Poletje v Mongoliji

Poletje v Mongoliji

1979
0
SHARE

V Mongolijo sem si že dolgo želela iti.

Ker je na drugem koncu Sveta. Ker je tako drugačna. V vseh pogledih.

Želja se mi je uresničila v poletnih mesecih leta 2002.

Mongolija in mongolski konji

Mongolija je ogromna, redko poseljena stepska država v srednji Aziji. Površina države je približno 1,5 milijona km2 (kot tri Francije skupaj), ima približno dva milijona prebivalcev, od tega jih milijon živi v mestih – približno 700.000 v glavnem mestu, Ulan Batorju.

Podnebje je celinsko z mrzlimi subarktičnimi zimami (temperature padejo do –30 stopinj) in kratkimi vročimi poletji (podnevi se temperature dvignejo do +40 stopinj).

Osrednji del države pokriva stepa, južni del puščava Gobi, severni pa že sega v sibirski svet (svet tajge – gozdov macesna, bora in breze). Na zahodu države se razteza gorska veriga Altai.

Nekaj malega zgodovine…

Nomadska plemena so v 13. stoletju začela ustvarjati veliki mongolski imperij – pod vodstvom Džingiskana in njegovih sinov se je imperij razširil vse do sredine Evrope. Vsa osvajanja so potekala na konjskih hrbtih – njihov vojaški uspeh  je temeljil na odličnih jezdecih in lokostrelcih. Kasneje je sledil propad imperija, dežela pa je bila delno pod Kitajsko oblastjo. Leta 1924 je bila država ponovno ustanovljena – kot komunistična država in zaveznica Sovjetske zveze. Rusija in Kitajska sta jo kot neodvisno državo priznali po referendumu leta 1945. Naslednja desetletja je zaznamoval socializem po ruskem vzoru. Od julija 1990 je v državi uvedena večstrankarska demokracija – Mongolija je danes demokratična republika.

Preteklost se močno odraža v vsem – v dnevnih sobah meščanov visijo preproge z Džingiskanovo podobo, glavno mesto zaznamujejo veliki socialistični bloki (v enem smo noč preživeli tudi mi), v mestih stojijo spomeniki rusko-mongolskemu prijateljstvu,  arheologi iz Evrope blizu porušenih ali delno uničenih templjev raziskujejo preteklost, ruski jezik zna večina odraslih (danes se v šolah ne učijo več ruščine, ampak angleščino, katera jim ne gre prav dobro od ust), najbolj opazen pa je vsesplošen nomadski duh.

Vsi ljudje, tudi meščani, so po srcu nomadi – veliko jih ima na deželi svojo čredo ali sorodnike, h katerim gredo večkrat na leto na obisk. Ko tako potuješ konec poletja po deželi, naletiš na vedno polne majhne avtobuse z ljudmi iz vseh koncev. Mlade družine, ki se iz zelo oddaljenih krajev pripeljejo v Ulan Bator po nakupih; učiteljice, ki so bile na obisku pri kolegih in se vračajo v službo v nek odročen kraj; moški srednjih let, kateri si gradi kolibo v malem mestecu; deklica, ki gre k sestričnam… Ljudje se morda samo enkrat srečajo v tem »minibusu« in bodo skupaj naslednjih 27 ur, kolikor traja vožnja do nekega mesta, meni pa se zdi, kot da se poznajo že celo večnost – smejijo se, klepetajo in pojejo pozno v noč. Tisti glasovi in melodije pa kot da prihajajo iz neskončne stepe. Večina njihovih pesmi govori o konjih, ostale pa o delu nomadskih žensk.

Prebivalstvo na deželi se preživlja z živinorejo. Mongoli so nomadi – živijo v gerih (ger je jurta) in se skupaj z živino celo leto selijo za boljšo pašo. Tako je stepska pokrajina prepredena s čredami konj, ovac, koz, jakov in kamel. Ponekod, vendar v manjšem številu, pa tudi krav in volov. Življenje na deželi je življenje v divjini. Zimo vsa živina preživi na prostem, ljudje pa v gerih ali lesenih kolibah (v krajih, kjer je les).  Geri so značilni nomadski »šotori« z lesenim ogrodjem, na katerega napnejo več plasti platna. Med notranjo in zunanjo plastjo platna je debela plast ovčje preje, ki je odličen izolator. Kuhajo v peči sredi gera, od koder sega dimnik proti vrhu, kjer je odprtina (poleti zračnik). V vročih mesecih se plasti tkanine in volne dvigne od tal za nekaj deset centimetrov, kar povzroča prepih in notranji prostor je hladen.

Po besedah neke Američanke, ki dela v Mongoliji že dve leti, je pozimi bolje živeti v geru, kjer lahko sam kontroliraš toploto prostora, kot pa v mestu v bloku, kjer nikoli ne veš – ali ogrevanje bo ali ne. Zime so zelo mrzle in usodne za veliko ljudi in živali. Ljudje največkrat podležejo pljučnici, živali pa poginejo iz različnih vzrokov – mraza, starosti, nekatere so plen divjih zveri – največkrat volkov. Vsak ger ima zato svojega psa, ki brani čredo. Pravi »mongolski psi« naj bi bili tisti, ki imajo nad očesi svetli lisi – ti se plenilcu zdita kot odprti očesi –  torej v plenilca zrejo štiri oči (oziroma dvoje, če pes spi), česar se bojijo.

V stepi se pasejo tudi črede divjih konj,  kamel in gazel, v gorah pa jelenjadi in divjih ovc. Divji konji – konji Przewalski – so predniki sodobnega konja. S programom zaščite določenih območij so dosegli ohranitev te vrste konj. Videti te konje je ostala moja neuresničena želja.

Konji so danes še vedno osnovno prevozno sredstvo, razen v glavnem mestu. Po manjših mestih je promet mešan – motorni in konjski. Cest izven mest praktično ni, glavne ceste med večjimi kraji so zvožene kolesnice. Konje uporabljajo predvsem za ježo, redko za vleko. Redijo jih tudi zaradi mleka – iz fermentiranega kobiljega mleka pridelujejo airag, pijačo z nizko vsebnostjo alkohola, ki jo pijejo večinoma ob praznovanjih.

Konjske dirke so poleg lokostrelstva in rokoborbe najpomembnejši šport. Na tekmovanjih neosedlane konje jezdijo šestletni otroci. Tekmovalna proga je dolga 30 kilometrov, jezdi se v galopu. Mongoli se naučijo jahati že kot otroci – ko so stari tri leta, jih starši posadijo v sedlo. Tekmovalnega konja spoznaš po tem, da ima sredi repa zavezan trak. Jahanje je za Mongole nekaj najlažjega na svetu, plavanje nekaj najtežjega.

Za prehrano v Mongoliji redijo ovce, tudi koze in teleta, konja zakoljejo le, če jim gre za preživetje v hudi zimi. Mongolski jedilnik je mlečno-mesen. Tipične jedi mongolske kuhinje so: kuhano ovčje meso in kruh, ovčja juha z rižem ali rezanci, borcogi (pečeni svaljki iz moke in vode), hošurji (v testo zavito kuhano ovčje meso), jogurt (s sladkorjem ali brez), smetana, različne skute in nekaj vrst sirov. Zelo dobro borovničevo marmelado pripravljajo ljudje na severnem delu države.  Najpomembnejši mongolski pijači sta čaj (zeleni čaj z mlekom in soljo) in airag. Pitje vodke, ki je v navadi od sedemdesetih let naprej, ko so jo v državo prinesli Rusi, predstavlja danes precej velik socialni problem.

Naše potovanje s konji

Potovanje smo načrtovali kar nekaj časa pred odhodom. Do Irkutska z letalom, do Ulan Batorja s trans-sibirsko železnico in nato z lokalnim avtobusom proti severu države, v svet tajge.

Moron je največje mesto v najsevernejši provinci Hovsgol. Na naši poti je bilo to zadnje mesto s tržnico in internetom. Nato nas je čakala še tri urna vožnja z minibusom in bili smo na cilju. Hatgal, majhno mestece, kjer smo si izposodili konje pri lastniku tipičnega mongolskega hotela, leži ob 130km dolgem in 30km širokem sladkovodnem jezeru Hovsgol nuur. Je kraj, kamor zahaja za mongolske razmere kar precej turistov, ki se nastanijo v hotelih, sestavljenih iz gerov (jurt). Tudi mi smo stanovali v enem od teh.

Mongoli so neverjetno varčni z vodo – tudi tu, streljaj od velikega jezera, so uporabljali zelo malo vode za pranje oblek in tuširanje – vsa voda gre dvakrat ali trikrat v uporabo in šele nato jo vržejo stran. WC-ji po celi Mongoliji (na deželi) so tisti »na štrbunk« – približno 2m v globino skopljejo jamo in jo zagradijo z lesenimi deskami, na eni strani pa naredijo vrata. Kar se tiče odpadkov, me je motilo to, da ležijo prazne plastenke, cigaretne škatlice in podobne stvari povsod ob najbolj prometnih »cestah« – kjer se vozijo motorna vozila. Mongoli pač niso vajeni ravnanja z odpadki, kajti izdelkov zahodne civilizacije še pred nekaj desetletji niso imeli, nomadsko življenje pa odpadkov ni poznalo. Ko se dovolj oddaljiš od civilizacije (cest in mest), tudi smeti ni več. Sledi konjskih kopit in ostanki kurišč so edini znak, da je pred tabo nekdo na nekem kraju že bil.

Preden smo se odpravili na 20 dnevno pot s konji smo začrtali okvirno pot. Ko se nam je nato pridružila Mongolka, smo vodenje prepustili njej. Čeprav smo imeli GPS in nek ruski zemljevid, le nismo natančno vedeli, kje so močvirnati predeli, bližnjice, kje se suha struga konča oziroma kje je tekoča voda…

Potrebovali smo devet konj – šest jahalnih in tri tovorne. Pred odpravo smo šli na krajši izlet – na ježo na drugo stran jezera, kjer je bila doma naša vodička.  Prečkali smo reko, ki se izliva v jezero Hovsgol, zagalopirali po pobočju travnatega griča in se skozi macesnov gozdič spustili do jezera, kjer je stalo nekaj gerov. Po tem izletu smo nekaj konj zamenjali – dva zaradi slabega hrbta in enega zaradi slabih nog – po nasvetu bodoče vodičke, katere oko je vajeno mongolskih konj. Eden od zamenjanih je bil tudi moj lisasti konj, ki je imel otečen viher. Tako smo izbrali osem kastratov in eno kobilo.

Na mongolske konje se moraš privaditi – majhna postava, z nekoliko veliko glavo in kratkimi nogami. Imajo gosto grivo in čvrsta kopita. Mongoli konj ne podkujejo.

Konji so po karakterju vedno na pol divji – za človeka se zmenijo, ko jim ta sedi na hrbtu, drugače ga raje ignorirajo – tako nekako sta nam zadevo pred odhodom na potovanje razložila kolega, ki sta v Mongoliji bila že leto prej. In če gledaš na splošno, je to res – konji se pasejo v stepi, ko jih potrebujejo za ježo, jih priženejo do gera in osedlajo – večinoma le žrebce in kastrate. Konji so pač prevozno sredstvo, idealno za ogromno stepsko pokrajino.

Odnos človeka do konj in obratno je zelo enostaven – konji omogočajo ljudem preživetje, ljudje pa jih po svojih močeh ščitijo pred zvermi. Gre za starodavno spoštovanje, ki se kaže v majhnih podrobnostih, ki jih ne vidiš na prvi pogled. Prav tako, kot po vsem Svetu, so tisti, ki s konji ne ravnajo lepo – to so predvsem premožnejši lastniki, kot je bil na primer naš lastnik hotela, ki se preživlja s turizmom in rokoborbo, ne pa z živinorejo. In na drugi strani so tisti, kateri so odvisni od konj – ti so do živali zelo pravični. Vedo, koliko od konja lahko zahtevajo in kaj potrebuje – taka je bila naša mongolska prijateljica in vodička, Šure. Kateri konj je njen, se je videlo na daleč. Med tem, ko smo naše konje morali vedno privezati, da smo se od njih lahko oddaljili, je ona svojega lahko brez težav spustila, da se je pasel. In ko je bilo počitka konec, se mu je z lahkoto približala, saj je poznal njeno žvižgajočo pesem. Mi smo imeli večkrat težave s pobeglim konjem, ker naši konji pač niso zaupali ljudem, verjetno zato, ker so bili konji za najem. Kdo ve, kakšne najemnike pred nami so že nosili…

Mongolski konji niso vajeni jesti človeku iz roke, na splošno niso vajeni jesti kaj drugega kot travo – ko sem svojemu konju pustila na tleh korenček, ga je samo povohal in pustil pri miru. Miha in Nenad, ki sta prišla v Hatgal pred nami, sta konjem s težavo dala sredstvo proti zajedavcem.

Mongoli konj ne imenujejo z imeni, pač pa po barvah – izrazov za različne odtenke barv imajo ogromno. Mi smo najete konje poimenovali – nekatere po karakterju, nekatere pa kar tako.

Moj konj, Binky, je dobil ime po knjižnem junaku. Imel je belo dlako, kožo pa nekje belo, nekje črno, kar se je videlo šele, ko je bil moker od dežja. Piko je bil nekakšen mongolski appaloosa, sprva je bil tovorni konj, vendar je bil po nekaj dneh ožuljen in ga je nato jahal Jure. Vosu je dobil ime zaradi lenobnega značaja, bil je tovorni konj, za katerim je moral nekdo vedno jahati s svojim konjem – za v spodbudo. Shizo je bil Nenadov konj, Palčica pa naša edina kobilica, za katero smo kasneje ugotovili, da je breja. Jahala jo je Sabina. Številka 9 je bil rjavec z vžigosano številko devet in jeguljim trakom na hrbtu. Mihov rjavec je bil malce muhast jahalni konj, Prdo pa najbolj priden tovorni konj. S Crnim, ki ga je jahala Mirjam, sta se tako dobro razumela, da ga ni bilo treba držati za vrv, ampak je spuščen hodil za njima.

Konje se jaha zelo enostavno – zavija se z vajetmi, ustavlja in žene naprej pa s težo in glasom (naprej = ču, ču; ustavljanje = drrrrrrr). Vajeti se drži v eni roki, v drugi pa vrv tovornega konja ali vrv svojega konja, ki je privezana na oglavnico. Mongolska sedla so lesena, v njih se napol stoji. Mi smo si privoščili ruska sedla, ki so udobnejša, na njih pa se normalno sedi. Nekaj opreme smo prinesli iz Slovenije (uzde, aftre, podsedelni pasovi), sedla pa smo kupili na Ulan Batorski tržnici.

Jahali smo večinoma v koraku in kasu (nekateri tudi v töltu – nekateri mongolski konji imajo tudi ta hod), po trdem terenu pa vedno v koraku. V kasu res hitreje kam prideš, vendar vidiš manj kot v koraku. Zato sva dva člana odprave kljub tempu, ki ga je dajala naša vodička, včasih zaostajala… ko pa je bilo toliko zanimivih prizorov…. Se ustaviš, napolniš čutaro z jezersko vodo, med napajanjem konja pa gledaš malo naokrog – na drugo stran jezera in proti visokim hribom, ki se dvigajo vzporedno z obalo jezera, nato pa kreneš naprej. Čeprav so ostali že daleč, se izgubiti ne moreš – slediš zaraščenim kolesnicam in obali jezera, še bolje pa je prepustiti konju, da te vodi po sledeh svoje črede. Ker smo konje izbrali iz ene črede, so bili vajeni biti vedno skupaj, in če je kdo zaostal, so se med seboj veselo klicali.

Čeprav smo iz Slovenije prinesli široke podsedelne pasove, so na tovornih konjih, ki so imeli stare odrgnine, povzročili nove. Tako smo cel drugi večer ob ognju šivali rezervne podsedelnice na podsedelne pasove in tako omilili težave v naslednjih dneh. Najbolj ožuljenega tovornega konja, Pikota, pa smo zamenjali z jahalnim, Številko 9. S tovornimi konji in tovorom so bile težave vso pot, najbolj pa prvi in zadnji dan, ko je tovorni konj zbezljal in odvrgel vse s sebe. Večino tovora, ki so ga nosili konji, je bila hrana (tudi zelenjava, ki jo lahko kupiš le v Ulan Batorju), oprema za konje, rezervna oprema, lekarna in naša prtljaga. V Mongoliji so trgovine, založene z nujnimi potrebščinami (sol, riž, sladkor, kruh, vžigalice, moka, bomboni in če imaš srečo tudi čebula), v vsakem večjem kraju. Na naši poti je to pomenilo trgovino na 100 kilometrov. Kljub temu je nemogoče, da na deželi ostaneš lačen, kajti ljudje so nadvse gostoljubni. Vseeno je, ali te v ger povabijo domačini, ali prideš sam na obisk – vedno si dobrodošel gost, še posebej, če potuješ s konji.

Konji so nekateri bolj, nekateri manj plašni, predvsem se bojijo nenavadnih stvari, kot so na primer kolesarji in slačenje jahača na svojem hrbtu. Zelo priporočljivo je razjahati, ko hočeš kaj fotografirati. Mušice v Mongoliji napadajo konje večinoma okrog nosu – zato v vročih poletnih dneh neutrudno ves čas, tudi med ježo, kimajo z glavo gor in dol, ali pa se postavijo tik za predhodnega konja, da mu oni z repom odganja muhe. Težav z muhami, ki bi silile v ušesa, pa nimajo – v ušesih imajo zelo gosto dlako (po nepotrebnem sem iz Slovenije tovorila naušnike, češ kako prav bodo prišli).

Konji so se med potovanjem pasli ponoči, od večera do okrog desetih zjutraj, ko smo se začeli pripravljati na odhod. Ponoči so se vsi resnično pasli (uspavanka je bilo grizljanje trave v bližini šotora), proti jutru pa so vsi zaspali – stoje ali leže. Najlepše je bilo na straži na jutranji izmeni – opazovati jutranje meglice nad jezerom in konje v jutranjem soncu je nekaj nepozabnega. Konje smo prve noči, ko smo se potikali po precej poseljenem območju, morali stražiti. Regija ob jugozahodnem delu jezera Hovsgol nuur je priljubljen turistični kraj, zato so kraje konj na tem območju kar pogoste. Na policijski postaji v Moronu smo srečali Avstralca, ki sta prišla prijaviti krajo treh konj. Kazen za krajo konja je zelo visoka.

Kriteriji prostora za kampiranje v divjini so bili: vedno ob tekoči vodi (oziroma v začetku ob samem sladkovodnem jezeru Hovsgol nuur), na ali ob dobri paši za konje, na dovolj velikem travnatem prostoru za deset konj, možnost postavitve šotorov na suhem (na gorskih prelazih so tla zelo mokra), ob ostankih nekdanjih gorišč in v bližini kurjave (suhih vej ali posušenih konjskih ali kravjih iztrebkov).

Celotno pot, z izjemo enega samega dneva, ko smo jahali preko gorskega prelaza Džiglik do mesta Renčinlhumbe, nas je spremljalo sončno vreme. Tisti deževni dan so se mahovna tla spremenila v mehko namočeno plast, konji so tekli v previdnem počasnem kasu, en za drugim. Bil je (vsaj zame) eden najlepših dni. Zamižal si in se prepustil zibanju v sedlu.

Posušili smo se v mestecu Renčinlhumbe, pri neki prijazni družini, ki nas je vzela pod streho v leseno hiško. Konje smo dali v varstvo domačinu, ki jih je odpeljal na pašo. Naslednji dan smo svoje stvari, sedla in podsedelnice sušili na soncu in se nato odpravili naprej, čez stepsko planoto do območja Belega jezera (Cagaan nuur). V zaselku ob velikem Belem jezeru je stanoval tudi šaman z družino.

Štirje člani naše odprave smo se za tri dni utaborili pri Belem jezeru, medtem ko sta dva člana z mongolskima vodičema šla obiskati ljudstvo Tsatanov, ki se preživljajo z rejo severnih jelenov. Mi, naši jahalni in vsi tovorni konjiči pa smo imeli krajše počitnice. Konje smo imeli čez dan na paši vsakokrat na drugem mestu, oddaljenem okrog 200m od tabora, na vidnem mestu, čez noč pa so se pasli blizu šotorov. Podnevi smo pri šotorih imeli enega od konj, za vsak slučaj, če bi opazili koga, ki se motovili okrog naše črede in bi lahko hitro posredovali (po vodičkinih navodilih, ki jo je bilo strah za nas in naše konje). Bili so trije dnevi dobre paše – ker je tu več padavin, je trava bolj sočna, poleg tega so se konjem zacelile odrgnine. Konje smo med »počitnicami« pojili trikrat na dan, tistega, ki je bil pri šotorih tudi večkrat – to je bil večkrat zelo zabaven dogodek – moj konj se namreč ni hotel ustaviti, ko je prišel do kolen v vodo, da bi pil, ampak si je privoščil celo kopel, medtem, ko sem jaz na drugem koncu vrvi oblečena stala do pasu v vodi. Voda tega jezera je precej toplejša od vode v Hovsgol nuuru, zato smo tukaj organizirali tečaj plavanja za našo vodičko. Precej nevarno se nam je namreč zdelo, da vozi ljudi s čolnom po jezeru, čeprav ne zna plavati.

Nazaj proti jezeru Hovsgol nuur in mestecu Hatgal smo se vračali po drugi, krajši poti. Večkrat so se nam približale velike črede konj, nekatere s pastirji, nekatere brez njih. Naša vodička, Šure, nam je povedala mongolski rek, ki pravi nekako tako: če ti čreda konj prečka pot iz desne strani, je to dober znak – imaš srečo. Mongolskih pregovorov, povezanih s konji, je ogromno.

Mongolija je očarljiva dežela. Ko si tam, se vse zdi tako preprosto… in časa je na pretek. Bilo je toliko drobnih vsakdanjih stvari, ki so naredili potovanje nepozabno, med njimi ježa v trgovino, napajanje konj, prečkanje reke na splavu, jutranji obiski teličkov in jakov (nadvse zanimivi so jim bili naši šotori, še posebej tanke vrvi, katere so lizali in se spotikali ob njih), pogled na tisoče planik in modro, modro nebo…

Najbolj pa so se mi vtisnili v spomin obrazi tistih ljudi, ki si s konji delijo življenje v stepi. Izžarevajo namreč nepopisno srečo.

 

Tekst: Jana Kozamernik

Fotografije: Jana Kozamernik in Jure Koren

[nggallery id=8]

BREZ KOMENTARJEV