Zgodovina:
Anglo-normandijskega žrebca Noniusa (ožrebljen leta 1810 v Normandiji, departma Calvados; oče angleški polnokrvni konj Orion, mati normandijska kobila) so leta 1815 pri Leipzigu v francoski kobilarni Rosiere zajeli avstrijski vojaki in ga pripeljali v madžarsko kobilarno Mezöhegyes. Tam so mu pripuščali kobile različnih pasem: arabske, kladrubske, meklenburške, turške, moldavske, lipicanske, holštanjske, pa tudi angleške. Nonius je postal lažji, bolj živahen in boljše zgradbe. Ker pa so za delo na polju potrebni bolj močni konji, so v kobilarni Mezöhegyes vzgojili linijo močnejšega tipa. Temu delu kobilarne so dali ime Menesbirtok, kar pomeni poljedelske kobile, krajše MB nonius.{+++}
Danes ga uporabljajo za jahanje in vleko vpreg, ponekod pa še tudi za kmetijska dela.
Kratek opis konja:
Glavo ima težko in grobo, nekoliko konveksno nosno linijo z izbočenim čelom in majhnimi očmi. Vrat je srednje dolg, zelo močan, z dobrim prehodom v trup, precej visoko nasajen. Viher je visok in dolg, zelo izrazit, trden hrbet je širok in raven, spoj kratek in zbit, križ nekoliko pobit, rep pa nizko nasajen. Prsa so globoka, trebuh je spuščen, nasploh je telo nekoliko ploščato. Stoja nog je večinoma pravilna, sklepi so dobro izraženi, piščal je kratka in močna, kopita so velika; hodi so izdatni in nizki. Največ je temnih rjavcev in temnih lisjakov, čeprav tudi vranci niso redki. Obstajata dva tipa in sicer veliki nonius, ki je lahko visok 160 cm in več, ter mali nonius, ki ne presega 150 cm.
Viri:
Pasme konj – Sašo Krumpak
Pasme, nega, šolanje, šport – Heidrun Werner
http://www.agraria.org/equini/nonius.htm
