Jahalne igre

Jahalne igre

7155
0
SHARE

Jahalne igre obstajajo že, odkar se človek ukvarja s konjem. V času miru so jih izvajali vsi nomadski jezdeci in pripadniki konjenice, da so ohranjali gibčno telo in dosegali najboljše ravnotežje.
Tudi voltižiranje spada pravzaprav v to skupino, je pa v primerjavi z ostalimi, zelo raznolikimi jahalnimi igrami, v večjem delu sveta poenotilo tekmovalna pravila.{+++}
Le malo starih jahalnih iger je do danes ohranilo svoj prvotni pomen in značaj. Mnoge so postopoma izginile, druge so se s spremenjeno obliko in pomenom razvile v dejavnosti za prosti čas. Le še pri današnjih nomadskih jezdecih, npr. v Mongoliji, Afganistanu, turkmenskem delu Rusije in živinorejskih območjih Severne in Južne Amerike so jahalne igre ohranile svoj prvotni pomen in divjost.
Buzkaši je verjetno najbolj divja med vsemi jahalnimi igrami, ki jo še danes v različnih variacijah in pod različnimi imeni izvajajo v vsej Aziji. Jezdec mora zaklanega koštruna, kozo ali meh te živali, napolnjen s peskom, dvigniti iz kroga (halal), z njim odjezditi k zelo oddaljenemu stebru v stepi in nato žival spet vrniti v krog. Buzkaši jezdeca pri tem zasledujejo najmanj 10, večinoma pa več nasprotnikov (hapandez), ki mu poskušajo z vsemi sredstvi iztrgati žival, da bi jo lahko sami vrnili v krog.Vsi jezdeci imajo bič, ki ga neusmiljeno uporabljajo, da bi dosegli svoj cilj.
Druga variacija iz Turkmenstana in Kirgizije povezuje z buzkašijem lov na nevesto. Nevesta odjezdi s sveže zaklano živaljo, zasledujejo jo ženin, ki ji mora odvzeti tančico in žival ter ju vrniti v “krog pravičnosti”, halal.
V drugi verziji zasleduje ženin nevesto, da bi jo poljubil. Nevesta se lahko brani z usnjenim bičem, nagaiko. Ali še druga verzija: več fantov zasleduje dekle do stebra v stepi. Če ga je dosegla, lahko sama lovi fante, vedno z neusmiljeno uporabo nagaike.

Obstaja tudi cela vrsta drugih moštvenih ali individualnih iger, ki jih še danes prirejajo v teh krajih z nedeljsko zabavo, kot je npr. moštvena igra sjurpapah, podobna igri pato iz Argentine. Krzneno čepico je treba vreči skozi obroč, pritrjen na stebru, ki stoji na nasprotnikovi strani. Pri kabačiju je treba v polnem galopu vreči kopje skozi obroč s premerom 25 cm.Variacija te igre je jahanje s kopljem ali metanje koplja, kjer je treba koplje vreči na ploščo ali čez visoko vrv in ga pred padcem na tla spet prestreči (podobna igra pri nas je “štehvanje” na Koroškem.

 

http://www.stewarts.us/pics/events/Renaissance Faire – August 2001/

Še danes obstajajo jahalne igre, pri katerih je treba s topimi kopji zadeti nasprotnega moštvenega ali posameznega igralca. Kar spominja na viteške turnirje srednjega veka.
Zelo stara igra je tudi bikoborba na konjih, k so jo v različnih oblikah organizirali že lata 500 pr. n. š. v Tesaliji. Jahač je zasledoval bika, in ko ga je dohitel, je skočil s konja in tako zavrtel bikovo glavo, da ga je spodnesel. To jahalno igro pod imenom “bull wresling” še danes prikazujejo na rodeu v Ameriki.
Iz Grčije in Rima se je bikoborba na konjih prenesla v Španijo. Najbolj priljubljena je bila v Španiji in na Portugalskem v 16 in 17. stoletju. Jahač je pri tem lahko bika usmrtil na dva načina: z “garrocho”, tj. s krepko leseno palico s kratko, ostro jekleno konico, je bika spodnesel, skočil s konja in se na nogah naprej boril s kopjem (rejon), ali pa je poskušal s kopjem zabosti bika že s konja. Danes so le še redki tisti jahači, ki poskušajo bika usmrtiti s konja, ker je to neprimerno težje kot s tal. Poleg tega je šolanje dobrega konja za bikoborbo ne le zamudno, temveč tudi drago.

 

http://www.time.com/time/potw/20010518/7.html

K najstarejšim jahalnim igram spada polo, imenovana tudi “igra kraljev – kralj iger”. Ime prihaja iz tibetanske besede pu-lu, kar pomeni vrbova grča. Iz vrbovih grč so izdelovali žogice za polo.
Polo je bil verjetno že stoletja pr. n. š. zelo priljubljen v Perziji, Indiji in na Kitajskem. Igralci obeh moštev so na konjih poskušajo s pomočjo 1,55 dolge palice z leseno prečko na koncu spraviti v nasprotnikova vrata 8 cm veliko žogo (danes iz bambusa). Igrišče je podobno nogometnemu, vrata na obeh čelnih straneh so odprta navzgor in široka približno 7,50m. Igra poteka v 4 -6 delih, konje pa po možnosti zamenjajo po vsakem 2. delu. Vsak del igre traja 7,5 minut, vsako moštvo pa ima 4 igralce.

Kot košarko na konjih bi lahko označili argentinski nacionalni šport El Pato. V svoji prvotni obliki je bil večkrat prepovedan, ker je vedno znova prihajalo do smrtnih primerov, dokler ga leta 1937 – ublaženega z natančnimi pravili – niso spet začeli igrati. Vsako moštvo ima 4 jezdece. V 6 delih igre, ki traja po 7 minut, poskušajo z usnjeno žogo s 4 roči čim večkrat zadeti nasprotnikov koš.

Gimkhana prihaja iz Indije in označuje šolsko izvedene gimnastične vaje. Indijska konjenica je vaje izvajala za izboljšanje odzivnosti, spretnosti, telesne zmogljivosti in vzdržljivosti. Svoje vojake so na ta način vzgajali v trdne jahače v sedlu, njihove konje pa v vojne partnerje, ki so bili pripravljeni reagirati na najrahlejše vplive in se niso ustavili pred ničemer.
Tudi v Veliki Britaniji in predvsem na zahodu Združenih držav Amerike so igre gimkhana hitro osvojili in navdušenje nad njimi nenehno narašča. Nedvomno najbolj priljubljena igra gimkhana je barel racing, dirka s sodi. Jezdec mora objahati tri sode, ki stojijo v trikotniku v določenih medsebojnih presledkih in kotih. Druga igra je pole bending, slalomsko jahanje skozi 6 palic, ki stojijo druga za drugo v razmaku 7 m.

Že pri Mongolih in Hunih je moral vsak jezdec ujeti divjega konja v čredi, ga osedlati in ujahati. Danes lahko vidimo podobno dogajanje na rodeu, ki je zelo razširjen tako v Ameriki in Kanadi kot tudi v Avstraliji in Novi Zelandiji. Vse, kar je povezano z vsakdanjim delom kavbojev, predstavljajo na rodeu in izberejo najboljšega ali najhitrejšega kavboja vsake discipline. Tako mora npr. jezdec na konju, sam ali v dvoje, z lasom ujeti telička ali ga odvojiti iz črede. Zajahati mora konja, ki brca, bika ali bizona in se čim dlje obdržati na njegovem hrbtu (8sekund). Medtem ko delo z govedom zahteva od kavboja spretnost, odvisnost in hitrost, zahteva jahanje konja, ki brca, bika ali bizona zgolj dober sed in primerno količino poguma.

Viri:
Heidrun Werner – Pasme, nega, šolanje, šport
http://www.time.com/time/potw/20010518/7.html
http://www.stewarts.us/pics/events/Renaissance Faire – August 2001/

BREZ KOMENTARJEV