne probleme pri jahanju. Takrat so vsi tako počeli. Danes vem: dokler konj ne pozna zadovoljivo dresure, nikoli ne pričnem s preskakovanjem.

Matthias Lisse, samostojni inštruktor jahanja, lastnik jahalnega centra iz Bavarske.

6. Smola v blatu

Pred 25imi leti sem jahal 6 letnega Faktorja, talentiranega konja v vsestranski preizkušnji stopnje L. Jahanje po terenu je bilo odlično, ampak pri skokih me je usmerjalo častihlepje namesto razum. Tla so bila blatna in globoko se je ugrezalo; bolje bi bilo, da ne bi štartal. Konj si je nategnil tetive in je moral počivati leto in pol. Tudi kasneje ga ni bilo več mogoče 100% obremeniti. To napako sem še dolgo obžaloval. Od takrat sem se odpovedal štartom na neprimerni podlagi.

Hugo Simon je bil več kot 30 let v samem vrhu tekmovalcev v preskakovanju – med drugimi s konjema »Gladstone« in »ET«. Šestkrat se je udeležil olimpijskih iger.

7. Bela od pene

 

Kot pubertetnica sem bila včasih zelo razdražljiva. Z mojo kobilo sem odjahala na teren, hotela sem v desni galop, kobila je hotela v levi kas. Takrat sem ponorela in prišla domov s konjem, ki je bil snežno bel od pene. Kobila mi moje napake ni hitro odpustila in se je 2 dni upirala temu, da bi kaj vzela z moje roke. Danes mi tega več noben ne verjame. To je bilo zadnjič, da sem tako zgubila nadzor nad sabo.

Susanne von Dietze, inštruktorica jahanja in sodnica na turnirjih iz Izraela

8. Maščevanje je »muskelfiber«

Jahač more vedeti, kdaj je dovolj, četudi konj hoče še več. Lansko zimo sem ujahaval prijazno in obvladljivo štiriletno kobilo trakenske pasme. Po uvajalnih vajah doma, sva se prvič odpravila na teren. Vse nama je uspevalo. Kasala sva, potem je prešla v galop in odgalopirala sva daljšo progo skozi gozd. Sploh ni hotela nehati. Ko sem čez 2 dni spet hotel z njo na teren, se je temu upirala.
Povezala je namreč odhod od hleva z »muskelfibrom«. Prepustil sem se užitku in navideznemu uspehu. To je bila napaka. Ko je najlepše, mora jahač odnehati.{+++}

Johannes Beck-Broichsitter, šef jahalne šole Johannenhof v Nemčiji.

9. Ko je konec, je konec

Na prvenstvu Bavarske leta 1989 sem v pavzi dajal intervjuje, namesto da bi ogrel svojo kobilo »Classic Rose« in jo pripravil na terensko ježo. Obadva nisva bila skoncentrirana. Na prvi oviri se je kobila spotaknila, padla name in zlomil sem si medenico. Še slabše jo je odnesel stari maček v lovnem jahanju. Z spuščenimi vajetmi je jahal domov. Ko je prišel do ovire, jo je hotel še na vsak način preskočiti. Utrujeni konj se je prevrnil na oviri, padel na jahača, ki je umrl.
Iz tega sem se naučil, da je treba jahati koncentrirano že od prve ovire. Nikoli ne poskušam nekaj doseči z utrujenim konjem. Ko je konec, je konec.

Veterinar Dr. Matthias Baumann iz Bavarske je trikratni nemški prvak v vsestranskem jahanju in moštveni olimpijski zmagovalec.

Po reviji Cavallo 01/2006 prevedel Mitja Jager

BREZ KOMENTARJEV