Zgodovina:
Vikingi so že med leti 860 in 935 pripeljati na Islandijo svojega majhnega norveškega konjiča. Od tedaj se je več kot tisoč let vzgajal v čisti krvi. Resda so nekoč poskusili islandskemu konju primešati vzhodno kri, vendar je poskus popolnoma propadel in z odlokom islandskega Althinga (najstarejši parlament na svetu) leta 930 je bilo kakršno koli nadaljnje križanje strogo prepovedano; z odlokom iz leta 1052 pa je bil prepovedan celo uvoz konj na Islandijo (ta prepoved velja še danes). Malo vegetacije in mrzlo podnebje (10% otoka je celo leto pokritih z ledom) je vplivalo na razvoj neverjetno odpornega in skromnega konja.{+++}
Danes ga uporabljajo za jahanje saj je zelo priljubljen družinski konj (jahajo ga otroci in odrasli). Zelo primeren pa je tudi za vprego.
Kratek opis konja:
To je kompakten in robusten poni z veliko glavo in čokato postavo ter bujno grivo in repom. Velja za enega najtrdnejših ponijev, za katerega sta značilna odličen vid in velika zmožnost orientacije.
Poleg osnovnih vrst hoda obvlada tudi kljus in tölt (zelo hiter korak), je pozno zrel in dolgoživ. Pojavljajo se belci, plavkasti rjavci, temni rjavci, lisjaki in vranci. Visok je od 122 do 132 cm.
Viri:
Pasme konj – Sašo Krumpak
Pasme, nega, šolanje, šport – Heidrun Werner
http://www.islandski-konji.com/ – slovenska stran Društva rejcev islandskih konj
Islandec – predstavitev te pasme na strani DRIKS-a
