Igra moči

Članek objavljen v Reviji o konjih, december 2000, ČZD Kmečki glas, d.o.o., 1001 Ljubljana, Železna c. 14, avtor: Jana Vejnovič (po Cavallo)

Ko se napnejo mišice mogočne in lepe živali, kot je konj, gledalcem zastane dih, pa naj gre za galopske dirke polnokrvnih konj ali merjene moči hladnokrvnih konj pri vleki težkih tovorov. Raziskovalci v svojih laboratorijih še vedno navdušeno raziskujejo konjev organizem, kajti skelet, mišice, tetive, krvni obtok drobnega arabca ali težkega hladnokrvca tehnično tako uigrano delujejo, kot bi si vsak inženir le želel.{+}

Polnokrvni in hladnokrvni konji imajo isto moč, toda prvi so dvakrat hitrejši. Nikomur pa ne pride na misel, da bi galoperja vpregel v plug – koliko lahko nek konj dejansko vleče, je namreč odvisno od mase v vpregi. Težji ko je konj, večjo težo lahko potegne, je enostavna formula   za   strokovnjake   za vprežne konje. Predpogoj pa je, da konj ni le debel in zamaščen, ampak mora imeti dobro razvite mišice. Te proizvajajo konjske sile – s tisočimi snopiči vlaken, v katerih ležijo tesno druga ob drugi elastične, tanke fibrile. To so »mini stroji«, ki presenečajo z občudovanja vredno molekularno arhitekturo, in se pri vseh vretenčarjih od miši do Shire konja na ukaz povežejo.

Kot bati v motorju ležijo v mišičnih fibrilih beljakovinska vlakna aktin in myosin druga ob drugi.

Žrebci niso nič boljši atleti kot kobile

Razen tega, da imajo zaradi hormonov debelejše mišice in so pri vleki tovorov v prednosti, v atletiki nimajo prednosti pred kobilami in tudi ne pred kastrati. V merjenju moči med njimi ni nobenih razlik. Američani so sicer odkrili, da so mišična vlakna, torej bati v konjevem motorju, pri žrebcih drugače porazdeljena kot pri kobilah. Žrebci imajo več vlaken tipa 2a in manj tipa 2b.

Tip 2a lahko dela aerobno ali anerobno, tip 2b pa le aerobno. Oba pa delata bliskovito hitro in se ta vlakna zato tudi imenujejo hitra vlakna. Vlakna tip 1 (počasna vlakna) pa so specializirana za dolgotrajno vzdržljivost.

Delež vlaken v mišici ni odvisen samo od spola živali, ampak tudi od namena uporabe konja. Večina počasnih vlaken tipa I se nahaja pri konjih za distančno jahanje, pa naj gre za žrebce ali kobile. Ta počasna vlakna tičijo predvsem v statičnih mišicah blizu kosti, ki konja stabilizirajo. Če pa lipicanec skoči v kapriolo, aktivira hitra vlakna v hrbtnih mišicah in mišicah zadka. Takšne eksplozije v gibanju so možne, ker so mišice pritrjene na skelet preko vezi, tetiv in vlečejo kot niti pri lutkah. Sklepni vzvodni sistem iz dolgih in kratkih kosti spremeni silo skupaj zvezanih mišic v skoke, dresurne korake ali hitre galopade.

Zadku se pripisuje preveč teže

Samo konj od vseh živali zaradi reje tako močno varira v telesni zgradbi in teži – od 70 kilogramov težkega Shetland ponija do ene tone težkega Shire konja.

Strokovnjaki kritizirajo stare študije, češ da so preveliko težo pripisovali konjevemu zadku. Tudi hipologi so prevzeli enako mišljenje in so v knjigah, ki so opisovale šolo jahanja, hvalili izjemno potisno moč konjevega zadka. V resnici pa je sprednji konjev del skoraj enako udeležen pri prevzemanju bremen. Za zmogljivost niso pomembne le noge, zelo veliko pomeni tudi trup – predvsem v galopu. Kako to deluje? Vretenčarji uporabljajo pri teku svojo hrbtenico, ki se upogiba in izteza pri vsakem skoku, se razteza, niha in omogoča konju gibanje naprej – pri majhnih živalih še močneje kot pri konjih. Manjša ko je žival, toliko bolj živahno   mora  steči,  saj   vidi sovražnika šele, ko se mu ta približa. Konji pa po zaslugi svoje velikosti in panoramskega vida sovražnika »odkrijejo« že, ko je še daleč stran. Pravočasno lahko zbežijo in razvijejo hitrost tudi do 70 km/h, ker jim je evolucija »podarila« dovolj dolge noge, z rejo pa so se njegove okončine še bolj perfekcionirale.

Naslovenskih kmetijah je bil nekdaj konj nepogrešljiv pri delu na polju, sedaj je takšna opravila prevzel traktor. Včasih pa za delo v vinogradih še radi uporabijo konja, ker manj poškoduje zemljo in tudi vrste med trtami so preozke za velike stroje.

Noge jih ne ponesejo samo na varen kraj pred sovražnikom, njihov način gibanja (primerljiv z nihalom) jim omogoča, da pri premagovanju dolgih razdalj v koraku varčujejo z močjo. Daljše ko so noge, počasneje nihajo in zato lahko konj uporablja počasna mišična vlakna, ki porabijo manj energije kot hitra vlakna. Velike živali se gibajo bolj gospodarno kot majhne.

Obstaja še ena fizikalna značilnost: konji tečejo na vzmeteh. V njihovih mišicah tičijo ogromne titin-beljakovinske spirale; njihove tetive so zgrajene iz elastičnih, kodravih snopičev kolagenskih vlaken, ki se lahko v galopu raztezajo do 16 odstotkov.

Pri dotiku noge s tlemi se mišice in tetive raztegnejo, pri tem črpajo gibalno energijo, pri dvigu noge s tal skočijo skupaj, kot bi se strgala naramnica in katapultirajo telo naprej. V kasu privarčuje kompleks mišice – tetive 80 odstotkov gibalne energije. Takšne vzmeti imajo prijeten stranski učinek: konja spravijo v gibanje. Konji so razvili gospodarne načine hoda s trdnim vzorcem gibanja. Strokovnjaki v svetu so do potankosti analizirali vse vrste konjevega hoda in med njimi je Šved dr. Mikael Holmstrom z računalniškimi analizami razkril kas kot štiritaktni hod. Danes je s svojim sistemom ocenjevanja konja tako uspešen, da se jahači pred nakupom konj radi posvetujejo z njim. Ali bo konj dober za dresuro – ker so njegove nadlahntice dovolj dolge za dolg in močan kas. Dolžina kosti se ne da spremeniti, lahko pa človek vpliva na mišičevje – s treningom, krmo ali dopingom. S treningom postanejo mišice debelejše, kostno tkivo gostejše in tetive tako stabilne, da se skorajda ne morejo natrgati.

Dokaz silne konjeve moči: lipicanec se katapultira v zrak, kot da bi bil na vzmeteh.

Trening zviša število mitohondrijev – tistih celičnih elektrarn, ki kurijo hranljive snovi – in izboljšuje s tem pretvorbo krme v gibalno energijo. Trening ugodno vpliva tudi na dihanje in krvni obtok ter poveča dotok kisika. Brez treninga bi konjem pri hudih obremenitvah hitro zmanjkalo sape. Galoper npr. porabi v dirki 2200 litrov zraka na minuto. Srčni utrip se mu lahko poviša za desetkrat, da dobijo mišice dovolj kisika. Konjem za rekreativno jahanje je lažje, vendar njihov organizem prav tako potrebuje osnovno moč, da lahko nosi jahača. Zato strokovnjaki priporočajo eno ali dve uri jahanja na dan, če pa je za to premalo časa, pa vsaj eno uro sprehajanja. Priporočljivo je jahanje v hrib, ki je najenostavnješa vaja za moč. Ali boste hrib premagali v koraku, kasu ali galopu, je vaša stvar oziroma morate upoštevati konjevo kondicijo. Netreniran konj se bo že v koraku zasopel.

Med težkim delom se segrejejo mitohondriji v mišicah. Po-kurijo predvsem ogljikove hidrate iz energetsko bogate močne krme, ki jih hranijo jetra in mišice v obliki glikogena. Konji, ki ne delajo, zato ne potrebujejo nobene močne krme, medtem ko pri konjih, ki so dnevno zelo obremenjeni, z njo ne smejo varčevati.

Nadaljnje energetske rezerve za vzdržljivostno delo se skladiščijo v maščobi. Proteini se komajda porabijo in sploh niso tako polni moči, kot zagotavljajo proizvajalci krmil. Nekateri strokovnjaki so skeptični glede vrste dodatnih krmil, češ da se mišice gradijo s treningom in ne z nekakšnimi praški. Mnogi trenerji seveda takšno trditev zanikajo in uporabijo vse, kar bi lahko konje naredilo še močnejše. Že leta 1889 je v angleškem leksikonu omenjena mešanica opija, ki so jo uporabili pri galoperjih; leta 1910 pa je ruski kemik dokazal prisotnost poživila v konjevi slini.

V Münchnu išče kemik dr. Heinz – Werner Hagedorn prepovedana poživila v urinu kasačev. Je pooblaščen za odkrivanje dopinga s strani Glavne zveze za rejo kasačev in za kasaške dirke. Razlikuje tri skupine dopingov, ki povečujejo zmogljivost, obenem pa so lahko smrtno nevarni. To so steroidi, derivati moškega hormona testosterona, ki naredijo  mišice  in  kosti  debelejše.

Druga skupina, beta 2 – antagonist! ugodno vplivajo na dihanje, razgrajujejo maščobo in izgrajujejo mišice. Kortikoseroidi kot kortizon olajšajo sproščanje krvnega sladkorja (glukoze) v celicah in hitro dobavljajo energijo.

Doping pa konje le začasno krepi, ne preprečuje pa, da skelet in tetive športnih konj med največjimi obremenitvami ne bi trpele. Večja je hitrost, bolj trpijo noge. V galopski dirki so noge pod tonami težkih obremenitev in nobeno čudo ni, da 70 odstotkov galoperjev trpi zaradi poškodovanih tetiv ali zlomov.

Hitrost konje ubija, je stara modrost z galopskih stez. V nasprotju s tem je preskakovanje zaprek skorajda nedolžna zadeva, saj na konjevo nogo vpliva pri doskoku »komaj« 600 kilogramov teže.

Pa niso samo galoperji in parkuraši tisti, ki morajo biti močni kot Herkules. Nekateri konji za rekreativno jahanje so tudi uboge pare, npr. majhni islandski konji. Ti imajo pogosto težave s hrbtenico, ki se zaradi stalnih obremenitev (težki, odrasli jahači) pobesi in pride do tako imenovanega Kissing sindroma. Nekateri živinozdravniki trdijo, da želijo islandci ubežati težkemu jahaču, zato v dirkalnem pasu tečejo po ovalni stezi kot raketa. Zadnja leta vzrejajo centimeter ali dva višje islandce, kar še ne pomeni, da lažje nosijo težja bremena.

O faktorjih, ki govorijo o tem, koliko lahko nek konj nosi, so do sedaj bolj domnevali kot raziskovali, kajti povezava med sedlom jahača, konjevim hrbtom in konjevimi nogami ter treningom je preveč zapletena. Vojska npr. obremenjuje svoje živali na osnovi izkušenj in primerjav: konji nosijo 60, osli 54 in mule celo 181 kilogramov težko breme sedem ur dolgo 40 kilometrov daleč.

Na dunajski univerzi so ugotovili, koliko lahko prenese konjev hrbet. Njihovi poskusi s pomočjo merilne podsedelnice so pokazali, da med kasom »pade« jahač s svojo dvojno težo na konjev hrbet – to je smerna vrednost, ki je močno odvisna od jahačevega znanja in tempa.

Bavarski strokovnjaki želijo doseči radikalno zmanjšanje obremenitve na konjevo hrbtenico in njegove noge. Koliko lahko konj vleče, je že dolgo znano in raziskano. Že leta 1923 so Američani razvili merilni voz, ki so ga uporabljali tudi v Nemčiji, saj je marsikdo od kmetov želel vedeti, kakšno težo lahko zaupa svojemu vprežnemu konju.

Paul Bule je leta 1934 zapisal, da sme vprežni konj v enem dnevu vleči le deset odstotkov svoje teže, da ni popolnoma izčrpan – to je natančno tista moč, ki jo je že leta 1765 definiral James Watt, izumitelj parnega stroja, torej kot 1 konjsko moč ali 735 Wattov. Bulova mejna vrednost velja še danes. Vsekakor z desetimi odstotki ni mislil čisto težo v ojnicah, ampak vlečni upor. Ta upor izračunamo tako, da pomnožimo tovor s številom trenj, ta pa so vzpon, stanje ceste in velikost koles.

(po Cavallo) Jana Vejnovič