Materinski instinkt

Materinski instinkt

3720
0
SHARE

Vsak, ki je že kdaj bil priča žrebetovemu prihodu na svet, se bo verjetno strinjal, da so najbolj čudežni in ganljivi prav trenutki zbliževanja ter navezovanja kobile z novorojencem.

Kaj je normalno?

Materinski instinkt se v dobršni meri “vžge” s sproščanjem hormonov skozi faze poroda, predvsem oxytocina, katerega pri nekaterih drugih živalskih mamah injicirajo, da vzpodbudijo materinski nagon. A pri konjih stvar ni tako enostavna, konji so (in verjamem, da mi bo vsak zaljubljenec vanje pritrdil) – nekaj posebnega.

Predvidoma se vez začne graditi že ob koncu faze 1 poroda, ko kobili odteče voda, ki v maternici obkroža žrebe. Ponavadi kobila tekočino pozorno ovohava. Po samem porodu spet nadaljuje z vohanjem, morda se vam bo celo zdelo, da več pozornosti namenja posteljici kot žrebetu, toda gre za povsem normalno obnašanje, spoznavanje “svojega” vonja in ker tudi žrebe diši enako, saj je kar nekaj časa bivalo v t.i. plodovi vodi, posledično sprejme tudi njega.{+++}

Torej, ko temeljito razišče posteljico in ostanke plodove vode, usmeri svojo pozornost na žrebe. Najprej ga ovoha (“dihanje drug drugemu v nozdrvi” je ritual, ki ga konji uporabljajo pri pozdravljanju in v bistvu pomeni prvo “uradno srečanje” kobile z žrebetom), nadaljuje pa z lizanjem. Ponavadi začne pri glavi in se pomika proti zadnjici.

Kot zanimivost naj omenim, da stimuliranje področja zadnjice pri kar nekaj živalskih vrstah vzpodbudi sesalni refleks novorojenčka.

Za razliko od npr. psov, mačk ali krav, ki ližejo svoj naraščaj več dni ali tednov, kobila preneha s takšnim obnašanjem po uri ali dveh. Nič nenavadnega ni, če ga “čisti” samo par minut ali pa sploh ne. Količina oz. čas lizanja nima veliko skupnega s samim materinskim instinktom. Ko je enkrat žrebe “zunaj”, prenekatera izkušena kobila mirno nadaljuje s svojo večerjo, a z enim očesom vedno na naraščaju.

Ko se začne žrebe postavljati na noge in iskati seske, mu mati dostikrat pomaga s tem, da ga nežno usmerja in stimulira z glavo po njegovi zadnjici ter potrpežljivo čaka ali se celo nastavlja, da bi mali nadebudnež čim lažje prišel do zanj tako pomembnega prvega mleka. Čeprav ste pri prvih poskusih sesanja lahko priča tudi celemu spektru različnih, na trenutke sicer agresivnih, pa vendar normalnih reakcij s strani kobile, od “metanja ušes po sebi”, cviljenja, vrtenja repa, nabijanja, do odrivanja žrebeta, ko hoče sesati. Razburjenje se ponavadi kaj hitro poleže, vseeno pa preverite vime, da ni oteklo ali celo vneto, ker to pri sesanju povzroča bolečine. Še en dokaj normalen vzorec obnašanja, ki si ga dosti ljudi razlaga narobe, je agresivnost do ljudi in drugih konjev. Izraža se različno močno od kobile do kobile in ga je nemogoče predvideti pred žrebitvijo. Tudi najprijaznejša kobila se lahko spremeni v pravo zver, ko hoče lastnik od bliže pogledati pravkar rojeno žrebe. V čredi prihod novega člana prav tako vzbudi izredno zanimanje in mati bo z vsemi razpoložljivimi sredstvi branila in stražila novorojenca. Razlaga za takšno, bolj ali manj instinktivno početje je dokaj preprosta. Proces t. i. selektivnega navezovanja ni takojšen, ampak se razvija in krepi približno dva do tri dni. V tem času se spoznavata skozi vonj, zvok in sliko – izgled. V prvih 24-36 urah tako obstaja tudi možnost, da se kobila pomotoma naveže oz. sprejme tudi tuje žrebe, če živi v čredi. Prav tako mlado žrebe instinktivno sledi vsako večje premikajoče se telo, pa naj bo to drug konj ali pa celo človek. V divjini je napaka usodna za bodočnost žrebeta, saj lahko zaradi tega strada ali pa postane žrtev napada vodilnega žrebca. Se pravi, da je materina reakcija povsem razumljiva, zato pristopite razumno in previdno. Ker se kobila s telesom postavi med žrebe in, po njenem, predstavljajočo mu grožnjo, ga v majhnem prostoru (boksu) v naglici lahko tudi poškoduje. Če se ji boste že od daleč oglasili in mirno, počasi, brez naglice prišli v hlev, bo imela dovolj časa, da “zavaruje” žrebe. Verjetno je tudi odveč poudarjati, da ni niti najmanjše potrebe, da prav vsi ostali domači ljubljenčki (psi, koze, oslički, drugi konji…) že takoj prvi dan spoznajo novorojenčka, saj bo že čez nekaj dni (ali tednov) tovrstna agresija “izpuhtela”.

Še vedno pa kobila pazi, da je v tesnem stiku z žrebetom, da ga ščiti pred potencialno nevarnostjo. Če ju opazujete v izpustu ali na pašniku, boste videli, da spremlja žrebe na vsakem koraku, ga tudi usmerja (se pri tem fino razgibava in bolj malo pase), ko pa se žrebe utrudi in zaspi sredi trave, ni nič nenavadnega, da kobila stoji zraven na straži in pozorno opazuje okolico. Sčasoma, ko žrebe odrašča, se začne previdno, v krogih okrog spečega, tudi pasti. Prav tako pa ni nič nenavadnega videti mamo, ki se ji na prvi pogled ne bi moglo bolj fučkati za svoj naraščaj in se pase, kot da bo zdaj zdaj zmanjkalo slastne paše. A gorje, če se boste poskusili približati žrebetu – kot strela z jasnega vam bo za hrbtom. No, ja, ali pa tudi ne, odvisno pač, koliko vam zaupa. Nauk?! Če ste novopečeni rejec ali imate v hlevu novo kobilo, naj bo še tako mila in prijazna v brejosti, previdnost ni odveč. Zlato pravilo je, da pri konjskih materah ni pravil in da se jih ne da stlačiti v neke šablonske vzorce. Ko bo vaša kobila imela vsaj dvoje žrebet pri vas, boste morda že vedeli, kaj lahko naslednjič pričakujete. Če pa imate kobilo, ki žrebi prvič pri vas, ali pa prvič nasploh, glede na obnašanje v zadnjih mesecih brejosti ne morete natančno vedeti, kakšna bo njena reakcija in kako bo sprejela žrebe. Zaradi hitrejšega in lažjega ukrepanja je smiselno, da nosi hlevsko oglavnico, da jo lažje pridržite ali pripneta na povodec če bi bilo treba intervenirati v primeru težav.

Kako torej vedeti, kaj je normalno?!

Vse dokler se kobila zanima za naraščaj, pozorno spremlja njegovo gibanje in dovoli sesanje, njen materinski instinkt deluje. Odmislite njene reakcije na okolico, če pa kaže znake agresije do žrebeta ali se mu v strahu umika, imate potencialni problem.

Ko gredo stvari narobe

Praviloma so konji (tako kobila kot tudi žrebec, če mu je omogočeno življenje v čredi) odlični starši, vendar pa so pri vsakem pravilu izjeme, tako tudi tukaj. K sreči je procent mater, ki imajo pomanjkljiv ali abnormalen materinski instinkt zelo majhen (manj kot 5%), vendar pa rejcu predstavlja tako obnašanje izredno velik problem. Vzroki so bolj ali manj neznanka, dejstvo pa je, da se pomanjkanje materinskega nagona večkrat pojavi pri neizkušenih kobilah, na žalost pa se iste težave lahko ponavljajo tudi pri naslednjih žrebitvah.

Nenormalno (ne)materinsko obnašanje navadno postane očitno takoj po porodu, v redkih izjemah pa se pojavi šele po nekaj dneh vzorne skrbi za žrebe.

Ambivalenca je odsotnost povezovanja, zaščitniškega obnašanja in pozornosti, ki bi morala biti namenjena žrebetu. Kobila deluje popolnoma nezainteresirana in ne kaže želje po zbliževanju z žrebetom. Ponavadi pride do tega pojava če je kobila (in/ali žrebe) bolna, slabotna ali dobiva zdravila (npr. po veterinarskem posegu pri težkem porodu). V takšnih primerih se stvari znajo urediti same od sebe, ko se bolniku začnejo vračati moči, ali pa če žrebe npr. odtava stran od matere, bo le-ta, čeprav bolna ali slabotna, zbrala še zadnje moči, da poišče in zaščiti žrebe. Tudi žrebe ne obupa nad materjo prav kmalu in vztrajno išče in čaka odziv, če je le pri močeh. Včasih k takšni situaciji v dobršni meri pripomore tudi rejec v silni želji čimprej se sam zbližati z žrebetom in prezre dejstvo, da bi morala biti mati prva (Imprint training – v pripravi)!

Pretirano zaščitniško obnašanje nekaterih kobil lahko pripelje do tega, da so nevarne ljudem, ki jih oskrbujejo in potencialno nevarne tudi za žrebe. Medtem ko se hiti postaviti med žrebe in možno grožnjo (lastnik, veterinar, mogoče celo mačka ali kura) lahko nehote pohodi žrebe ali ga premočno stisne k steni ipd. Včasih si kdo takšno obnašanje napak razlaga kot napad na žrebe. Dajte kobili dosti prostora, da se ne bo počutila “ujeto”. V izpustu je manj možnosti poškodb, žrebe se bo lažje odmaknilo zaščitniški materi. Vsak dan delajte s kobilo, ko jo hranite, ji namenite par prijaznih besed, poskusite jo pokrtačiti, tudi če jo boste parkrat podkupili z dodatno porcijo ovsa, ne bo nič narobe, da se le začne sproščati, spoznavat, da nimate slabih namenov in vas sprejemati v bližino žrebeta.

Strah pred žrebetom se najpogosteje pojavlja pri mladih materah. Kobile ne prepoznajo žrebeta kot dela sebe in se ga bojijo ter bežijo pred njim. Nimajo namena poškodovati ga, a v majhnem boksu nehote lahko pride tudi do tega. V takem primeru je dobro, da ima kobila oglavnico, da jo lahko primemo in pomirimo ter jo poskusimo približati žrebetu. Ker smo iz previdnosti shranili posteljico, jo lahko razgrnemo čez žrebe in pripeljemo kobilo, da ga ovoha. Ena od možnih rešitev (čeprav še zdaleč ne najboljša) je pomirjevalo. Ker nikakor ne morete pomiriti kobile, žrebe pa v nekaj urah mora zaradi odpornosti popiti svojo prvo porcijo mleka, se pogovorite z veterinarjem tudi o tej opciji. Ko dobi blagi sedativ, jo “prislonite” k steni, za vsak slučaj tudi zvežite noge (veterinar ima ponavadi s sabo posebne vrvi, ki jih uporablja pri pregledih) in privedite žrebe, da začne sesati. Kobila bo povezala ugodje, ki nastane, ko se prenapolnjeno vime sprazni, z žrebetom, ki ga neutrudno vleče. Če se že ne bo resnično navezala nanj, ga bo vsaj sprejela kot nekaj novega v njenem boksu.

Izogibanje dojenju je verjetno najpogostejša težava, s katero se srečujemo rejci. Ne gre za odbijanje žrebeta, kobila enostavno ne dovoli, da bi sesal. Materi, ki gre prvič skozi takšno izkušnjo, polno vime in otečenem mlečne žleze povzročajo neprijeten, boleč občutek, kateremu stikajoč in lačen gobček žrebeta ne pripomore v pozitivnem smislu. V dobršni meri lahko izvajamo preventivo – ko opazite, da začne v zadnjem mesecu do dveh kobili vime otekati oz. se polniti, se ga dotikajte ali zelo nežno s prstnimi blazinicami masirajte. Včasih je vime tik pred porodom tako polno, da mleko dobesedno teče iz seskov. Ker gre za kolostrum, ga shranite in ga po steklenički ponudite žrebetu potem, ko je že posesal prvo porcijo mleka pri mami. Prvi šok dojenja lahko poizkusite prebroditi tudi z obrokom ovsa ali krme, kar bo zamotilo kobilo, žrebe pa bo medtem na hitro pomalicalo (na srečo so žrebeta precej prefrigana, kar se tiče “povleci in pobegni” igre). Ena od variant je vezanje nog ali pa postavljanje pregrade oz. “boksa za dojenje”, z zidom na eni strani in nekaj balami na drugi. Na koncu preostane še pomirjevalo, kar pa je dvorezen meč, saj substance slej kot prej preidejo v mleko in povzročajo depresijo pri žrebetu, premajhna količina pa ima slabši učinek. Vsekakor predebatirajte za in proti z vašim veterinarjem. V kolikor kobila nima mastitisa (vnetja vimena) se bi stanje sčasoma moralo normalizirati. V nasprotnem primeru se je potrebno odločiti ali pred vsakim dojenjem kobilo na nek izbran način “omejiti”, ali jo dojiti in hraniti žrebe po steklenički ali pa malemu nesrečnežu najti nadomestno mater.

Krajo žrebeta naj omenim bolj kot zanimiv pojav, ki se občasno zgodi v čredi, stisnjeni na (pre)majhni površini, ko poskuša kobila, ki je na koncu brejosti (ponavadi dan do dva pred žrebitvijo) posvojiti ali ukrasti žrebe drugi kobili. Ko pride na svet njeno žrebe, izgubi interes do posvojenčka, zanj pa je potem dostikrat prepozno, da se spet zbliža s svojo biološko materjo.

Odbijanje oz. odklanjanje žrebeta je najredkejši vzorec nenormalnega obnašanja, a tudi daleč najbolj problematičen. V skrajnem primeru kobila dobesedno napade žrebe, ga grize ali celo zagrabi za vrat ali viher in ga vrže ob zid. Prav tako ga lahko podre na tla in potepta. Ko z gotovostjo izločite vse ostale primere (izogibanje žrebetu ali dojenju, agresivnost na ljudi ali druge živali) resno in hitro razmislite o trajni ločitvi kobile in žrebeta. Nekaj primerov takšnih ali drugačnih rešitev je navedenih pri prejšnjih primerih, mogoče naj navedem še možnost kazni. Ta nikakor ne pride v poštev pri kobilah, ki reagirajo iz strahu, njih umirjajte in nagrajujte za želeno obnašanje. Bič uporabite v primeru, ko se zaradi agresije kobile bojite za življenje žrebeta. Ne zganjajte nasilja, če po nekaj intervencijah ni rezultatov, odnehajte, saj morate vedeti, da se “borite” z dokaj neraziskanim pojavom in če tehtate med pomembnostjo navezovanja kobile z žrebetom in zdravjem žrebeta samega, se odločite za slednje, še preden žrebe izgubi moči. Prav tako se morate zavedati, da obstaja izredno velik rizik, da se bo kobila enako obnašala tudi pri naslednji žrebitvi.

Preventiva

Ponovimo nekaj preprostih pravil. Z upoštevanjem le-teh lahko zmanjšate možnost problematičnega obnašanja.

Vsaj prvih nekaj ur čim manj motite kobilo in žrebe. Seveda pa je intervencija nujna, če ne zaznate nobenega napredka v odnosih.

S čiščenjem oz. nastiljanjem boksa počakajte kakšno uro, da ne zakrijete vonjev, prav tako nekaj časa pustite oz. shranite posteljico. Prav tako se ne dotikajte žrebeta več kot je nujno potrebno, da ne pustite svojega vonja.

Izogibajte se nameščanju tujih, novih konjev ali kakršnekoli druge živali v hlev vsaj prve dneve po žrebitvi. Kot prvo, strah ali agresija do prišleka kobili odvrača pozornost do žrebeta, kot drugo je lahko nova žival tudi prenositelj kakšne bolezni in žrebe z še nerazvitim imunskim sistemom je odlična tarča.

Opazovanje matere z žrebetom je čudovita izkušnja, vendar jima dajte čas in zasebnost, da se navežeta drug na drugega. Če ju prisotnost vas, vaših sorodnikov in prijateljev moti, potem ju, za božjo voljo, pustite sama. Zapomnite si, da zmore kobila sama dosti bolje vzgojiti žrebe kot pa mi.

BREZ KOMENTARJEV