Kako se jahač nauči sedeti? – Wilhelm Mueseler (vol.2)

Kako se jahač nauči sedeti? – Wilhelm Mueseler (vol.2)

7404
0
SHARE

Ljudje so pogosto v zmoti glede pomena besedne zveze »jahačev sed«. Izraz se ne nanaša toliko na položaj okončin, kot na način, na katerega jahač:
1. vzdržuje položaj v sedlu s pomočjo ravnotežja,
2. sproščeno sedi in
3. spremlja konjevo gibanje.

Obvladanje teh treh zahtev pomeni, da nekdo sedi dobro, ima nadzor nad okončinami, jih torej lahko uporablja, kot je to potrebno in lahko deluje na konja na najboljši možen način.

Koncept tako imenovanega »pravilnega seda« je nevaren in lahko vodi v precenjevanje prototipnega seda, s tem pa naredimo več škode kot koristi. Obstaja namreč več poti, kako sedeti na konju in veliko se lahko naučimo z opazovanjem drugih jahačev. Ampak, prav tako kot bi nas skica pravilnega seda silila v slepo posnemanje le-te, bi bilo tudi od jahalnega trenerja nepravilno, da zahteva, naj sedimo v nekem »predpisanem« položaju. To bi neizogibno vodilo k zategnjenosti, kar je absoluten kapitalni greh!

Kljub temu pa je vprašanje: »Kako se jahač nauči sedeti?« zelo pomembno. Vprašanje ni lahko, in nanj ne moremo odgovoriti v nekaj besedah, pa vendar se odgovor nanj skriva v odgovoru na dve najpogostejši vprašanji jahačev začetnikov: »Ali sedim pravilno?« in »Kaj (še vedno) delam narobe?«

Vsak jahač mora najti svoj odgovor na ti dve vprašanji. Kajti, samo on lahko pove ali sedi udobno in ali čuti konja in samo on sam se lahko zaveda kaj pomenijo tri načela: ravnotežje, sproščenost in sledenje konjevemu gibanju.

Okončine sledijo naravno in ne na nek »predpisan« način in njihov položaj je določen glede na vrsto delovanja na konja, ki ga uporabljamo. Položaj rok in trupa v tem poglavju torej ne bo obravnavan, posvetili se mu bomo kasneje, v poglavju o delovanju na konja.

RAVNOTEŽJE
Ravnotežje je prva in najpomembnejša stvar, ki jo mora jahač osvojiti. To in samo to mu bo omogočilo, da bo varno sedel na svojem konju. Telo naj počiva pokončno na sednih kosteh in sramni kosti, to je, na treh podpirajočih točkah in v najglobljem delu sedla. Idealno naj bi bil najgloblji del sedla na sredini in ne na začetku ali na koncu, kot je na žalost pogosto pri slabo prilegajočih se sedlih.

Roke in noge pri ravnotežju v sedlu ne igrajo nobene vloge; oziroma bodo pomembne le v primeru, da jahač popolnoma izgubi ravnotežje in je v nevarnosti, da pade s konja. Najhitrejša pot za začetnika, ki hoče vaditi ravnotežje je, da sedi na konju, ki se giba v koraku in v kasu in je opremljen z zveznimi vajetmi (ausbinderji). Dobro je, če v tej fazi učenja inštruktor ne daje nasvetov, tako da se lahko jahač osredotoči na svojo nalogo. Bistvo zveznih vajeti je v tem, da je konjevo gibanje manj izrazito in jahača ne meče toliko iz sedla.

Pomembno je, da začetnik jaha mirnega. konja, ki se giba mehko. Stremena uporabimo že od samega začetka, saj se jahač z njimi počuti bolj varno in bo hitreje pridobil zaupanje, se sprostil in se znebil zategnjenosti. Če ima jahač kljub temu težave, vzrok skoraj zagotovo tiči v konjevih hodih, ki so najbrž preveč energični. V takem primeru priporočam menjavo konja, kajti, lažje kot bo jahač osvojil začetne faze učenja, hitreje bo pridobil zaupanje in ravnotežje.

Ko je določena mera ravnotežja dosežena (in to naj bi bilo po le nekaj urah), je čas da se to ravnotežje preizkusi – jahač naj jaha brez stremen. Paziti moramo, da se tega poslužimo postopoma in za malo časa, da se izognemo morebitni izgubi jahačevega zaupanja in samozavesti. Izguba samozavesti bi namreč neizogibno pomenila premik nazaj; jahač bi se oprijemal z nogami in postal popolnoma zategnjen.

Premik nazaj lahko pomeni tudi padec s konja, saj taki jahači pogosto postanejo boječi in nagnjeni k visenju naprej. Svetujem torej, da se stremena odstrani postopno, najprej za nekaj korakov, ko se jahač počuti udobno, pa ta čas podaljšamo. Kasneje preidemo celo na izvajanje raznih vaj med tem, ko jahač jaha brez stremen. Tako se bo jahač počasi začel veseliti pridobivanja ravnotežja.

Ravnotežje je predmet fizične spretnosti, ki jo vsak jahač lahko kmalu osvoji. Izboljšamo ga lahko s tem, da jahača naučimo, kako pritegniti križ in šele takrat bo dobil jasno predstavo, občutek o tem, kako naj bi sedel v sedlu. Ključnega pomena je, da jahaču začetniku razložimo, kaj pomeni »pritegniti križ« in »slediti konjevemu gibanju«, v nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da bo ob ukazih kot so: »Poravnaj se!« in »Nagni se nazaj!« postal zategnjen in bo naredil votel hrbet. Oseba, ki ima votel hrbet, sili svojo zadnjico nazaj in ven iz sedla in je potemtakem brez možnosti, da sedi dobro in skozi to doseže ravnotežje.

Preizkus ravnotežja prestanemo takrat, ko nam uspe vzdrževati varen sed brez uporabe stremen v ovinkih in serpentinah, brez zategovanja in visenja naprej. Dalje, ko lahko gledamo povsod naokrog, premikamo svoje okončine in se pogovarjamo. Dosego vsega tega najbolje oceni vsak jahač sam zase.

Ko se jahač nauči sedeti tako, da se konj lahko svobodno giba, smo dosegli točko, kjer se tudi konj sam začne truditi zato, da bi on in oseba na njem ostala v ravnotežju. Na vsak naroben premik teže jahača se bo v takem primeru konj bolj odzval, kot kadar vozimo kolo »brez rok«.

Jahanje brez stremen pa je pomembno tudi za bolj izkušene jahače. Priporočam, da od časa do časa še vedno preizkusijo jahati na tak način. Če se jim zdi, da ne sedijo dobro, potem to vsekakor pomeni, da so podvrženi določeni meri zategnjenosti, kar negativno vpliva na njihovo ravnotežje. Če pa se po čutijo, kot da je vse v redu, potem tudi je tako.

SPROŠČENOST
S tem izrazom imamo v mislih stanje, ko so sklepi rok in nog ter jahačeve mišice sproščene, brez neprostovoljne zategnjenosti. To seveda ne pomeni, da jahačeve okončine lahko prosto opletajo naokrog. Premišljena uporaba mišic se zahteva, prav tako kot pri gimnastiku, ki graciozno nastopa na bradlji, pa naj gre za balansiranje, guganje ali skakanje.

Problem pri sproščenosti tiči v tem, da jahač ne zna oceniti kdaj so njegove mišice zategnjene in kdaj sproščene.

Velja, da smo zategnjeni, kadar čutimo, da sedimo neudobno in da svoj sed le stežka vzdržujemo in še to s pomočjo zadnjice. Ko jahač osvoji določeno stopnjo ravnotežja, strah, zategnjenost in tendenca po visenju naprej začnejo izginjati in stanje sproščenosti se lahko prične.

Kot že rečeno, pri doseganju ravnotežja in sproščenosti jahaču lahko pomagajo razne vaje, ki jih izvaja, medtem ko sedi na konju. Gledanje okrog sebe, premikanje, pogovarjanje, žvižganje in druge vaje so v veliko pomoč jahaču pri navajanju na svojega konja in sproščanju, vendar le, če je že osvojil določeno stopnjo ravnotežja in samozavesti, ki ga tako početje zahteva.

Jahanje po terenu nam pri razvijanju samozavesti in sproščenosti pomaga prav toliko kot zgoraj omenjene vaje. Poleg tega nam dodatno pomaga, da spoznamo, kako se naš konj vede v različnih situacijah. Tujega jezika se veliko bolje naučimo v tujini, kot doma iz knjig..

Veliko slišimo o vajah na konjskem hrbtu, malo pozornosti pa posvečamo vajam na tleh. Slabo drža in zategnjenost naravno slabo vplivajo na jahačev sed. Obstaja razlika med napakami v drži, ki samo izgledajo slabo in nič drugega, ter med napakami, ki imajo škodljiv efekt. Prav tako obstaja razlika med nepravilnostmi, ki so lahko prirojene, kot npr. telesne deformacije ali nepravilnosti ali pa take, ki so jih povzročile slabe navade, ki se lahko kažejo, ko je jahač na tleh (ni pa nujno), vedno pa se pokažejo, kadar sedi v sedlu.

Kadar pa težave izvirajo iz telesnih deformacij ali slabih navad je najbolje kar učitelj lahko naredi, da učencu jasna navodila o prihodnjem delu, ki jim mora le-ta skrbno slediti.
Za razliko od izvajanja vaj na konjskem hrbtu, morajo biti vaje, ki jih učenec izvaja na tleh zaradi svoje slabe drže in drugih slabih navad, prikrojene za vsakega učenca posebej in jih ne izvajamo med učno uro, kjer jaha več učencev skupaj.

Ena najpogostejših težav je bolečina v stegnih, ki jo povzroči raztegovanje stegenskih mišic, ki tega niso navajene. Oseba, ki trpi za tem, bo posledično imela težave s položajem nog. Samo jahač, ki se v sedlu počuti udobno, lahko sedi dobro in sproščeno.

Če jahač med sedenjem v sedlu občuti neudobje ali ima težave z držanjem svojih nog takoj za sedelnim pasom, brez da bi pri tem odmaknil kolena stran od sedla ali če njegove noge ne visijo naravno v tem položaju, potem je, gledano z vidika telesne zgradbe, “preozek” v dimljah.

Nemogoče se je znebiti te mišične zategnjenosti, če so noge prisiljene v pravilen položaj. Vaje kot je iztegovanje vsake noge posebej vstran in raztegovanje nog široko narazen lahko raztegne sramno kost ali bolje rečeno notranje stegenske mišice. Potrebno pa je poudariti, da morajo biti te vaje izvedene večkrat na dan, najbolje zjutraj, opoldne in zvečer, če naj imajo kakšen pozitiven učinek. To je edini način sproščanja nog. Med tem časom, ko ima jahač take težave, bi bilo zanj koristno, da jaha konja, ki nima preveč izraženih hodov.

Poleg vsega tega se mora jahač boriti proti napakam v drži, proti zategnjenosti v bokih in sklepih gležnjev, proti zaokroževanju hrbta ali neuravnanosti bokov. Zategnjena zapestja prav tako potrebujejo popravljanje, kakor bi ga pri učenju igranja klavirja in violine.
Treba se je zavedati, da je enostavno nemogoče vse zgoraj našteto pravilno izvesti v relativno kratkem času, ko sedimo na konju.

Če jahač zanemarja učiteljeva navodila, ne sme biti presenečen, ko bo imel težave z udobjem, sproščenostjo, konec koncev pa tako jahanje niti ne izgleda lepo. Te težave pa posledično negativno vplivajo na čutenje in na delovanje na konja.

Stvar, ki najbolj ogroža jahačevo sproščenost v sedlu, pa je prav gotovo popravljanje seda. To pa se lahko sliši precej nesmiselno. Nekateri utegnejo reči: »Seveda je pravilno, da se jahaču pove, kako naj sedi in se ga pri tem popravlja!« Ampak, tukaj je na delu logika. Popravljanje seda ni nič drugega kot siljenje v neko v naprej določeno držo, v drugih besedah, uniči sproščenost in vodi v zategnjenost.

Položaj telesa in okončin je odvisen od vaje, ki jo moramo izvesti in od dejstev, ki jih moramo uporabiti. Neumno bi bilo torej učiti en položaj v izolaciji od drugih, to lahko storimo le v primerih, ko je naš namen, da se jahač nauči dajati dejstva in »čutiti« konja. Seveda pa to še ne pomeni, da izboljšanje seda ni pomembno. Je najpomembnejše, saj pokaže, da le učenje jahanja (v najširšem možnem pomenu besede) lahko za rezultat da dober sed, pri katerem jahač čuti kaj se dogaja in lahko daje pravilna dejstva.

Pred vsako novo lekcijo, pa naj bo to hod, kas, zaustavljanje, obračanja ali galopiranje, je potrebno izvesti pol-zaustavljanje(v nadaljevanju: pol-parada). Pri izvedbi pol-parade mora jahač storiti naslednje: zravna telo, se naredi »dolgega« in z nogami deluje na konja. Tako bo izboljšal svoj sed in obenem ocenil ali je bila pol-parada dovolj učinkovita, ter če se je konj pravilno odzval. Da pa jahač kaj takega lahko občuti, mora sam biti popolnoma sproščen.

Če trener in jahač izvedbam pol-parad povzročata dovolj pozornosti, je to neprecenljive vrednosti pri pridobivanju dobrega seda, občutka in delovanja. Popravljanje sedišča kot takega bo postalo nepotrebno. Potrebno pa je vedeti, kako pogosto se pol-parada izvaja: avtomatično mora slediti trenerjevemu pozivu k pozornosti, ki mu vedno sledi ukaz. (Npr. Pozor, levi galop! ali: Iiinn, kas!). Pri tem je jasno, kaj učenec mora storiti. Ne naredi samo ene stvari od naslednjih: se zravna, poravna, potisne prsa naprej in rame nazaj, ampak naredi pol-parado, ki pokrije vse to. Učenec se zravna se z določenim namenom in pri tem ne sme priti do zategnjenosti. Ko zahteva pravilno pol-parado, mora pri tem združiti več stvari naenkrat: naredi se dolgega, tako da se zravna, stisne noge navznoter, se prilagodi konjevemu gibanju in ga na sploh »čuti«. Jahač lahko dober elastičen, prožen sed osvoji šele takrat, ko je popolnoma osvojil izvedbo pol-parade.

Nasprotno od prej omenjenega pa bo edini učinek posameznih ukazov kot so: »Sedi bolj pokončno!«, »Poravnaj se v sedlu!«, »Prsa naprej!« , to da učenec postane zategnjen, ker se osredotoča na te različne ukaze in jih skuša izvesti do črke natančno. Nemogoče je preveč poudariti, da je to, kar mora storiti, naučiti se jahati in ne naučiti se nekega v naprej določenega okvira.

SLEDENJE KONJEVEMU GIBANJU IN UČENJE SEDENJA GLOBOKO V SEDLU
Problemi se pričnejo v kasu, ko jahača začne »metati« iz sedla. Konji imajo različno izdatne hode. Bolj mehko gibanje imajo, hitreje jahača neha metati iz sedla in njegovo ravnotežje ter sproščenost se takoj izboljšata. Ampak, če kasneje jaha svojega konja v hitrejših hodih, še posebno kadar zvezne vajeti niso pripete, ali kadar jaha kakega drugega konja, ki nima tako mehkega gibanja, se bo takoj začel počutiti zelo neudobno.

Začetnik bo skušal to neudobje omiliti s stiskanjem nog ali stegen. Kmalu bo ugotovil, da je njegovo početje neučinkovito. Kaže se v jahačevi zategnjenosti in konjevem hitenju naprej. Izvor tega problema (»biti za konjevim gibanjem«), bomo obdelali v poglavju o delovanju in dejstvih.

Temeljno zdravilo je: pritegovanje križa. Pritegovanje križa je nekaj, kar počnemo vsak dan nevede v vsakodnevnih opravilih, ampak, ravno zato, ker to počnemo nevede, večina ljudi nima pojma o tem, kakšno vlogo ima pri gibanju na splošno.

Dejstvo je, da tudi če je nekdo dojel idejo pritegovanja križa, še ne pomeni, da razume kakšno vlogo ima le-ta pri jahanju.

Tako kot se na gugalnici lahko zagugamo s pomočjo pritegovanja križa, tako lahko na isti način tudi konja poženemo naprej. Ko konj enkrat že hodi, se lahko na enak način izognemo temu, da bi bili za konjevim gibanjem – prilagodimu se njegovemu gibanju, »gremo s konjem«.

Če smo osvojili, kako pravilno poženemo konja v korak, nam tudi iti z njim v harmoniji ne bo težko. Ne smemo pa početi le ene stvari posebej, brez ostalih. Mnogo jahačev, ki jahajo že leta in leta, še ni osvojilo tega prvega pogoja za dober sed, ki je zelo pomemben za pravilno uporabo dejstev (pravilno vplivanje na konja). Pritegovanja križa ne smemo zanemarjati, niti ne tretirati kot nekaj, kar pride sčasoma. To moramo vaditi, vaditi, vaditi. Pri tem potrebujemo dobro ujahanega konja, ki se bo takoj odzval na pritisk hrbtnih mišic. Kadar jahač zahteva korak in pri tem uporabi tudi dejstva križa in ledij, lahko ugotovi, da tako potrebuje manj dejstev nog (listov).

Če pri prehodu v hod uporabimo tudi ledja in  križ, lahko ugotovimo, da se konj odzove precej drugače. Kadar pri prehodu ne uporabljamo križa, nam ostane le še vlečenje vajeti in ponavadi je to precej močno vlečenje. Z uporabo križa in ledij konja spodbudimo naprej, v brzdo, ki ga ustavi. Potrebno je le malo pridržati vajeti, da konj ugotovi, da od njega ne zahtevamo prehoda v hitrejše, ampak v nižje gibanje; jahač naj bi dobil občutek, da je konj pod njim znižan v zadnjem delu in zvišan v prednjem.

Najhitrejša pot, kako postati dobro podkovan v pritegovanju križa, je ponavljajoča se vadba prehodov v korak in stoj, ter tudi iz koraka v kas in nato spet v korak in stoj. Če ne dosežemo željenega učinka na konju, ki ga jahamo, poizkusimo tudi na drugih konjih, dokler nam ne uspe. Pomembno je da uspeh dosežemo, drugače se tehnike pritegovanja križa ne bomo nikoli naučili!

Ključnega pomena je, da jahač razvije občutek in da loči, kako se konj ustavi (ali nadaljuje s korakom), kadar ga ustavimo z ali brez pritegovanja križa. Razlika je precejšnja. Šele, ko je to razumevanje popolno, lahko jahač dojame, kako ga lahko delovanja mišic križa reši tako hudega »metanja« iz sedla kot na začetku.

V lahnem (mišljeno je lahkotno, ne lahko jahanje) kasu pritegovanje križa premakne sedišče in center gravitacije naprej – enako, kot se zgodi pri koraku in pri prehodu v stoj, posledica pa je zanesljiv položaj spodnjega dela hrbtenice. Jahač, ki sedi globoko v sedlu, daje vtis, kot da je del sedla in da je nanj pritrjen z nogami in hrbtom. Ta koncept se začetnikom morda zdi zelo čuden, ampak, če imajo priložnost sedeti na dobro ujahanem konju, ki se že nosi sam, bo to povezanost hitro začutil. Tesen kontakt se tako vzpostavi med jahačem in konjem in za to ni potreben noben poseben trud.

Za take vaje se uporablja dobro ujahan konj ali pa vsaj konj, ki jahača ne meče preveč visoko ven iz sedla, saj se jahač pri tem precej lažje nauči slediti konjevemu gibanju. Uporabne so tudi pogoste menjave hodov, posebno zaradi vadbe hrbtnih mišic, ki jih uporabimo takrat, ko konju ukažemo naj hodi ali da naj se ustavi, takoj zatem pa nato zahtevamo prehod nazaj v korak in kas. Z več ali manj pritegovanja križa lahko v sedlu sedimo različno globoko, brez da bi bi bila prizadeta t.i. globina seda. Bolj izdatni kot so konjevi hodi in bolj živahen, kot je kas, več delovanja križa je potrebno. Takoj, ko jahač začuti, da je to osvojil, pa je nujno, da se tega loti tudi na drugih, težavnejših konjih.

Da je nekdo »prilepljen v sedlo« rečemo takrat, ko lahko sedi na kateremkoli konju, v močnem, živahnem kasu, brez da bi ga metalo iz sedla in kar je še pomembnejše; tako zanesljivo, da bi papirček med njim in sedlom ostal med jahanjem na mestu.

Sledenje konjevemu gibanju je neizogibno povezano z sproščenostjo in občutkom, tu ni prostora za zategnjenost, togost, surovo moč ali veliko delavnost. Dobro poučen dresurni sodnik bi torej moral biti sposoben prepoznati te kvalitete glede na to, kako konj teče in ne glede na to, kaj počne jahač na njem. Jahačeva edina naloga je, da mirno sedi v sedlu. Sunkoviti, krčeviti gibi v križu ali votel hrbet NISO ista stvar kot pritegovanje križa. Včasih se jahač med pritegovanjem križa lahko nagne malo nazaj, vendar pa to še ne pomeni da lahko nagibanje nazaj enačimo s pritegovanjem križa. Niti nam nagibanje nazaj ne bo pomagalo, da bi se tega naučili.

Pogosto začetniki dobijo nasvet naj se »gibajo(nihajo) skupaj s konjem«. To je zelo slab nasvet, namreč, da bi sledili konjevemu gibanju ni dovolj le, da naše telo prosto niha tako kot konjevo, za to je potrebno zavestno in premišljeno delovanje določenih mišic, potiskanje telesa naprej. Dokaz za to najdemo pri navadni gugalnici: Z odločnejšim gibanjem križa jo poganjamo; če pa bi v njej samo pasivno sedeli, bi se slej ko prej počasi zaustavila.

PRITEGOVANJE KRIŽA

Delovanje določenih mišic hrbta ali »pritegovanje križa« je  ena najpomembnejših stvari, ki jih je potrebno znati, če hočemo na konju biti učinkoviti pri uporabi dejstev.
Je tako zelo pomembna, da resnično težko pravilno delujemo na konja, če pritegovanja križa ne obvladamo. Da to obvladamo, vemo takrat, kadar smo dosegli določen uspeh pri sproščeni drži, uspeh torej čutimo. Pri pritegovanju križa niti malo ne gre za zategovanje! Jahač med to vajonaj  govori, žvižga ali poje, če želi. Pravzaprav, počne naj karkoli, kar ga bo odvrnilo od zategnjevanja.

V normalnem položaju na konju se hrbtenica krivi/upogiba na večih mestih. To lahko preverimo na sebi ali drugih ljudeh. Pri pritegovanju križa pa je najnižji del hrbtenice (tisti, ki vključuje križnico, križno kost (= vezni člen med medenico in hrbtenico)), pomaknjen naprej. Posledica tega je potiskanje zadnjega dela medenice nazaj in dol, ter prednjega dela navzgor; sedne kosti so pri tem potisnjene naprej. Nasprotni učinek dosežemo, če naredimo votel hrbet. V takem primeru se medenica nagne naprej, sedne kosti pa končajo daleč preveč nazaj.

Križ lahko pritegnemo na obeh straneh ali pa samo na eni, tako da lahko naprej potisnemo obe ali pa samo eno sedno kost.
Reakcije konja (še posebno takega z občutljivim križem) nam bodo hitro povedale ali smo se pritegovanja križa že naučili.

Naslednja razlaga je namenjena začetnikom in sicer za razjasnitev pojma »pritegovanje križa«:

Pritegovanje križa na obeh straneh telesa (potiskanje naprej obeh sednih kosti):

1. Na gugalnici pritegnemo križ, da se zagugamo in sprostimo, ko se zagugamo nazaj.
2. Če se uležemo na tla in dvignemo zadnjico, to storimo izključno s pritegovanjem križa.
3. Če si na mizo pred sabo položimo knjigo, tako da je pol knjige na mizi, pol pa jo gleda čez, jo lahko celo potisnemo nazaj na mizo – s pritegovanjem križa. Ta primer nam najbolje od vseh prikaže razlike med pritegnjenim križem in med votlim križem! Pritegovanje križa premakne sedne kosti naprej, kar je nujno za jahanje, votel hrbet pa ravno obratno, nazaj. Potiskanje prsi naprej in primikanje ramen čim bolj skupaj (plečna razdalja) je posledica votlega hrbta.
4. Če se usedemo na stol in se naslonimo na naslonjalo ter pritegnemo križ, se lahko z zadnjico in stegni podrsamo naprej.
5. Če se usedemo na lahek stol, brez naslonjala, z nogami narazen (podobno kot bi sedeli na konju), lahko stol prekucnemo naprej s pomočjo pritegovanja križa. Tu je potrebno poudariti, da moramo noge položiti na levo in desno stran stola in ne spredaj pred stol.
Kakorkoli, za bodočega jahača ni zadosti, da te razlage prebere in si ogleda ilustracije. Razumevanje ni enako kot čutenje. Treba je vaditi in ko imamo občutek, da stvar obvladamo, je treba vaditi še na konju, dokler ne delamo tega čisto naravno in popolnoma uspešno.

Pritegovanje križa samo na eni strani telesa (potiskanje ene sedne kosti naprej):

Ta vaja je prav tako pomembna kot prejšnja. Da dosežemo zbranost, zmožnost pravilnega zavijanja in galopiranja, moramo nujno obvladati pritegovanje križa samo na eni strani telesa.
1. Gugalnico lahko na ta način zagugamo tako, da se bo gugala vijugasto.
2. Če ležimo na tleh lahko na ta način dvignemo samo eno sedno kost.
3. Če pred sabo na mizo položimo knjigo tako, da jo pol leži na mizi, pol pa jo gleda čeznjo, jo lahko s pomočjo pritegovanja križa samo na eni strani telesa porinemo naprej, v vijugasti smeri.

Prav nič težje ni vaditi pritegovanje križa na začetku učenja jahanja ali kasneje. Križ lahko pritegnemo bolj ali manj, tako kot velja za vse mišice telesa. Iz tega sledi, da konju lahko dejstva dajemo z neskončno mnogo stopnjami delovanja naših mišic. Sedne kosti lahko potisnemo močno ali pa malo manj naprej, lahko pa križ pritegnemo le toliko, da preprečimo, da bi zdrseli nazaj. Križ je lahko tudi popolnoma sproščen. Vse je samo del cele vaje. Kar je ključnega pomena pri vsem tem je ponavljajoča se vadba. Ni zadosti, da stvar poznamo v teoriji.

Nikoli ne smemo pozabiti, da je pritegovanje križa temelj dobrega seda, korakanja in prehoda v stoj. Dejstev ne moremo dajati brez pritegovanja križa, če nočemo, da prehod v stoj postane vlečenje vajeti. Brez njega ne moremo dobro sedeti na konju, če pa ne sedimo dobro, ne moremo biti efektivni. In na tako trhlih temeljih si nihče ne more privoščiti, da bi popravljal konjeve napake in odpravljal neubogljivost.

Pogosto slišimo, da ima jahač »dosti križa«, »ima natančen( križ« ali da »nima križa«. Ti izrazi so nekako zavajajoči. Vsi konjeniki smo namreč obdarjeni s približno enako hrbta:), nikoli pa ga ne uporabljamo vsi enako. Pri večini ljudi so mišice toliko močne, da ne bodo ubogale, kadar od njih zahtevamo nekaj tako nenavadnega. Bolečine v križu so razred zase. Lahko se pojavijo, kadar jahača meče iz sedla ali pa kadar jaha predolgo, razlogov je več. Kakorkoli, bolečine v križu so redko posledica pritegovanja križa.

Vir: Wilhelm Mueseler, Riding Logic

Prevod: Katja in Sandi

BREZ KOMENTARJEV